Najbolj žalosten tek v življenju

Pričakovanja so bila velika in nerealna. Že na ljubljancu. Glavo je imel nekje v oblakih in slepe pege so ga uspavale v prijeten demež. Saj sicer bi opazil številke iz svojih razpredelnic, ki so mu ves čas govorile svoje, ga opozarjale, mu napovedovale neizogibno. Skoraj vsak dan je buljil v tiste celice, vpisoval rezultate in jih komentiral, vendar je komentiral otročje neresno, brez pomena. Številke je sam oblikoval tako, da so mu lahko sporočale svoja mnenja, sedaj ko so začela pa se za svarila ni menil. Jasno se vidi: pretečena dolžina v letošnjem letu je krajša kot pred dvemi leti, ko je prvič stopil v tekaške superge. S tem da je tisto leto začel šele konec prvega meseca, torej je imelo tekaško leto koraj mesec dni manj. In je prvih trinajst tednov hodil in tekel.

Razpredelnica ne laže. Vsi tisti strahovi o katerih je mnogokrat pisal so se uresničili takoj, ko se je nehal bati. Toliko prijetnih izgovorov se skriva, toliko samoprevar, toliko truda vloženega v vrnitev v mirovanje. Vse tako postopoma, nevidno, previdno. Zidak po zidak. Ni mu treba. Drugi tudi ne. Počitek je koristen. Daljši počitek je še bolj koristen. Dolgi teki nimajo pomena. Dolgčas mu je brez glasbe. Nikjer se ne dobi tapravih slušalk. Vroče je. Dež je. Obiski so. In iskanje potrditev za vse laži. Glej jih. Nič ne trenirajo, pa tečejo bolje kot ti kadarkoli. Recimo poročila na TF z ljubljanca: Po treh mesecih teka (treninga) sem odtekla svoj prvi polmaraton. Zadovoljna sem s časom (1:56:13), mislim, da je za začetnico in bivšo kadilko to odličen čas. Evo tri mesece. Lepo bo spal in počival tja do sredine februarja in potem malo potreniral za Radence. Kaj mu je treba trikrat tedensko rinit ven celo leto? In potem bere dalje in je cel kup samih takih, ki ne vlagajo prav nič truda pa jim vedno znova uspe. To ga malo žre. Potem ga žre, ker ga žre. Kdaj je postal tak cepec? Kaj ga brigajo drugi? Ali ne teče iz užitka? In če ga že brigajo drugi, kdaj je začel zganjati fovšarijo?? Ampak vseeno. Malo bo izpregel. Malo bo počival. Pa še malo bo počival. In še malo.

Vmes enkrat ima preblisk: zave se vsega skupaj, zave se nitk, ki se mu ovijajo okoli telesa in odločen je, da se ne bo dal. Nekaj treningov je nepričakovano dobrih. Na ljubljancu bi se rad vrnil vsaj na raven lanskega leta. Še nobene tekme letos ni tekel vsaj tako dobro kot lani… In je seveda flop. Ne toliko zaradi časa. Saj čas niti ni tako slab. Slabe volje je, ker vidi kako zelo je nazadoval. Takoj na začetku ga bolijo piščali, kar je jasen znak nepripravljenosti. V zaključku nima nobene energije. Ciljni iztek ga ne gane. Kakšna zoprna otopelost…

Na Sladkih6 se odpravi pripravljen. Vse je premislil. To bo odločilni tek – po njem se bo odločil za spremembo. Misel je namreč vabljiva: prenehati z tekom na tak način kot doslej. Z vsemi tistimi razpredelnicami, obsedenostjo z rednim treningom, s polarji, footpodi, tekmami in temi rečmi. Teči za zabavo – ko se ti teče, pač vstaneš s kavča in greš. Ko se ti ne pač ne. Nič ne veš koliko si pretekel, nič si ne zapisuješ in nič ne planiraš koliko še boš. En sam užitek… V znak dobre volje se napravi v staro uniformo: prve tekaške hlače, prva tekaška majica, prve tekaške superge. In se zažene. Lahkotno. Premišljuje o tem novem teku. Veseli se ga. Nič več odhajanja od doma, ko se mu ne da, nič več prelaganja opravkov ker »mora« iti tečt. Pa vendar… odkod mu potem nek čuden cmok v trebuhu? Kot da nekaj ni prav, tisti občutek, ki ga včasih opozarja da je kaj spregledal in se potem izkaže da je res. Ah, cmok kot cmok. Ga bo že minilo. Polovico sladkih je pretekel lahkotno. Po 8 krogov na uro, to bo na koncu naneslo ravno enak čas, kot lani. Morda na koncu stisne še tisti krogec za okroglih 50. To je torej to. Preobuje se iz starih superg, da ga ne bodo preveč ožulile. Posladka se in nadaljuje. Potem nenadoma ne gre več. Saj bi moral vedeti. Nobenega pametnega dolgega teka letos, saj ne more biti drugače. Ok, tole še stisne. Naj bo zadnjič malo trpljenja, odslej bo tako ali tako drugače. Iz kroga v krog je huje. Vmes nekaj krogov prehodi. Ne samo da ne bo ponovitve lanskega, še predlanskega bo težko ujel. Maraton bo dovolj. Zapre se vase in spet začne teči. Še nekaj krogov. Zadnji trije krogi se daljšajo in daljšajo. Vse skupaj ga čedalje bolj čudi. Presenečeno dela korak za korakom. Čudi se, kot bi to doživljal prvič. Saj za to vendar gre pri vsem skupaj ali ne? Da se premagaš, da daš vse od sebe. Da zmoreš navkljub pomanjkljivim treningom. Da se česa naučiš. Misli so čiste in slika je jasna. Teči za zabavo, ko se ti teče – predobro se pozna. Mine teden, dva, nazadnje mesec. In potem se mu tako ali tako ne bo dalo, ker ne bo zmogel. Ker ne bo užitka. Pa superge so nekje v tisti omari zunaj. Nobene zabave več. Nobenega teka. Potem se nasmehne. Oh saj res. Zabava je v tistem cepetanju, ko menca pred odhodom na tek in se potem vendarle določi in gre. Zabava je pred tisto točko ko se iz hoje požene v tek. Zabava je ko pride domov in pohiti k razpredelnici vpisat nove kilometre. Zabavno mu je opazovati kako se premakne kazalček na števcu kilometrov. Zabavno je odteči tek s prijateljem in iti potem na pivo. Cel kup zabave ga čaka…

Kasneje je zmeden. Vse je tako dobro premislil, vse se mu je tako dobro izšlo, sedaj pa spet ti novi zmedeni občutki. Pretekel je skoraj 45 kilometrov, kakšna nepredstavljiva razdalja. Kakšen užitek. V odločitvah je spet izvedel prekuc vreden cirkuškega saltomortale.

Malo ga je pa še strah. Če bi tekel malo bolje, bolj z lahkoto bi lahko bilo vse skupaj drugače. Lahko bi bil to najbolj žalosten tek v njegovem življenju. Pa še vedel ne bi…