Krivda

Kuža pazi, z repkom miga, 

vstane, leže, tačko da.

Janez Bitenc

Pa se je zgodilo. Vedel sem, da se bo pa sem kar čakal. Tek, priprava na Napad na Dolenjsko se je za Samota končala predčasno: spet seveda tisti pes. Ni me bilo poleg ampak, ko je prišepal dol k nam, zbranim na dvorišču in pokazal, kaj se je zgodilo me je preplavila groza. Kasneje so pri zdravniku našteli kar pet ugrizov. 

Zelo sem slabe volje.

Zarjavelo

Hiti počasi. 

Gajus Tranquillus Svetonij  

Kaj naj rečem? Ful slabo mi gre. Tečem kot en polž, nekaj mi desna noga šteka in take. En tek sem celo izpustil, ampak lejte, 100 sprehodov po stopnicah s 26 kilsko utežjo pa to menda odtehta?

Skratka tisto vstajniško navdušenje je izhlapelo in sedaj tečem na malo trme. 

Upam da mi bo zalaufalo, kot se reče, vsaj tja do Vršiča, če že do Borških 10000 ne.

Za Radence spet bom doma.

In potem problem,
sama pamet namesto srca.
Le o tem,
kaj se kupi, kaj proda. 

T. Trop, I. Melanšek, T. Marinšek - Tabu 

Res je. Na letošnje Radence ne grem. Treba je kar na začetku povedati da ne gre za odpoved v sklopu "joj, letos pa nisem pripravljen". V ta koš, namreč zimsko spanje, sodi odpoved sodelovanja na, recimo, malem kraškem maratonu ali pa na formaratonu v Tivoliju. Odpoved radencev pa se je zakuhala že davno tega, mislim da še lani (jep, skoraj na novega leta dan) ko so sporočili, da skrajšujejo limit prvega kroga. Takrat še nisem vedel, da za veliki maraton tako ali tako sploh ne bom pripravljen, se mi je pa takrat sicer moj priljubljeni tek takoj močno odtujil. Ne gre za to, da jih ne bi razumel, vse mi je jasno, sprejemam pojasnilo, razumsko je vse v redu, samo s srcem ne gre skupaj. Kaj šele s tremi. Radenci so mi dali pogum za poskus maratona ravno zaradi svojega gesla - vsak je zmagovalec. Tisti zadnji, čisto čisto zadnji so bili največkrat najsrečneši tekmovalci. Tudi sam sem šel na tek malo bolj neobremenjen, češ, saj ni važno vsak je zmagovalec. Kot sem razumel naj bi celo področje dihalo skupaj z maratonom, vedno sem naletel na prijazne navijače, tudi v drugem krogu.

Sedaj pa to ni več to. Če tudi podaljšajo  rok nazaj ne bo več to. Meni je jako zoprno če sem komu v napoto. Na Logarski recimo mi je bilo v uteho, da imajo na cilju itak še fešto vseh tistih 6, 7 ur ko so bili zmagovalci že davno v cilju, jaz pa sem se še vlekel tam v klanec. Na nočni 10ki je pa ob "metli" itak cela fešta, tako da mi je skoraj žal da nikdar nisem bil zadnji (evo, letos je šansa). Radenci pa... Odkar so povredali in pojasnili svoje bi bil občutek v drugem krogu slab. V vsakem pogledu bi videl zavijanje z očmi (kaj se pa ta tle vleče, jebenti) vsak postanek na okrepčevalnici bi bil v nadlego. Najbrž je prav, da tule povdarim da gre za MOJO projekcijo in ne resnična zavijanja z očmi. Pa vseeno. Čar je izginil, niti polmaraton ali desetka ne vlečeta več. Škoda.

Lahko je pa seveda vse skup samo izgovor.   

Rastemo

Čas je največja razdalja med dvema krajema

Tennessee Williams 

Spet sem malo razcepljen. Hočem reči: razcepljen sem itak vedno, ampak no, spet sem malo bolj razcepljen.

Namreč, saj ne vem, kaj naj rečem. A veste, devet tisoč prvi kilometer sem pretekel in sem kar malo ponosen. No, ponosen. Tehle 9000 bi moral zafilati že enkrat konec lanskega leta. Če ne bi bil len. Ampak vseeno: saj sem lahko še vedno ponosen. Ne sicer ponosen ponosen, ampak pač ponosen. Lohk bi bilo že 10000 ane?

Po drugi strani pa pfjuuu! 9000! Kilometrov! Si predstavljate? Veste koliko logarskih je to? Pa tudi statistika ni tako švoh. Če bi kilometre enakomerno razporedil od tistega deževnega januarskega dne do danes bi vsak dan pretekel 4 kilometre. Če bi čas golega teka od tistega deževnega januarskega dne do danes združil skupaj, bi neopretrgoma tekel dobrih 43 dni. 43 dni in pol noč in dan, petek in svetek.

815 cepetanj in odpravljan. 815 tekov torej in povprečno po 11 km na tek. 6 let, 2 meseca in 19 dni.

Če pa takole pogledam... mah, sem kar ponosen. In to ponosen ponosen.

Četrta vstaja

Ladji brez cilja ni noben veter ugoden 

Michael E. de Montaigne

Tako. Sedaj pa vstaja ali pa kapitulacija. Druge poti ni. Izgovorov je zmanjkalo. Saj je sicer res, da me je vsakič ko sem se odločil, da je lenarjenja dosti zasulo s snegom do vratu. Ampak bodimo pošteni: če bi bila volja bi se našla tudi pot. Pa pač ne bi šel teč ampak samo na sprehod. Ven na zrak. Ampak ne. Niti ko je zletel kavč, in to the Kavč skozi okno ven in je bila to res krasna iztočnica za nov začetek, sem kar nekaj mencal. Še vedno so bili - poleg tega nesrečnega snega - pri roki neki butasti izgovori. Recimo, joj, a ne bi bil za nov začetek najbolj primeren torek? Saj veš, torek - četrtek - sobota? Joj, pa ja ne boš šel po tolikem času počivanja kar cel krog? A ne bi bil ta mal' krogec, štiri kilometerčke čisto dovolj? Joj, pa ja ne boš tekel po temi? Joj pa ja ne boš šel teč ravno danes ko je Merkur v 19°47 Strelca in se ravno pripravlja da bo prestopil v Kozoroga, potem pa še v Vodnarja?

In tako so minevali novi tedni. In novi poskusi. In novi flopi. V petek pa je padla dokončna: jutri pa res. Jutri je sobota, lušno padem notri v  torek - četrtek - sobota špuro in še vreme bo lepše kot je danes, ko zporno ščije. Evo. Jutri. Roka.

Potem sem sedel tam na novem kavču, kar malce prešeren, ker 'lej, spet bom začel, spet bom tekel, spet bo tako kot prej. Tule je morda čas, da še enkrat jasno povem, da sem tek pravzaprav čisto resno pogrešal. Tisti spominski prebliski, saj veste, ko se pelješ čez harfo na štajerski obvoznici točno čez PST. Ko se zapelješ mimo tistega ovinka v Zagradcu, kjer sva se s Samotom oddahnila in s ceste spet lahko zavila v manj prometna (brez)potja. Ko na podkletenem nebu slediš potovanju po Šentiljski in prečekiraš prenovljeno stran Sladkih6. Preveč, preveč, preveč. Preveč lepih spominov je, da bi lahko kar tako nehal. In če ne nehaš, moraš teči. Vmesnih poti ni - ne da se z daljincem v roki doživljati tiste trenutke za katere niti ni prave besede. Kakorkoli obrneš, treba je vstati s kavča in iti teč.

In jutri, evo, jutri spet začnem. Tokrat odločen in prepričan. Jutri ne bo niti tega zoprnega dežja, ki lije danes. Jutri bo sobota, ravno pravšenj dan za tek. Ker jutri je...

Jutri bo...

Kakšne pol ure kasneje seveda preklinjam kot kakšen knap. Tisti trenutek pol ure prej je bil morda res veličasten. Pred nevidnim občinstvom sem teatralno vstal s kavča, češ, kakšen jutri, danes!!, se preoblekel in šel teč. Preklet naj bo moj smisel za odločitve! Kaj pa je bilo narobe z jutri? Sedaj pa sem ves premočen. Malo sem pozabil, da je dež mrzel, še bolj pa pozabil, da so ob dežju po tleh luže. Močilo me je čisto ves čas.

Pa vendar. Močilo nas je tudi takrat prvič, ko smo se spravili na kRožnik. Močilo me je, ko sem šel neko popoldne na celo PST. Močilo nas je na Murovico, na Šmarni, močilo nas je okoli Gradiškega. Pa tiste torkove rekreacije, ko ni bilo važno ali sneži, dežuje ali oboje. Pri pohodu Krtina-Gradiško-Vinje-Mohor-Sv.Andrej-Tuštanj-Vrhpolje-Zalog-Krtina imam celo zapisano "Malo mraz, malo dež, skratka čudovito". Celo na 2. Sladkih6 je nekaj rosilo. In na Formaratonu, recimo.  In, oh, se kdo spomni Balatona? Druge etape? Tako je lilo, da sem se izgubil! In heh, tale zapis razmer je recimo zgovoren: PST in križ kraž po Šiški: "Najprej je malo deževalo, takoj za tem je bila nevihta, potem je scalo, mčkn pršelo, potem pa je šel dež" in poleg: "Bi mi bilo žal če ne bi šel."

Mnogih zgoraj omenjenih se seveda med tekom po Borških 10000 v petek nisem domislil, je pa ena, ki je ne pozabim do konca življenja: Celje - Logarska, tam je tudi tričetrt časa deževalo.

No sedaj si pa predstavljajte tole sliko: v peči prasketa plamen in v poltemi obseva postavo napol ležečo na kavču. Ogenj za trenutek obsije obraz, tako da lahko opazimo zadovoljen nasmešek in odsev plamena v očeh. Evo, to sem bil jaz, sveže stuširan, ves ponosen, objestno srečen. Vem, da tole še ni nič, vem da lahko obsedim morda že naslednjič in bo spet vsega konec, kot je bilo že nekajkrat letos. Ampak lej, začetek je pa le. Če ne začenjaš ne moreš nadaljevati. Če ne začenjaš pravzaprav ne moreš niti odnehati.

Bomo videli v nedeljo!

V tretje gre Rado

No evo. včasih je že kar grozljivo. Vsi strahovi, dvomi, vsa bluzenja, vse kar sem kdaj čudnega tule pisal se enkrat očitno uresniči. Tako sem nekoč pisal tudi o tem, kako lahko je nehat tečt. Nekega dne pač ostaneš doma in to je to. Nobenega matranja, nobenega truda. Eno čudno ugodje. Ostaneš doma. In potem še naslednjič. In naslednjič. In naslednjič.

Saj vmes nekaj poskušaš, bolj kot ne zaradi lepšega. Ampak izgovorov je preveč: zmatran, zaslužiš si počitek, po takem vremenu nima smisla, nekaj drugega je bolj nujno, nekaj drugega je pomembnejše.

In tako pol leta. Res ej. Človek se zgrozi. Samoslepilno delovanje je bilo namreč noro učinkovito: kar naenkrat nisem kaj dosti več odpiral ne tekaškega foruma, ne svoje tekaške razpredelnice. Nekje zadaj v možganih je neprestano ždelo prepričanje, da sem pač z zadnjimi meseci v 2012 naredil ogromo in imam nekaj tekaške zaloge. In je minil oktober, minil je november, december, januar, februar. Naenkrat smo že marca. Pol leta takole - pffft! Vse kar je bilo poskusov teka vmes je bilo bolj tko. Na silo. Da nisem več tekač sem začel dojemati, ko nisem nič več poskušal v naključne pogovore nekako vplesti tek, da bi potem kakšno rekli še o mojem teku. Napad na Dolenjsko (Ljubljana - Boršt) je počasi zbledel. Še več: nekaj časa sem Napad celo krivil za moj nenaden padec motivacije, češ saj veš to je to, dosegel si svoje in, no, to je to, drugače se ne da povedat. Vmes je vzniknil načrt za nov napad, tokrat sva se s Samotom namenila odteči kar stotko. Kar se sliši krasno in najbrž tudi je. Meni pa je vsakič ko sem odtekel kakšen krogec vse bolj kuhalo v glavi.

Veste, preteči v enem kosu 63 kilometrov iz Ljubljane v Boršt je pravzaprav jeba. Ne, res. Saj na koncu je vse lušno in nasmejano ampak vmes se človek kar matra. Pa če odmislimo fiziče omejitve: bolečine, žulje, odrgnine in take. Predvsem psihično je jeba. Hočem reči, poskusite recimo enkrat 8 ur skupaj početi karkoli, pa magari tisto kar počnete najraje, pa boste videli. Cel dan teka. Ne minuta teka in dve minuti hoje. Tek, tek tek, tek v klanerc, tek po makadamu, tek po prometni cesti, tek po gozdni poti, tek, tek in tek. Ne da se mi, to je to! Vse skup se je razvleklo v eno samo, pol leta dolgo stopicanje po stanovanju preden grem teč. Vsakič ko me je kaj špiknilo v mišicah, vsakič ko sem klel klanček v borškem krogcu, vsakič ko se mi ni dalo... vsakič sem začel gruntati, da kaj se sploh rinem, kakšna stotka neki?? To je Logarska pa še 25 kilometrov za povrh! Potem pa saj veste, takole sem si zamislil: če ne bom treniral prav pridno ne bom imel kondicije in bom imel krasen izgovor, da mi ne bo treba iti. A ni to krasen načrt.

Krasen že krasen, če me ne bi vsakič ko zagledam tekača nekje v daljavi kar pognalo kri v noge. In sem začel. Takoj prve dni februarja... prvič, drugič, tretjič potem pa je prišlo nekaj vmes, pa spet in spet in spet in hopla, že je minil cel mesec. Pa sem si rekel - zaprmej, sedaj pa res začnemo znova. In se v sredo zagnal kar v dež - nič me ne bo ustavilo! Razen beden rezultat. Jep, vse skupaj, tole lenarjenje namreč, se že dobro pozna. In je spet teden okoli.

Sta me pa te dni, ko sem odpovedal udeležbo na Šentiljski, moja dva e-srčna kompanjona nekaj zbadala s kavčom. Oh saj res!

Spoštovani bložani. Z žalostjo v srcu vam sporočam, da je The kavč zletel skozi okno. Dobesedno! Ob prenovi dnevne sobe se je moral umakniti novim generacijam. slava mu.

Jaz pa se pripravljam, da se zaženem še tretjič. Če mi tokrat ne uspe bo to najbrž res konec moje tekaške kariere. Recimo. Mah kaj se slepim, jasno da ne bo. Ker ja, res je, tek je matranje, ampak kaj ko je najboljše matranje na svetu.

Danes sem vrgel žogo skozi okno

Priznam, samo za lenobo gre. Če si ne bi ta trenutek tega priznal, ne bi nič napisal še nadaljnih 100 let. Ker izgovorov zakaj ni treba natrosim iz rokava kolikor hočete. tale mi je najljubši: nisem našel primernega naslova. saj veste, Wega, utelešena perfekcija in naslov ne more biti kar nekaj. Izgovor, da ni časa ne zdrži in je že obrabljen. Bolj mi je všeč ta, ki mi ga je že včeraj v komentarju ponudil piskec: saj ni o čem pisati. Res je: tekel nisem, o čem drugem pa nima smisla pisariti kajne? Kaj pa naj pišem? Zakaj pa naj pišem? Naj pišem o politiki? Raje, ne. Sploh imam občutek, da bi se vse skupaj spremenilo na bolje, če bi VSI nehali pisati o politiki. Začenši s twiti, forumi, spletnimi časopisi in njihovimi komentarji, papirnatimi izdajami časopisov in komentarji za šanki, radijskimi oddajami, parodijami in satiričnimi domislicami, poročili, histeričnimi javljanji naspidiranih poptevejevk "s terena", studiji ob 17h, okroglimi mizami, soočenji, trenji, pridigami s prižnic, straniščnim humorjem komercialnih radijev, gostovanji v obskurnih oddajah še bolj obskurnih televizij in kar je še tega. Nobenih žarometov, neposrednih prenosov, mikrofonov, bliskavic, nobenih mnenj rednih in izrednih profesorjv, nič. Samo gola dejstva. Vem, vem, boste porekli, kdo jih bo pa kontroliral, kdo pa jim bo gledal pod prste? Če ne bo tovrstne kontrole bodo vse zavozili, pokradli, skorumpirali!
Ja, saj.

Torej o politiki ne, o vsakdanu pa tudi ni za pisati. Kaj vam mar,na primer, kje sem silvestroval, kako sem recimo že drugo leto polnoč preživel objet z Royem, ostali pa so prišli na vrsto kasneje. Slikce o snegu ste lahko videvali na gplusu, tudi tistio z rekordimi 70 cm za hišo. Pa take, kakšno odrešitev je prinesel novi sušilec, kako je letos spet ratalo kislo zelje (ajd, morebiti za ščepec preslano ampak drugače pa mega!), in tako naprej in naprej in naprej. Pa, recimo,  o mojih pričakovanjih glede pregleda pri proktologu najbrž tudi ne bo pravšnja tema za branje ob jutranji kavici.

O teku pa, kot že rećeno, ni kaj napisati. Bolje: ni več kaj napisati. Hočem reči, a veste koliko prispevkov se je nabralo doslej? 495. Ej, to je skoraj 500! Če prištejemo ša jamrajiade na tekaškem blogu, med Haninimi komentarji, pa v nebesni kleti in pri Marakoju, da ostalih preljubih mi Bložanov sploh ne omenjam, je to že skoraj več kot zbrana dela Edvarda Kardelja. Če nisem uspel že vsega napisat pa res ne vem! Evo, recimo: v sredo, sedem dni nazaj je minilo natančno 6 let odkar sem vstal s kavča in šel teč. Šesta obletnica! 6 krat 365 dni in še en dan za povrhu. In kaj naj? Spet tiste stare znucane, kako si ne bi nikoli mislil, da bo toliko časa trajalo? Kako sem ponosen, ker vztrajam in sem nekaj dosegel? Pri čemer sploh nisem prepričan če sploh še traja in če sploh še vztrajam? Ali pa, če hočete še več, recimo tole: s Samotom sva zakoličila plan in greva letos izvesti stotko. Saj veste, planiranje, načrti, dogovarjanje in vse táko. Spet tisti mravljinčki in ščemenje, spet eno pričakovanje ampak, kaj pa naj sem not napišem? Dandanes se da vse povedat enostavneje, direkt v 140 znakov spravit in vsem krogom, njihovim krogom, prijateljem njihovih krogov, samim prijateljem in prijateljem prijateljev, stikom, prijateljem stikov, znancem prijateljev stikov, naključnim mimoidočim in ostalim z enim klikom najavit kaj se namerava. Vsi ti potem lahko, če želijo, z enim klikom odgovorijo, da uau, awesome, +1, kljukca, palec gor in take. In plan pač res ni nič takega. Ko bo res izvedeno bo mogoče kaj za napisat. Mogoče. Ker kaj več kot sem že napisal vsakič doslej, ko sem pretekel ali celo zgolj prehodil kaj več kot za dva borška kroga se tudi tokrat ne bo dalo povedat, pa če bo uspelo ali ne. In Bučka je že sama ugotovila, da se ne spomni "kej boljšega, kot je super, bravo, enkratno, fantastično... kaj pa vem, ni blo že pod vsakim prejšnjim podvigom nekej podobnega"

No zgoraj sem omenil, da sploh nisem prepričan če sploh še traja in če sploh še vztrajam. Kar je res. Od 12. novembra (!) se namreč res na področju teka ni dogajalo čisto nič. Bilo je eno super druženje z e-kipo srčnih vmes in to je vse. In kaj naj potem pišem? Spet tiste bedne o rekordnem času brez teka? Ker oo, tole je pa res bil rekord! Samo kaj, ko ga nikakor ni hotelo biti konec, da bi vsaj to lahko zapisal. Kar trajalo je in trajalo, cel november, cel december in še tričetrt januarja. To bi pa bili prispevki, ane, kako danes pa nisem šel teč in danes tudi ne. Saj sem poskusil vmes, nekaj sem pametoval o pasicah internetnih strani ali kaj že. Bla, bla, bla. Skratka, tekel nisem, ko pa sem vendarle rekel da bi morda začel se je začelo tako neumno vreme, da sem comeback raje prestavil. Tipično sicer: ves čas mojega počitka smo imeli sonček in suho in lušno, potem pa naenkrat vse tole belo blato po tekaških poteh.

Evo, to je to. Dokler ne začnem (redno) teč, ne bo o čem pisat. Pa še takrtat - kaj sploh lahko še napišem? To nedeljo, recimo, se da spravit v dva stavka, morda celo 140 znakcev:

V nedeljo je se je pokazal sonček. Poklical sem Samota in sva šla en borški krogec. Prvič po (pre)dolgem času!  Kumi čakam #napadnadolenjsko