Danes sem vrgel žogo skozi okno

Priznam, samo za lenobo gre. Če si ne bi ta trenutek tega priznal, ne bi nič napisal še nadaljnih 100 let. Ker izgovorov zakaj ni treba natrosim iz rokava kolikor hočete. tale mi je najljubši: nisem našel primernega naslova. saj veste, Wega, utelešena perfekcija in naslov ne more biti kar nekaj. Izgovor, da ni časa ne zdrži in je že obrabljen. Bolj mi je všeč ta, ki mi ga je že včeraj v komentarju ponudil piskec: saj ni o čem pisati. Res je: tekel nisem, o čem drugem pa nima smisla pisariti kajne? Kaj pa naj pišem? Zakaj pa naj pišem? Naj pišem o politiki? Raje, ne. Sploh imam občutek, da bi se vse skupaj spremenilo na bolje, če bi VSI nehali pisati o politiki. Začenši s twiti, forumi, spletnimi časopisi in njihovimi komentarji, papirnatimi izdajami časopisov in komentarji za šanki, radijskimi oddajami, parodijami in satiričnimi domislicami, poročili, histeričnimi javljanji naspidiranih poptevejevk "s terena", studiji ob 17h, okroglimi mizami, soočenji, trenji, pridigami s prižnic, straniščnim humorjem komercialnih radijev, gostovanji v obskurnih oddajah še bolj obskurnih televizij in kar je še tega. Nobenih žarometov, neposrednih prenosov, mikrofonov, bliskavic, nobenih mnenj rednih in izrednih profesorjv, nič. Samo gola dejstva. Vem, vem, boste porekli, kdo jih bo pa kontroliral, kdo pa jim bo gledal pod prste? Če ne bo tovrstne kontrole bodo vse zavozili, pokradli, skorumpirali!
Ja, saj.

Torej o politiki ne, o vsakdanu pa tudi ni za pisati. Kaj vam mar,na primer, kje sem silvestroval, kako sem recimo že drugo leto polnoč preživel objet z Royem, ostali pa so prišli na vrsto kasneje. Slikce o snegu ste lahko videvali na gplusu, tudi tistio z rekordimi 70 cm za hišo. Pa take, kakšno odrešitev je prinesel novi sušilec, kako je letos spet ratalo kislo zelje (ajd, morebiti za ščepec preslano ampak drugače pa mega!), in tako naprej in naprej in naprej. Pa, recimo,  o mojih pričakovanjih glede pregleda pri proktologu najbrž tudi ne bo pravšnja tema za branje ob jutranji kavici.

O teku pa, kot že rećeno, ni kaj napisati. Bolje: ni več kaj napisati. Hočem reči, a veste koliko prispevkov se je nabralo doslej? 495. Ej, to je skoraj 500! Če prištejemo ša jamrajiade na tekaškem blogu, med Haninimi komentarji, pa v nebesni kleti in pri Marakoju, da ostalih preljubih mi Bložanov sploh ne omenjam, je to že skoraj več kot zbrana dela Edvarda Kardelja. Če nisem uspel že vsega napisat pa res ne vem! Evo, recimo: v sredo, sedem dni nazaj je minilo natančno 6 let odkar sem vstal s kavča in šel teč. Šesta obletnica! 6 krat 365 dni in še en dan za povrhu. In kaj naj? Spet tiste stare znucane, kako si ne bi nikoli mislil, da bo toliko časa trajalo? Kako sem ponosen, ker vztrajam in sem nekaj dosegel? Pri čemer sploh nisem prepričan če sploh še traja in če sploh še vztrajam? Ali pa, če hočete še več, recimo tole: s Samotom sva zakoličila plan in greva letos izvesti stotko. Saj veste, planiranje, načrti, dogovarjanje in vse táko. Spet tisti mravljinčki in ščemenje, spet eno pričakovanje ampak, kaj pa naj sem not napišem? Dandanes se da vse povedat enostavneje, direkt v 140 znakov spravit in vsem krogom, njihovim krogom, prijateljem njihovih krogov, samim prijateljem in prijateljem prijateljev, stikom, prijateljem stikov, znancem prijateljev stikov, naključnim mimoidočim in ostalim z enim klikom najavit kaj se namerava. Vsi ti potem lahko, če želijo, z enim klikom odgovorijo, da uau, awesome, +1, kljukca, palec gor in take. In plan pač res ni nič takega. Ko bo res izvedeno bo mogoče kaj za napisat. Mogoče. Ker kaj več kot sem že napisal vsakič doslej, ko sem pretekel ali celo zgolj prehodil kaj več kot za dva borška kroga se tudi tokrat ne bo dalo povedat, pa če bo uspelo ali ne. In Bučka je že sama ugotovila, da se ne spomni "kej boljšega, kot je super, bravo, enkratno, fantastično... kaj pa vem, ni blo že pod vsakim prejšnjim podvigom nekej podobnega"

No zgoraj sem omenil, da sploh nisem prepričan če sploh še traja in če sploh še vztrajam. Kar je res. Od 12. novembra (!) se namreč res na področju teka ni dogajalo čisto nič. Bilo je eno super druženje z e-kipo srčnih vmes in to je vse. In kaj naj potem pišem? Spet tiste bedne o rekordnem času brez teka? Ker oo, tole je pa res bil rekord! Samo kaj, ko ga nikakor ni hotelo biti konec, da bi vsaj to lahko zapisal. Kar trajalo je in trajalo, cel november, cel december in še tričetrt januarja. To bi pa bili prispevki, ane, kako danes pa nisem šel teč in danes tudi ne. Saj sem poskusil vmes, nekaj sem pametoval o pasicah internetnih strani ali kaj že. Bla, bla, bla. Skratka, tekel nisem, ko pa sem vendarle rekel da bi morda začel se je začelo tako neumno vreme, da sem comeback raje prestavil. Tipično sicer: ves čas mojega počitka smo imeli sonček in suho in lušno, potem pa naenkrat vse tole belo blato po tekaških poteh.

Evo, to je to. Dokler ne začnem (redno) teč, ne bo o čem pisat. Pa še takrtat - kaj sploh lahko še napišem? To nedeljo, recimo, se da spravit v dva stavka, morda celo 140 znakcev:

V nedeljo je se je pokazal sonček. Poklical sem Samota in sva šla en borški krogec. Prvič po (pre)dolgem času!  Kumi čakam #napadnadolenjsko

Proti koncu

Trajalo je, preden sem se spravil pisat tale zapis, pa še ta trenutek nisem prepričan da bom sploh prišel do konca. Pa ne zato, ker ne bi imel česa povedat ampak zato, ker sploh nisem prepričan o smislu. Hočem reči,   kaj pa če je vse skupaj del staranja, kaj pa če se vse bolj transformiram v tistega čudnega tečnega starčka, ki nerga in nerga in mu ni nič prav in je vsem odveč in bi ga najraje zaprli nekam tja, nekam pač tja.

Ker pisal ne bom o ničemer usodnem. Same majhne reči, same nič usodne stvari, nepomembne, benigne. O mnogih sem že spotoma pisal tod okoli, za mnoge sem že pozabil, da sem pisal o njih.

In spet ne bo nič takega, dragi moji bložani, kar bi bilo posebej vredno prebrati tokrat. Spet eno tako jamranje, saj veste o radijskih voditeljih, ki vztrajno čvekajo v prazno čez začetke skladb, o posiljevanju z novicami iz vseh koncev in krajev, o takih rečeh. In nič o naši nesrečni politiki, zavoženi morali, nategovanju, vsemu temu sranju skratka. Tokrat celo nič o tem, kako mi gredo na živce prekinjene s poročili in reklamami prekinjane oddaje. Tokrat torej smo eno tako penzionistično jamranje. Ker če ne bom kmalu povedal kaj vse mi gre vrhunsko na kurac mi bosta vse clasixx in bučka spisala in lahko tale blog samo še ugasnem. Ker o teku itak že dolgo ne pišem več. V bistvu tudi tečem že nekaj časa ne.

Pa lepo po vrsti.

Evo. Ta trenutek sploh ne vem, če se splača pisat o tem. Saj ni res nič takega. Saj vse vemo v čem je štos. Saj ni nevarno, saj nihče res ne nasede. Še celo sedaj ko bom povedal zakaj gre boste itak samo zamahnili z roko, aja toooo, mah koga to briga.

Namreč tele pasice okoli internetnih strani. saj veste. Zadeli ste iphone, izmerite si IQ, rešite uganko, uganite zaporedje, zadenite gol, izbrani ste bili, dobili ste sporočilo...

Potem tisti "kvizi" na poverpoint televizijah, ko na vse kriplje poskušajo sprovocirat morebitne gledalce da zagrabijo telefon in jim šenkajo kakšnih deset, dvajset evrčkov.

Pa 090 vedeževalke, pa taksisti(*), pa take reči.

No ste videli? Saj ni nič takega ane? Kaj je to v primerjavi s hildami, jankoviči, kanglerji in bavčarji, kajne?

No, meni pa gre vse skup vse bolj na živce. Se mi pač  zdi, da bi morali vse skupaj začeti reševati tukaj. Kakšno sporočilo pa dobivam vsa ta leta? Jebi, nateguj, goljufaj, nihče ti nič ne more? Pred leti sem, na primer, poslušal zgodbe o astronomskih vsotah, ki so jih morali plačevati nesrečneži PTTju za klice na posnetke vzdihajočih damic. Šlo je za to, da sploh nisi mogel dokazati, da nisi bil ti, pa še nihče ti ni vrjel. Češ, lej ga prasca, sedaj se pa zgovarja. In smo jim vsi lepo privoščili, zamahnili z roko, pa kaj me briga. Goljufije so se potem dogajale še naprej, od črnih priklopov na linijo, do vratarjev v večjih podjetjih, ki so za konkretno provizijo poklicali na številko in pustili aktivno vezo več ur. In kaj so nam takrat povedali?  Sami ste odgovorni za svoj telefonski priključek, sami morate kontrolirati svoje otroke, goljufije so nemogoče, klicali ste vi in plačajte. Pa ni šlo tu za 1000 ali 2000 tolarjev. Šlo je za vsote vrednosti avtomobilov, dobrih avtomobilov. (Tiste manjše vsote so verjetno raje stisnjenih zob plačali. Da ne bo sramote.)

Vse te goljufije se prenašajo dalje, rastejo in se razvijajo. Če ne bi bilo žegnov od nas, od družbe, bi se moralo vse skup končati, organizatorjem pa stopiti na prste. Ampak ne. Vse skup se širi in razvija, izpopolnjuje in ni videti konca. Ne bi se čudil če bi se ugotovilo, da so zadaj isti strici. Pokličite gor, pokličite dol, samo da ne gre več za "v živo vklopljerne mikrofone v študentski sobi vročih korošic" temveč vedeževalke, kvize, SMS klube, "nagradne igre" in podobno. Pa nikome ništa. Spet smo vsi sklepčni. Kar naj kličejo, idioti, če so tako neumni, naivni, butasti. Naj klikajo na bone za Hoffer(**), naivneži, saj so sami krivi če se jim, požrešnežem požrešnim, zasvetijo oči v kretenskem upanju na nagrado. In naj potem plačajo. Saj ne gre za velike vsote, kajne?

Tako. Saj sem že na začetku povedal. Za nič usodnega in strašnega ne gre, samo nergam. In nobenega pametnega zaključka ne bom delal danes, imam pač tak dan in mi gre vse skup na živce. Pa se spomnim takih nepomembnih drobnarij. Če bi želeli bi vse skup že zdavnaj rešili, nekako zajezili, končali vse skupaj. Ampak ne, denar ne smrdi.

(*) ali pa kar počno zadnje čase taksisti, pa bomo spet zamahnili, ah, taksisti pač. Ampak mi gre pač na živce. Ravno ta teden so uspeli zaskutiti taxi tudi naši tamali tamali, ko je plačala od stožic do celovške reci in piši 23€.
(**)dejansko so se pojavile reklamne pasice "zadeli ste bon za Hofer v vrednosti 1000€, preverite dokler se ponudba ne izteče." s katerimi ni imel Hofer nič. Še več, preko svojih spletnih strani je celo opozarjal na te strani. Hofer, ne država.

Konec je.

Kdo tam trobi?

Ah. Kakšen blog je šel po vodi!! Hočem reči - idealno, strašni plani, priprave, vrhunec leta, napad na 50 krogov, potem pa - cela drama, po slabih dveh urah kot bi odrezal, odsekal, flop, ni več šlo. Kaj vse bi lahko napisal! Kakšen prispevek, drama sedemnajstega kilometra, nadčloveški napori, stiskanje zob in pesti, preobrat, skratka, saj veste. Saj ste že bralo take ane?

V resnici pa nič. Nič! Na sladkih6 enostavno ne moreš biti slabe volje. Kako neki? Vsi so nasmejani, vsi so nekaj dobre volje, vsi se nekaj hecajo, vsi ti na koncu ploskajo in vsi navijajo. Kje na tem svetu me bo Neža   Mravlje morala kar 34 x  prehiteti? Kje se bomo basali s sladkarijami in veselo pozdravljali prav vsakega posebej, ko bo sijočega obraza poziral z diplomo? Čarobnost prireditve je tisto, kar jo dela posebno. Nihče ne ve čisto točno zakaj, čeprav vsak misli da ve. Nič ni videti da se bo čarobnost kmalu končala. Res je videti, da se počasi deli na vrh profesionalcev, ki dosegajo nekaj onstran horizontov in ostalih, ki nam je vseeno, če se ustavimo in poklepetamo, zganjamo kakšne otročarije (na primer ko me je Loni podila okoli s trobljo  - čeprav nisem mogel "niti koraka več" in sem se vlekel iz kroga v krog sem vseeno lahko dirjal kot norec, samo da je hec)

Ja, res je, namenil sem preteči 50 krogov pa se je vse skupaj končalo 7 krogov prej. Premalo priprav, premalo resnosti, premalo res močne želje. Logarska in Boršt sta pač vendarle malo ukradla šov.

Čisto zares na koncu ni bilo nobenega dolgega nosu. Najbrž so se me končno prijele te vaše fore da je vsak ki se sploh spravi na kaj takega car. Hopla, saj  sem vedar petekel več kot maraton!

Mehkužec

Včeraj sem bil - kaj pa vem. Čuden. Malo žalosten, malo jezen, malo pa spet tak, ne vem, kako naj opišem. Ko vstajaš, pa sedaš, pa nekaj bereš in se zaveš, da strmiš mimo knjige, pa gledaš film, pa se zaveš da že od prejšnih reklam ne slediš zgodbi, ko se vsake toliko sredi dela zakoplješ glavo v dlani in si masiraš čelo.

Nič nisem dobro. Pri vsem tem je to, da nisem odtekel maratona še najmanj. Ali kot je tisto dopoldne rekel sosed: evo, pa se ti vsaj matrat ni bilo treba.

 Ker, evo, se mi vsaj matrat ni bilo treba. Lepo sem zjutraj vstal se pretegnil, osuplo zamežikal v zasneženo jutro, se oblekel, obul, očipiral in oštevilčil, nataknil napolnjeno uro, zakurblal avto in - ugotovil, da sem obtičal. Poskusi natikanja verig na sprednja kolesa so se končala klavrno, še en poskus speljevanja pa še bolj. Komaj sem potem pririnil nazaj pred hišo, se vsedel v dnevno sobo in se demonstrativno s pirom v roki zakampiral v fotelj. Ko jebe tek. Ko jebe maraton. Ko jebe vse skup.

 Najbrž je to to. Konec lepega, še ena epizoda pač, kot jih je bilo že cel kup. Dobro, že res da je ta epizoda trajala neverjetno dolgo, ampak vseeno. JE trajala, ne pa TRAJA. Ker tu ne gre za to, da sem odpovedal kot jih je 10000 drugih. Tu gre za to, da sem odpoverdal kot jih je 10000 drugih pa še preostalih 6 miljard in nekaj miljonov preostalih zemljanov. Saj se vedno ob kakem kao staršanskem dosežku hvalim s tem, kajne, lej, drugi pa niti s kavča niso vstali! Vidite, štos je v tem: v trenutku ko je strah pred zdrsom z avtom prevagal pred tekom na maratonu v mokri, hladni zdruzasti Ljubljani sem premišljeval ravno nekako takole: a ma smisel tvegat samo za to, da se bom nekje med zadnjimi matral v drugi krog, vsi me bodo imeli že poln kufer, kaj se sploh drkam s takim časom tam okoli.

 Pa saj je navsezadnje je res! Varnost je na prvem mestu, za vse ostalo bo vendar še dosti časa. Kaj pomeni en spuščen maraton, pa čeprav ljubljanski, proti tveganju da zariješ nekam v tri krasne, če se sploh prerineš mimo polomljenih dreves.

 Bla, bla, bla. Kot je bil bla-bla-bla ves tisti čvek zvečer, lej uro sem prištimal in jo napolnil, čip je že na copatih, številka in knoflice pripravljene na mizi, vse pripravljeno za obleč, še kapa in rokavičke, če bo res mraz. In potem vsa ta osuplost zjutraj, ko je nasulo snega, da kar nisem mogel verjeti. In pretvarjanje, da nič hudega jaz zaprmej grem, vreme nam nič ne more, čiščenje avta, pakiranje spet čiščenje avta in potem zzzzz, pa zzzzz, pa spet zzzzz po ledeni brozgi. Kam pa misliš z letnimi gumami?

No vidite, kaj hočem reči. Ste dojeli zadnji stavek? Z letnimi gumami. Cel teden že težijo s tem snegom, ki da bo zapadel konec tedna, menda celo tudi do nižin, jaz pa še gum nisem zamenjal. In če jih že nisem zamenjal, ali ne bi bilo pametno včeraj zvečer, ko je še (samo) deževalo, vse skupaj - itak že pripravljeno - zagrabiti in odpeljati v Šiško? In tam počakati kaj nam bo prineslo jutro? Ampak ne. Ker nekje globoko je bilo že vsajeno tisto, saj veste, saj mogoče pa sploh ne bo treba it. Tu torej en gre za to, da sem odpovedal ker bi se bal mraza, ker mi ni ustrezalo vreme, ker sem modro odklonil tvegano vožnjo, ker sem ue bal za dihalne poti, ker se mi je zgodilo pač nekaj kar se je še 10000 drugim, ki se niso pojavili na startu, tukaj gre samo za ern velik vzdih, šjuuuh, pa je končno uspela sabotaža, pa mi končno vendarle ni treba iti.

Ni treba iti. Kar ni nič hudega, vsakdo ima pravico da se v nekem trenutku odloči, da se mu ne da it, saj je vendar demokracija, kdo pa koga sili? Ampak vsaj takega teatra ni treba delat. Pač rečeš zeh, zeh, letos pa ne grem in to je to. Oh, saj vem. Mogoče sem si mislil, no, morda bi pa letos končno poskusil odteč kako minuto hitreje kot doslej. Morda je čas, da se pomaknem korak naprej? Samo kaj, ko je za ta korak potrebno resno trenirati, se resno pripraviti in sploh biti resen. In ne: to, da zadnja dneva požreš par krožnikov makaronov, pa naj bodo še tako dobri, NI resna priprava. In da zadnji teden počivaš in nič ne migaš je morda čisto priporočljivo, ni pa resna priprava. Tudi to ne, da imaš nove superge, ker so stare pač že ful zlizane ni resna priprava ampak šmekeraj.

Je kar je. Se vidimo čez 14 dni na sladkih6. Če ne bo ravno kakšen meteor padel na našo dovozno pot.

Kapitulacija

Nič nisem dobre volje..

Javna, vidna vsem ki zaidejo na moj blog jebenti!!! Pa me ne briga a je robot , virus, kurac palac, pa če je samo zašel gor, ker je iskal podatke o kapitulaciji Japonske, me ne briga,  ma da je slika vidna!
Jasno?

.

PS, po skoraj tednu dni in sedmih komentarjih... star sem že. Ne zmorem več, ne znam, čas me je povozil. Še ene slikce iz picase ne znam več nalepit v blog tako, da bi jo drugi videli. Ne znam blogat, ne znam fotk limtr, ne znam ničesar več, česar mi nebi morebitna aplikacija in njen "čarovnik" za namestitev sama naštimala. Sploh ne vem zakaj sem iz Žal nazaj domov hodil, mar bi kar tam ostal.

Že če samo gledaš traja, kaj šele pretečt.

Tule je bil panoramski pogled na tek iz Ljubljane v Boršt, pa se je na raznih brovserjih preveč zatikalo. http://mapmyrun.com/

Sedmi Wega

Eh, pri meni ne deluje dej jih zafrkn in podobne. Namreč ni nekega pravila. Ne deluje to tako, češ, haha, kaj nekaj glumiš, potem boš pa tako šibal, da boš šel še tretji krog... Ker pač pri sebi vem. Vse bo spet skoncentrirano najprej v tisti prvi kilometer, ko "bo vse jasno" in tisti 21 kilometer, ko se bom odločal al ja a lne. Lahko sedajle še stokrat rečem, ma jaaaa, seveda, ziher grem, ni panike, hurej, ampak sedmi Wega je vedno tam nekje v ozadju in me mede. Saj veste, kakšne se mi pojajo po glavi. To niso samo tiste običajne "a ma smisu?" in "ah, kaj se matraš brez veze" ampak precej bolj prefinjene. Recimo, ko mi dragi prijatelji ves čas dopovedujejo kako se mi je pa v zadnjem času odprlo in sploh jim sedmi Wega odgovarja - oprostite prosim kaj odprlo? Eno tretjino maratonov sploh nisem odtekel do konca, če smo že na tem. Pa tudi, na Rajkotovih 50, ki jih je bilo na koncu 52 sem bil najbolj zmatran in izmučen od vseh sodelujočih. Zadnje kilometre sem se vlekel kot ljubljanska megla. Pa potem logarska, halo, 10 ur? DESET ur? Ma daj no, peš se pride hitreje. Da ne govorimo o Napadu na Borških 10000. Enaindvajseti ter dvainštirideseti kilometer sta minila precej kasneje kot je limit ljubljanca. In tako dalje. Cel božji teden je kot eno raztegnjeno cepetanje po stanovanju preden se odpravim v deževni trening v nedeljo zvečer. Tipam in iščem izgovore, da mi ne bi bilo treba it. Oh mesece nazaj, ko se je bilo treba prijavit ni bilo nobene panike. Valjda da grem, bom že, saj zmorem. Bolj pa ko se bliža dan, manj poguma je v hlačah. Čisto resno me je enkrat spreletelo, da bi se lahko zgovoril na vreme. V takem 'pa ja ne morem it’, neres? Vsi bi razumeli. Mar me ni lani lastna mati svarila pred spolzko cesto, pa je sampo malce rosilo? Pa tudi če ne bi vsi razumeli. Če ne bi noben razumel. Če bi privoščljivo vihali nosove češ, kaj se pa sploh prijavljaš? Komu pa sem odgovoren, spljoh? Saj ne tečem zaradi drugih ampak zase! Kaj me brigajo drugi! ... Evo, blokada. Tole pišem že tri dni in že tri dni je v osnutkih. Blogovje je mrtvo, tek so posvojile množice in že cel teden v časopisih berem modrovanja strokovnjakov in strokovnjakov. Ker je vse skup moderno in ker morajo biti vsi strašansko aktualni. V glavnem mi odsvetujejo udeležbo. Organizatorji pa so mi že poslali navodila kam naj se postavim na štart. Še sreča da je samo 6 con. Ampak jaz bom pa vse skupaj opravil z levo nogo. Saj sem ja the Wega. Kumi čakam. Sladkih6 namreč...