Vi se kar norca delite.

Prav neverjetno je, kako nekateri hui-shi energije nočejo sprejeti. Ker ne vključuje mučeniškega trpljenja, odrekanja in trdne, odločne volje kot taka najbrž preveč spominja na celostranske oglase s čudežnimi pilulami, ki kurijo maščobe in oblikujejo zadnjico. Naj vendarle zapišem še par besed, da prepričam kakega nejevernega Tomaža – pa ne da bi začel hujšati po tej metdi ampak da se ji enostavno prepusti, če seveda želi.

Najprej moram konkretno, ne samo v komentarju nameniti par besed našemu megasrčnemu, ki me v prejšnem prispevku kar malo užaljeno ošteva češ, kakšna hui shi neki, jaz stradam! In to že dva meseca! Kar pri tem bode v oči je, da je šlo en mesec lepo počasi pšo planu – sedaj pa kar naenkrat štrbunk. Točno v sredini februarja – ko, kot vam je najbrž že znano, izbruhne vrelec energije v vsej svoji veličasnosti. Je potem stradanje, spuščanje večerje, malicanje maščobno osiromašenih jogurtov, nič tortic, nič mesa pa krompirja skupaj, jabolko za kosilo, dieta po luninih menah, glikemično uravnovešanje hrane, jemanje tabletk z inštituta iz Švice, vse skupaj ali posamično – je to potem res odveč? Samo prepustiti se je treba?

Ja in ne. Enostavnega odgovora ni moč dati, če ne poznamo načela nedoločenosti, morda pa naj samo na kretko omenim, da so lastnosti materije (in antimaterije) lahko precej nejasne, v bistvu jih določa sama meritev in šele takrat se nekaj zgodi – ali pa ne. Ker je težko verjeti v tako načelo seveda ni čudno, da se hui-shi tako čudno sliši. Namreč res: kaj je potem recimo spuščanje večerje (zelo popularni način hujšanja: “po šesti uri ne jem več” z različico”manj pa tudi ne”) res brez veze in se je potrebno prepustiti hui-shiju? Ni tako enostavno. Vprašanje je namreč potrebno postaviti drugače: zakaj mi v nekem trenutku uspe brez truda spuščati prigrizke po večerji, še nekaj dni nazaj pa je bil vsak sprehod mimo hladilnika po šesti uri križev pot z skušnjavčkom na ramenih. Kaj nas požene raje ven na sprehod ali tek kot da bi se tolažili z “jutri pa res začnem” oziroma “jutbi pa ees aem”! ker imamo polna usta slastnega sendviča. To je pravzaprav tista resnična energija: raste nam moč, telo se privaja na dneve obilja ki prihajajo in neha varčevati. Kar je bilo prej panika pred žalostnim koncem od lakote – saj kje pa bomo po tej temi in mrazu dobili kaj za jest je naenkrat obet novega cikla življenja, ko je potrebno utrditi mišice, da bomo pripravljeni za lov in nabiranje in bomo pripravljeni za naslednjo zimo.

Seveda pa je potrebno to energijo usmeriti in redno merjenje nam počne točno to, usmerja (beseda “kanalizira” se mi zdi grda) energijo v željeno smer. Tehnica je medij, ki nam pomaga doseči konkretni cilj. V načelu nedoločenosti verjetnost nagniti v željeno smer. Sliši se lahko in tudi je: usmerjanje ni tak hud problem. Problem je določiti cilj. Kaj si res želimo? Pred tekom sem tuhtal o vsem mogočem (pa bom kolesaril [pa nisem imel dobrega kolesa], pa bom v planine hodil [pa nisem poznal planinskih poti], pa bom recimo kakšnega psa nabavil in ga sprehajal [mi ni dišalo, ker psov v bistvu sploh ne maram] pa bom to in ono), dokler nisem začel teč. Meritve, meritve, meritve – in presenečenje. Nenadejan fantastičen uspeh pri izgubi teže.

Skratka, hui-shi ni hec in se lahko še tako režite. Res pa je, da bodo čisto sveži nekadilci morali še malo potrpeti – njihovo telo se šele raztruplja in trenutno mu je, kot bi ga čakala ena velika ledena doba.