nedelja, 09. maj 2010

mož Pri Borštu

Malo sem zabluzil s prejšnjim postom, pa je izpadlo kod da sem skoraj v depri ali kaj takega. Sploh ne. Bolj naveličan, kot kaj drugega. Enostavno sem se začel počutiti slabo. Eno in isto, vedno čakam nek lepši jutri. Sem daleč od Pinka v temle videu:



Saj ni samo virtualnost, medmrežje, oblak, socialna omrežja, portali s komentarji in roditeljski sestanki. Enostavno že 40 let čakam, da bo svet malo lepši, pa ni. Kar me je sesulo je to, da tudi ne bo. Najbrž je imel agent Smith iz matrice prav: raja si ljudje sploh ne želimo. Še huje - v njem sploh ne delujemo. Takole pravi:


Did you know that the first Matrix was designed to be a perfect human world? Where none suffered, where everyone would be happy. It was a disaster. No one would accept the program. Entire crops were lost. Some believed we lacked the programming language to describe your perfect world. But I believe that, as a species, human beings define their reality through suffering and misery. The perfect world was a dream that your primitive cerebrum kept trying to wake up from. Which is why the Matrix was redesigned to this: the peak of your civilization. :

Saj vem. Seveda je vsega slabega dosti tudi v "navadnem" svetu. Štos je samo v tem, da je v virtualnem dostopen na klik.
Preveč, preveč, preveč.
Še nekaj. Mogoče se samo staram in mi gre vse skup samo bolj na živce. Prvič me je spreletelo, ko so z reklamami prekinili schindlerjev seznam. Kontrast je bil strašen: iz izrazito dodelane scene, čustveno nabite, morda celo vrhiunca filma so nas treščili med - kaj pa vem, mehčalce, trdovratne madeže in te stvari. Pranje možganov, ali je sploh lahko kdo še skoncentriran skupaj dlje kot 15 minut? Takrat enkrat sem kupil digitalni snemalnik s timeshiftom, ki mi omogoča gledanje oddaj brez reklam. Kar mi bodo seveda za novo leto z digitalizacijo vzeli. Ne me farbat, naperedek, več programov, kvalitetnejša slika. Česa? Osvežilcev zraka? Pehaja v ustih? Srečnih ritk v plenicah? Jebite se!


Ne sprejemam, da svet je pač tak in da nič ne pomaga. Ne sprejemam, da mora bolet. Ne verjamem pa tudi tega, da lahko pomagam. Jaz se enostavno ne grem več in adijo. Ali sploh veste kako težko se je bilo izbrisat iz Facebooka? S tem, da se v bistvu sploh ne moreš, ker nekje bo tako ali tako nekaj ostalo. Najprej so me spustili le do deaktivacije. Ker sem pa želel izbris sem brskal dalje. Priznam: po tolikih letih prakse z internetom sem klonnil: nisem se uspel prebiti sam, potreboval sem pomoč googla. Potem pa:
- najprej so od mene želeli razlog. Pa zakaaaj to počneš. Nikar no! Kakršenkoli je tvoj razlog ti bomo znali pomagati, da problem rešiš in se še naprej družiš z nami. In ne: ne spustijo te naprej, če ne poveš razloga. ojoj!
- potem je potrebno vpisati geslo. Verjeli ali ne, od prve registracije do danes mi ga ni bilo potrebno vpisati niti enkrat. Vse so uredili piškotki, vse je bilo kul. Sedaj pa geslo, da me ja ne bo izbrisal kdo drug.
- prvič v življenju sem videl tudi tako zverižene captcha preizkuse. Prvič sem jih videl tudi na facebooku se mi zdi. Morda ob prijavi. Tokrat pa kar dva. Ojoj, enostavno sem obupal in odložil izbris na drugič, po nekaj dneh mi je uspelo v tretjem poskusu.
- ko sem mislil da je to to pa še eno presenečenje. Naenkrat so se pred menoj pojavile obupane slike Karmen, Aleša, nečakinje in še nekaterih drugih. In kaj so mi hoteli z njimi sporočiti? "Rado. Oseba Karmen te bo pogrešala. Ali ji želite še kaj sporočiti preden..." Aaaaaaa! Ne, ne želim. Če bi ji želel bi jo povabil na pijačo, ali bi ji telefoniral ali pa se z njo družil kakšen krog več na Formaratonu!! Saj ne delam samomora! Vse kar počnem je, da ukinjam račun na Facebooku, nič več.

PA presenečenj še ni bilo konec. Po vseh teh mukah kristusovih sem po kakšnem tednu na tekaškem forumu nič hudega sluteč kliknil na nek link članice, ki je objavila slike iz neke prireditve. In kaj me pričaka? "Pozdravljen nazaj Radovan Mikolič, veseli nas da ste ponovno aktivirali račun...." Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!
Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!
Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa- tup tup tup.

Nobenih gesel, nobenih preverjanj pristnosti, ampak enostavno sem bil spet not. V moje dobro? NOT!
Po vsem tem se sedaj že 14 dni ne upam kliknit nobene povezave več.

Pri vsem tem je potrebno povedat da me je FB pravzaprav še najmanj motil. Kar me je zadnjič v resnici sesulo, da sem šel pisat Tisoč takih tekov na tak način namesto, da bi enostavno napisal kako sem srečen, da sem pretekel 5000. kilometer, morda bi vse skup malo začinil, kako se vse poklapa - preteči sem moral točno 5 km, seštevek cifer datuma je dal 5, (6 + 5 + 2 + 0 + 1 + 0 = 14, 1 + 4 = 5) Pa seštevek časa (31:19) je dal tudi 5, uuuu, spuki! Ampak ne: na Drugem svetu me je zmotil naslov, da nekdo svojega otroka ne pusti na pohod . Pa blog ni bil najhujši, pri tem sem samo zamahnil z roko: še en cepec pač. Kar me je razočaralo in prililo tisto kapljico čez rob pa so bili komentarji.

To je bilo to. Ne grem se več. Adijo.

*****

Sedaj pa še o tem mojem nesrečnem Primožu, ko je mogoče izgledalo, kot da je razočaranje nad svetom krivo, da ne grem nikamor in da sem se ulegel nazaj na kavč in vzel vse igrače s sabo - ampak resnica je veliko bolj... em, saj sploh ne vem če bi napisal. Najprej: tole je res: nisem se ravno počutil sposobnega za podvig. Primož ni kar tako, zadeva si zasluži vse spoštovanje in čisto osebno: iti kar tako malo za blef je čisto navadno norčevanje. Še nekaj je: še kakšen prispevek ali dva nazaj sem se hvalil, kako je luštno, nobenega kolena, nobene boleče pete in to kljub megaaprilu. RAvno na izteku 5000. kilometra se je pokazalo da ni čisto tako in da je bolečina, ki me je zadnje čase začela opominjati, da pretiravam, jaz pa sem jo poskušal odriniti češ - morda sem se malo udaril ali nerodno stopil ali kaj vem kaj. Skratka, Primož bi bil tveganje. Ampak - oh, z Alešem sva se lani tako dobro ujela in spodbujala en drugega, se bodrila, se motivirala, pod  adrenalinom sanjarila in kovala Velike načrte, od lani pa sem ostal dolžen še skupni zaključek, saj sem odkrevsal domov pred koncem. Pa vendar... Treba je vedeti, da bosta zasedena tudi naslednja vikenda, najprej Radenci - od petka do nedelje, potem pa še birma... Boršt pa čaka. Ne gre samo za nepokošeno travo. Toliko veselja imava z Darjo, ko preizkušava s sajenjem in sejanjem in obrezovanjem in... En tak mali spokojen svet kjer dam živce na pašo, (v roke pa flašo ;) ) in možgani se mi zresetirajo. Žal je bilo letos med vikendi nadpovprečno  mokrih vikendov, tiste ta suhe pa smo pokurili še za izsek in čiščenje zarasle parcele poleg ta zgornjih sosedov. (Mater je lepo!). Pa še cesto nam rihtajo in nisem bil več siguren, kako postrani me kaj gledajo, ko druščini nič ne pridem pomagat pri novih škarpicah, tokrat iz kamna, da se izkop ne vsuva nazaj na cesto. Naša parcela pa čedalje bolj zelena. Ker gre za sveže popucan svet raste vse živo in dlje kot odlašaš, več truda je potrebnega za košnjo. Ampak vseeno: še vedno sem tehtal Primož je le Primož in Boršt je pač - kaj bi se slepili, uživancija. Še par dni prej sem se sprehajal po lanskih zapisih in bil čisto zares v stiski. Darja se je grizla v jezik, da ja ne bi bila ona in njene želje kakšen prehud faktor (in bi potem slabo voljo stresal nanjo, češ ti si me pregovorila da nisem šel) jaz pa sem do zadnjega gruntal. Kaplja čez rob so bili Aleševi komentarji: praktično na vratih sem zahteval minuto odmora in se odločil za dodaten preizkus: znameniti Wegin preizkus s kovancem. Gre za to, da odločitev prepustiš kovancu in opazuješ ali si nad izzidiom zadovoljen ali razočaran. Cifra Primož, grb Boršt. Padla je cifra in - še sam sem bil presenečen, nad izzidom sem bil razočaran. In sva šla na Boršt.

Tule bi moral biti konec, pa še ni bil. Zvečer sem še enkrat čekiral komentarje in oh. Na sredi naletim na Alešev komentar, ki sem ga v Ljubljani spregledal. Šlo je za to, da je poslal dva zapored in sem prebral samo drugega, tam, kjer me spominja na lanske podvige. Nazaj sem odpisal le nekaj kao, kako imam slabo vest pa to. Tam na Borštu pa preberem - Res je škoda trenutkov zato pa le pridi. Saj greš lahko le trikrat, štirikrat, ravno toliko da narediva kakšen Veliki Plan. Spet sem nekoga pustil na cedilu. Me je prijelo, da bi tisti trenutek  oddirjal v Bistrico. Pol hriba je bilo že pokošenega, drugo polovico bom pa že enkrat. Na srečo imam v rokavu še nekaj takih orodij, kot je tista s kovancem - da se ne zaletim preveč. Požulil sem že tretje pivce in prav nič ne bi bilo pametno voziti. Tako sem se zatekel k finti, ki sem jo začel uporabljati ko sem zaradi neprespanosti zjutraj na šihtu lezel skup, zvečer pa nisem moglel nehat brat knjige do treh zjutraj. Potem sem se pa odločil: tole neustavljivo željo po knjigi, ki je ne moreš izpustiti iz rok prestavi na zjutraj. Zvečer greš normalno spat in si budilko nastaviš tri ure prej. Potem se pa lepo zbudi in  miru čitaj, dokler ne bo treba v službo. Seveda se nikdar ni izšlo. Kakorkoli, rekel sem si, če bo Alešu kdaj potrebna podpora bo zjutraj ane? In sem si navil budilko na 3:30 ter se takoj spravil spat. Seveda sem zvonenje ob 3:30 gladko skenslal. Aleš, oprosti. Oh, in nek drug Aleš iz službe mi je zjutraj poslal SMS z vprašajem. Ni mu bilo jasno, zakaj sem mu v petek ob 17h poslal sporočilo "Srečno"...

Je bilo pa sicer fino. V soboto sva postorila vskoraj vse kar sva se namenila, v nedeljo pa sem tucao kamenje, da mi bodo roke odpadle. Je prav noro, lahko tolčeš z macolo, kolikor ti da duša, pa se ne zgodi nič, lahko pa treščiš samo enkrat pa skala razpade. Je pa res, da na koncu pametni popusti.

Za zaključek pa sem danes še gladko prešprical nedeljski tek. Se je vendarle potrebno malo šparati. Kmalu bo namreč treba začet jamrat - joooj, Radenci jaz pa nisem niiič treniral.

Laže pa ne ciciban...

16 komentarjev:

  1. Zdaj imam pa jaz slabo vest!

    Ampak..., če ne drugega, tudi tega Primoža ne bova kar tako pozabila.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ti slabo vest? Zakaj? Ker si me tako dobro poznaš, da veš, da ponavadi potrebujem eno pošteno brco v rit? Čisto pošteno, še sedajle ne vem, če sem naredil prav. Tko mal prazen sem danes... Pa kljub vsemu, saj ni konec sveta, tomorrow is another day.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ko sem jaz ''kenslal'' eno stranjo za drugo sem imel občutek, da sem največji revež na svetu. Da me nihče ne mara, da sem preprosto sam. Potem sem spoznal, da tako pač ne bo šlo. Počasi sem opravil reaktivacije in bral in bral. Tudi tebe med drugim. In ugotovil, da nisem sam. Da nas je pod pritiskom malo morje. Da nam je hudo, težko, tečno...ampak se ne damo. Spoprimemo se in že smo boljši. Prav nič nisi zabluzil ne s prejšnjim in ne s tem zapiskom. Piši...in teči. Saj bo šlo.

    OdgovoriIzbriši
  4. Sam tole da bo jasno: ne obračam hrbta temle in vašim blogom, teku ali recimo tekaškemu forumu. Adijo sem rekel samo pretiravanju vseprisotnosti hiperpovezljivosti in primitivizmu. Hočem reči - čestitka za RD, ki mi jo samodejno pošlje FB v vašem imenu mi ne pomeni nič. Čestitka recimo tule v komentarjih veliko. Čestitka v živo - vse.

    OdgovoriIzbriši
  5. Enostavno že 40 let čakam, da bo svet malo lepši, pa ni. Kar me je sesulo je to, da tudi ne bo.

    Svet lahko spreminjaš samo tako, da začneš
    pri sebi. In tebi to ratuje, vsak dan
    znova.
    Moja izkušnja - zelo pomaga, če popolnoma
    nehaš gledat TV. Zdaj sem pa že prepričana
    v to.
    Pa če TAKOJ prekineš vsako nalaganje WWW
    strani, ki te posiljuje z reklamo, na
    katero NISI kliknil. Amen.
    Pa če se trudiš biti prijazen do sveta,
    tudi ko veš. da je zaman.

    OdgovoriIzbriši
  6. @sestrca, ... ah nič.

    @piskec ...iiiiin? (Resno, česa boš sploh zmožen jutri? Šmarne se ti nekako niti ne upam ponudit, v igri so še kRožnik, Katarina in špancir kar tako. Pa ne, da te podcenjujem in to ampak regeneracije je vendarle nujna. Lahko predlagaš sam.)

    OdgovoriIzbriši
  7. Kaj sem zdaj invalid al kaj?

    Šmarna. Najmanj.

    OdgovoriIzbriši
  8. Ne invalid ampak objestnež. ;) Kakor ti paše. Predlagam Katarino nad Ljubljano.

    OdgovoriIzbriši
  9. Piskec je tako napisal, da je še mene skoraj potegnilo, pa me ni, ker sem šel na parcelo, brez kovanca...

    A v Radencih pa šlo pod dvema urama?? ;)

    OdgovoriIzbriši
  10. @bučka, ful kul.
    @Vreme, joooj, ne veeeem, ker nisem nič treniral, pa to...

    OdgovoriIzbriši
  11. No dobro v Radencih se še ti oprosti, na Balatonu pa nič izgovorov ;)

    OdgovoriIzbriši
  12. Simpl: delaš tako kot ti paše in ti čutiš, da je prav. Brez slabe vesti in krivde. Kaj ti pa ta krivda nuca? Je za kaj koristna? Ni. Včasih je kakšen dan ležanja na kavču tudi fajn. Ali košenje trave. Takele samorefleksije kažejo na to, da si na dobri poti, da začenjaš imeti rad samega sebe.

    OdgovoriIzbriši
  13. Karmen, to imam jaz še od majhnega. Vedno sem mislil, da sem jaz kriv, da se moja kregata.
    Pa včasih malo pomešam krivdo pa slabo vest.
    Pa včasih se imam še preveč rad.

    OdgovoriIzbriši
  14. Potem je zdaj mogoče pravi čas, da opraviš s to otroško krivdo in sprejmeš sebe, da se boš imel ravno prav rad. Peejzda sem smiljanfakinmorijevska, ampak čez tole sem šla lansko leto in se šele zdaj pobiram.

    OdgovoriIzbriši