Takole odkar tečem so mnogi v veliko manjši zadregi, kaj mi podariti za rojstni dan, pa tudi Dedek Mraz ne čaka več mojega pisemca. Kar mi je kar prav - glede na to, da bi mi bilo načeloma prav tudi če bi me kdo objel praznih rok. Ampak, kot sem že pisal tule, paše pa vseeno.
Tudi tokrat je bilo fino, še več, letos sem dobil vedno eno pred-kao-fora-darilo, potem pa še tapravo, povečini tekaško. Vključno s portretom srečnega tekača in - eno knjigo.
Morda naj, še preden začnem razpredati in boste poznavalsko kimali, da že veste kam pes poriva zajca v grm, pojasnim eno stvar, ki je morda doslej še nisem dovolj jasno narisal. The Knjiga je bila sicer The Knjiga, ampak nimam je pa za biblijo - češ, jes! the Knjiga mi je odprla oči in me popeljala na sveto pot teka in novega življenja! V resnici nobene take knjige ne jemljem pretirano resno. Priročniki so priročniki in naslovi kot recimo "I vi možete biti veliki hipnotizer" ali pa "100 korakov do uspeha" me ne ganejo. Z leti sem postal zagrenjeni skeptik in tudi The Knjiga je samo knjiga. Resnici na ljubo - program je odličen. V sami knjigi je tudi nekaj svetlih sporočil, ki so mi dejansko pomagali do uspeha. Ampak če si ne bi želel, če ne bi bil pravi trenutek, če ne bi bilo takrat tisto res to, mi še taka Knjiga ne bi pomagala. Nasvete najdeš povsod, programe - takšne in drugačne tudi. Ali če povem drugače - kar nekaj se jih je sposodilo mojo čudežno paličico, moj skrivni amulet, moj kamen modrosti. Od vseh teh zatrdno vem, da vztrajata samo še dva - in še pri teh dveh za enega nisem čisto prepričan, ker ga že lep čas nisem videl, drugi pa si Knjige, kot je priznal kasneje, sploh ni prebral. Skratka, če lahko še malo pofilozofiram, čas pravzaprav v resnici nima smeri, noben dogodek nima prednosti. V resnici nisem začel teči, ker sem prebral knjigo, ampak sem jo prebral (in ji verjel), ker sem pozneje začel teči.
Sedaj, ko sem malce razjasnil pojme pa lahko začnem razpredati o novi knjigi - naslov je seveda Sproščeni tek. Nenaključje je hotelo, da je bil prvi stavek, ki sem ga prebral retorično vprašanje avtorjev "zakaj sploh teči?" Avtorja imata seveda odgovor na to vprašanje. Izkaže se, kot ste nemara zaslutili, da tudi na vsa druga. Kar me vedno malce razdraži pri takih knjigah, ki ne sedejo v mojo časovno premico ne v eno ne v drugo smer je, kako so avtorji vedno blazno brihtni. Lejte, vse nam je bilo pred nosom pa sploh opazili nismo. A veste, tisto tipično nakladanje - tek je naravno gibanje človeka, otrok najprej teče, šele nato se nauči - oziroma ga prisilimo - hoditi. Ja, vemo. Potem sem malo listal v eno in drugo smer in odkril, da je - po mnenju avtorjev - še ena reč, ki smo se je prisilili naučiti proti naravi: dihanje skozi usta. V bistvu dojenček ne zna dihati skozi usta, razen ko zajoka. Ah. Kmalu mi je bilo jasno, da bom notri našel še cel kup cvetk. Kar pa me je najbolj razdražilo je bilo, da dobim vse skup v roke kakšno leto prepozno, Ravno vse lepo preštudiram in vse mi postane jasno, ravno resnično in s srcem odkrijem, da sta dve uri čisto umetna reč in 2:00:00 ni - če odmislimo okroglost, mejo, stvari, ki smo si jih ustvarili čisto umetno - čisto nič drugačna kot 1:53:22,30 recimo ali 2:23:11,56. Ko ravno preneham premišljevati o napredku, dihanju, matranju, tremi pred tekmo, ko se mi vse tako krasno poklopi, da mi niti totalno tetrakubično službeno sranje ne kvari več ne družinskega, ne intimnega ne tekaškega življenja - prideta dva pametnjakoviča in mi solita pamet kot da sta vse skupaj ona dva odkrila.
Še huje: če sem The Knjigo prebral, ker sem v prihodnosti začel teč, mi je ta knjiga spremenila preteklost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar