Ko ptiči umolknejo

Naslov je bil sprva namenjen ptičem, ki se zjutraj zgražajo nad mojo neodločnostjo in poležavanjem do zadnje minute, kljub večnim obljubam o jutranji aktivnosti. Res, ti ptiči že ob štirih začnejo nabijati in nabijati da je groza. Čiv čiv gor in čiv čiv čiv dol, glej ga, tipčka, včeraj se je še tako zaklinjal kako bo šel teč zjutraj, sedaj pa spet prestavlja budilko naprej. Čiv čiv čiv naprej in čiv čiv nazaj, ja iz tega fanta pa res nikoli nič ne bo.
Ampak res: jutranji tek bo postal nuja, ker me v tem času čakajo določene obveznosti zaradi katerih bo popoldne težko najti čas za tek. Pa še vročina in popoldanske nevite… Skratka trdno sem se odločil, da pojdem na rajžo zjutraj in tako zaprl kljun tem ptičem. A veste: ravno ko bodo sredi debate kako večno poležavam in lenarim (c, c, c, današnja mladina) bom prikorakal ven praktično sredi noči v popolni tekaški opremi in šel teč. Čez jutro se bo razlegla tišina, ptiči bodo osramečeno umolknili. Ja, prav zato je bilo napisano »umolknili«in ne »obmolknili«, kajti živost jezika nam omogoča, da z majhno spremembo popolnoma spremenimo pomen. Umolknili bi in ne obmolknili, saj bi zaprli gobec oziroma kljun sredi stavka iz same osuplosti.
Seveda pa s tem ni bilo nič. Vsakič sem še zvečer sveto obljubljal jutranji skok iz postelje, pa se je vse skupaj čez noč stopilo in razdišalo. Svet bo name še malo počakal.

Zgodilo pa se je, da sem postal pozoren na drugo vrsto tišine: tisto zloveščo. Ko nad naravo leže čudna tišina. Potem najprej vetrc, vter, prve kaplje in nevihta. Ko ptiči obmolknejo je čas, da pobegneš na varno. Na to drugo vrsto tišine smo bili te dni pozorni trije: po tolikih odlašanjih sem se zaprmej in zatrdno odliočil da se Alešu in Heleni končno pridružim na drugem osvajanju Kamniškega sedla. Zaradi slabe vremenske napovedi smo pozorno poslušali naravo in vedno znova olajšano prikimali: ptiči se še vedno veselo oglašajo.

Ah ta motivacija! Krtinca sta imela s Sedlom neporavnane račune in to motnjo je bilo potrebno čimprej zgladiti. Sam sem se že ves teden pripravljal na dan D – po dolgih letih bo to moj prvi izlet v visokogorje, pa še tisto v otoštvu so bili bolj izleti z avtobusom ali gondolo ne pa tak taprav planinski pohod. Trema in želja sta bili višji od same planine.

Tako sem si na telefonu naravnal kar tri alarme: 3.59, 4.00 in 4.01, za vsak slučaj. Pa je bilo že vse spakirano! Ampak se poznam: zjutraj je pri meni vse nekako čudno, kot bi mi nekdo čez noč naredil formatiranje možganskih klastrov in sedaj nalaga varnostno kopijo. Plus: obvezno praznenje črevc, da me ne bi slučajno sredi poti prijelo. Da jih v pogon spravim najbolj pomaga vonj po kavi. Skratka: popolnoma buden in že kar malo nestrpen sem minuto pred pol peto že vrtel volan po Borških klancih.

Iz Kamniško sedlo

Tam nekje pri tretjem in četrtem ovinku je ponavadi čas, ko se spomnim, kaj sem pozabil. Ah, kapo seveda, ampak to sem pozabil v Ljubljani tako da je bilo tako ali tako vseeno. Oh, in pa energetski napitek seveda. Tega imam med vožnjo ob mrtvaški uri rad pri roki: enakomerna in samotna vožnja po avtocesti zna biti dolgočasna in včasih postanem ves matast. Takrat prav pride malo krilc. Ruknem ga kar na bencinski.
Ampak po pravici: jutro ni ravno obetalo...

Iz Kamniško sedlo

Pri domu Kamniške Bistrice sem celo prezgodaj – deset do šestih. Malce žalostno izgleda: vrhovi so komaj vidni in kdo ve, če se vreme ne bo čisto skisalo. Bomo videli. Ampak kot rečeno, motivacija je močno pozitivna in poguma nam ne vzame niti tik pred nosom zamenjana tabla ki nam je pokazala jezik rekoč, da je koča na vrhu zaprta. Ja fino. Pa gremo vseeno probat. Nisem se zastojn z Boršta pripeljal ane? Če bo šlo bo šlo, če ne se pa obrnemo. Malo nervoze je prisotne ampak iz minute v minuto smo bolj razposajeni. Čisto brez kondicije pač vem da nisem: Šmarna gora, Vršič, borški klanci pač niso kar tako. Bolj me je skrbelo kako bo s snegom, morda kakšno plezanje in take stvari, skratka brez veze. Človek si mora delati skrbi sicer je dolgčas. Če sem to jaz toliko bolj. Res je kar šlo. Vsake toliko smo prisluhnili gozdu, da slišimo če prtički še prepevajo in kar naenkrat smo pri Pastirjih.

Iz Kamniško sedlo

Tu se bo treba odločiti: vseeno do vrha ali je dovolj? Ma nevihte ni, malo vetra nas pa tudi ne bo odpihnilo. Odločitev poplača čredica gamsov

Iz Kamniško sedlo

ki beži na drugo stran. Na vrhu smo kljub vetru neverjetno hitro.

Lepota ima mnogo obrazov. Lahko romantično občudujemo sončni zahod na morju ali mesečino v jasni zvezdnati noči. Lahko občudujemo kozolec poln sena sredi travnika, zlato žitno polje, ki valovi v vetru. Lahko odprtih ust občudujemo postavnega jelena z ogromnim rogovjem, ali nežno košuto na robu travnika. Lahko občudujemo lepoto mladega para, ki se sprehaja v parku, zrelo jabolko v košari, zaradi jeze zardelo, nekoliko zadihano dekle ali pač razgled z vrha planine. Pa res, kaj pa je osvojeni vrh brez razgleda? Smo sploh tu, smo sploh kam prišli? Je sploh lahko lepo?

Tam na vrhu, na sredi med Brano in Planjavo v vetru in oblakih sem zagledal ptico, ki se je v vsem tem igrala jadranje. Lebdela je čisto na miru in z malenkostnimi premiki kril lovila ravnotežje. Premagovala je sunke vetra in nenadna zatišja, menjavo smeri in moči in uživala v svoji igri. Na poti na rob, kjer se prevesi v Logarsko dolino sem tudi sam nenadoma vse skupaj začutil čisto drugače. Tudi to je bilo Kamniško sedlo. Ne sicer tako, kot bi moralo biti na razglednici, ni se kopalo v soncu ali snegu, ni se postavljalo z razgledi. Bolj kot sončnemu zahodu na morju je bilo podobno jelenu ali pa še bolj tistemu jeznemu dekletu. Malce se bojiš, pa vendar je tako lepo, da ti ne preostane drugega kot da obmolkneš.