S čudežnimi čeveljčki preko mavrice

Seveda sem takoj, ko sem si zaprmej obljubil, da se bom držal Lista27 že flopnil. Ampak nič ne de! Saj ni bilo nič takega: en cel sobotni tek sem spustil ker sem šel raje lovit veter na vrh planin, potem sem flopnil en tempo, ampak to zato ker sem se šel kRožnik in Rožnik je Rožnik, kaj čmo. Potem pa še ena dolžina je šla v franže – s tempom vred, ker sem tekel po Borštu in potem še en tempo je šel prav zaradi istega razloga. Morbit bi bilo lažje če bi rekel, da sem doslej od šestih reči v redu opravil samo prvi dve :) . Ampak kot sem rekel: nič ne de! Sem pa zato spet malo boljše volje in tisti jaz, ki mi je načeloma simpatičen. Na primer v soboto smo vzvišeno odklanjali pijačo po obiskih, ker nas je še čakal tek. In prosim lepo, ne hvala, bi raj vodo ker moram zvečer tečt. Ker moram! Ne ker bi rad, ali ker želim ali ker bi bilo dobro ampak ker moram: nobenega maneverskega prostora si ne puščam za 'ah bom šel pa jutri'
Pa tudi tečem kar lušno. Na splošno malo počasneje, to bojo najbrž kile al kaj, ampak zmučen pa nisem. Razen če ne grem s piskcem na Šmarno. Saj gor je še šlo, ampak ta živ'c se ti spomni, da bi šla dol pa tud hitro, na pol v šprintu. Pa jade. Sem bil čisto scuzan.
Z Vremenom sva malo podebatirala o željah in ciljih, no prišel sem do zaključka, da ne znam prav dobro razločevati obojega. Želje mešam z cilji in cilji postajajo želje, potem je pa jok. Želja in cilj morata nekako postati eno, en tak žilj ali celja. Pa še pri teh ne smeš prehitevati. Počasi mora rasti in zoreti, da ima žlahten okus in ne zagreni. Pa saj v bistvu lahko kar povem, ne vem zakaj bi skrival: kar mi je res želja in cilj je, da bi enkrat naredil v kosu en cel krog okoli Ljubljane po PSTju – z Golovcem vred, pa da bi enkrat pretekel od doma do Boršta, morda celo z ekipo srčnih skupaj. Ampak kot rečeno. Počasi. Tako mi sedaj pravzaprav tale maraton v 2:30 ni neka huda srčna želja. Bilo bi fino in sploh in najbrž bi se na cilju stopil od sreče in bi za mano ostala zgolj lužica pomešana z ljubljanskim nalivom ampak – kaj pa vem. En tak rešpekt imam pred tem, ki me bremza. Sem sploh vreden česa takega? Mislim, maraton je pač uf zadeva, u pišuka, sto mater, to pa je, ni kaj!, reč In pravi maratonci se pripravljajo in ne pijejo, pravilno jejo, zavzeto trenirajo in so tam nekje med dvema in tremi urami. Sem sploh že vreden prestopit stopničko in se pridružiti carjem? Tu ne gre za to, če sploh že zmorem ampak a je sploh že čas? Potem vse tole filozofiranje propade z mojo tipično wegarijo: kot ponavadi začnem želje kompezirati in si mislim, mah saj bo šlo, sploh ni panike samo tiste nove štumfke rabiš. Tiste, ki jih vsi tako hvalijo, menda potem kar samo od sebe teče(š). In sem si jih kupil. Sedaj pa čakam, da me poneso nekam za mavrico.