Kam tekači preko polja, kam?

V starih časih sem sem pa tja opazil kakšnega tekača. Bil sem še otrok in takrat sem še opazoval svet okoli sebe, tekačev pa skorajda ni bilo. Vsaj takih ne, ki bi se podili v naravi. Mi smo se v pomanjkanju TV programa in virtualnega sveta seveda cele dneve podili po šišenskem hribu in Tivoliju gor pa dol in tam na potkah čez Mostec in Rožnik in tam smo včasih opazili kakšnega. Bili so malo čudni. Hecno oblečeni za odraslega (ah, kar v spodnji majici!) in vsi blazno napeti – niti ustavil se ni, če si ga vprašal koliko je ura – pa jo je imel na roki! Ta čudak je kar švignil mimo in se ustavil šele čisto na koncu poti, ponavadi pri znaku za trim stezo in tam buljil in buljil na uro – pa je bil že predaleč, da bi nam povedal. Radenci se bodo pojavili šele čez nekaj let, Ljubljanski pa uh, šele čez desetletji. Tek v naravi je bil skratka čudaštvo.

Z leti je bilo tekačev vse več, sem pa zato jaz zgubil zanimanje za okolico in sposobnost opazovanja. Sem pa tja se je pojavil tisti učinek »kar naenkrat«, recimo, ko je bila spominčica noseča sva kar naenkrat povsod opažala nosečnice, ko sva kupila avte jih je bilo teh enakih kar naenkrat polno na cesti.

Zadnje čase pa spet opažam – tekače. Peljem po avtocesti in glej, tam daleč po iški teče dekle ki bi rada shujšala. Vidi se, da je še okorna, zaželim ji, da bi vstrajala, da bi začela uživati, upam da jo želja ne bo pripeljala do pretiravanja in opustitve. Tamle čez nadvoz pa rutinirano poskakuje profi. Vidi se mu, da točno ve kaj dela. Pogleda na uro in neha poskakovati. Namesto tega se požene v šprint. Malo kasneje se mi odpre pogled na Brdo in tisti del PSTja. Tam šele vrvi. Levo, desno, počasi, hitro, raznih barv.

Čeprav za tisti dan nimam namena trenirati me prime, da bi zavil s ceste, parkiral in stekel z njimi.

Enkrat najbrž bom.