Naj enkrat za vselej pojasnim, kaj je to s temi mojimi jutri. Morda je kdo dobil vtis, da nisem jutranji tip - kar sploh ni res, Jutra so prav čudovita in lepa reč in mnoga sem prebil veliko boljše volje kot mnogi od tistih ki se tako radi zjutraj postavljajo s prešernim in glasnim govorjenjem, ki "se zbudijo na 'tlesk s palcem' in so brihtni" in ki na splošno radi poudarjajo, kako zjutraj postorijo cel kup reči "še preden si umijejo zobe" in odidejo po opravkih ali v službo. Nekateri, recimo, zjutraj celo zajtrkujejo in take stvari. Zjutraj jesti se mi ne zdi nek poseben podvig, zajtrkovati pač. V tem je kleč.
Nemalokrat doslej sem bil buden po 30 ur in več vkup. Moj rekord se mi zdi je več kot 48 ur, ali nekaj podobnega, ne spomnim se več točno. Pred časom je bilo to zaradi službe in žurk, pri čemer je šlo bolj za to, da sem zjutraj - oziroma enkrat opoldne normalno vstal, šel zvečer v nočno 12 urno izmeno, zjutraj pa smo se namenili še na "en pir", kar se je potem zavleklo do večera. Zadnja leta se je zadeva izrodila; če je bilo včasih bedenje zaradi službe in žurk, je sedaj zaradi službe in službe. Ah saj vem, pa zaradi službe in novega leta, tistega mi menda ne boste sedaj metali pod nos?
Tako sem imel nedolgo nazaj priložnost opazovati jutranje sodelavce po dolgem času spet iz budne prespektive. Minevala je 24. ura kar nisem šel domov in večina tega pravzaprav niti ni vedela. Svet je pa čisto drugačen. Kot bi se postavil malo v levo od sebe in opazoval vse skup iz distance. Li pa če gledaš narobe obrnjene diapozitive, tako da se projicira zrcalna slika. Vse je enako in spet tako čudno drugače. Sodeloavci so bili vsi po vrsti čudni in čemerni. Morda glasni in prešerni a več kot očitno na silo, kot manekenkin nasmeh na odru. Meni pa se je zdelo vse tako smešno tuje, jutranji rituali, zaganjanje možganov, čudna počasnost okolice. In pogled skozi okno - to me še vedno vedno preseneti: namesto da bi se postopno mračilo je vse svetleje. Čisti narobe svet. Obrnjen čas.
Potem postaja vse skup počasi zoprno. Telo vse pogosteje zahteva svoje in se ne pušča več speljati na led treba je osdspati svojo porcijo. To pa je vse kaj drugega...
Spati. Obstaja otroška pesmica ki gre nekako takole (pojma nimam kako gre zares:)
Joj kako so grdi z mano
ko me spat podijo
le zakaj ljudje na svetu
tako veliko spijo?
Ampak so še grši z mano
zjutraj ko me prebudijo
le zakaj ljudje na svetu
tako malo spijo?
Pri meni so šle stvari v ekstreme. Sedaj ko je jasno, da sem čisto spodoben jutranji tip je treba vendarle še pojasniti, kaj pa je to zaena madona s tem mojim jutranjim nevstajanjem, netekom, poležavanjem in podobno.
Takole je: ne gre za to, da sem zjutraj ves povožen in zaspan in da ne morem vstat. Ne. Gre za to da meni zjutraj ni jasno zakaj bi sploh moral vstat. A ima kak smisel? A je res treba? Kaj sje smisel tega realnega sveta, če pa je spati čisto v redu? Dobro, dobro, saj kakšna res dobra motivacija me sicer vrže v luft ampak samo toliko, da opravim najnujneje. Da se spravim zjutraj lulat recimo - potem bom lahko čisto v miru potegnil tja do desetih, ne? Če so zvečer stvari popolnoma jasne in razlogi zakaj je treba zjutraj vstati tudi, so zjutraj razlogi zakaj ni treba še jasnejši. Svet lahko vendar počaka, kaj rabi mene? Že to, da sem se rodil je čisti slučaj in če me ni milo milijone let prej in me ne bo milijone let po smrti me tudi sedaj teh nekaj dni ni treba. Samo kot primer: se zmenimo za škarpo ob osmih. Ti cepci Borški so že ob pol osmih vsi v luft in mešalce v kup vozijo. Takrat jaz s povštrom čez glavo upam da se bo morda razbesnela taka nevihta da danes pa res ne moremo nič s to škarpo.
Skratka, ko grem enkrat spat je to to. Sploh če je namesto škarpe, kar je vendarle svojevrstna zabava na dnevnem redu kaj neprijetnejšega. Kot recimo nekaj, kar bom morda moral početi do 65 leta in sovražim iz dna srca.
Bzzz, bzzz naredi prvič. In še enkrat in še enkrat. Kako lepo bi bilo danes ves dan preležati in spati. Spati. Ne nujno sanjati.
Wega: lep pameten in skromen - Pot od kavčkrofka do zmernega rekreativca.
torek, 7. april 2009
petek, 3. april 2009
Še dve več.
Sem mislil pisat o dveh urah več, ki sem si jih nakopal s prijavo na 8 urni formaraton v Tivoliju, pa se mi ne da kaj dosti. Morda samo toliko, da sem pohitel s prijavo prav zato ker sem maloprej premišljeval o teh rdečih noskih pa otrocih v bolnici in teh rečeh – evo, res, če se mi pa že za kaj orosi oko se mi pa vedno zarad otrok. Potem sem tuhtal dalje, kako sem len pa to, da nikoli nič ne naredim pomembnega da bi komu pomagal, raznih dobrodelnih Mariotov za pediatrične klinike pa iz principa ne maram – prvič zato, ker se mi zdi to (od)kupovanje slabe vesti, drugič pa zato, ker ne verjamem da je denar pravilno uporabljen, oziroma imam vedno nek neprijeten občutek, da gre v napačen žep. Ostanejo torej simbolna dejanja kot je krvodajalstvo in pa takle dobrodelni tek. Morda pa kdaj začnem početi tudi kaj konkretnega. Teklo se bo torej še dve več, kot na Sladkih6. Ekipa je sestavljena (TF – Sladkih6).
Je pa sicer tale teden tko. Malo smotan. Vse se mi zdi še bolj sivo kot je že itak zarad dežja, tek mi nikakor ne zalaufa, enostavno se zalotim, kako sem postal iznajdljiv pri iskanjih izgovorov, da mi ni treba teč. Bojim se, da se moja tekaška kariera končuje, kot so se končale ostale avanture – jih ne bom našteval, da ne bo kera užaljena, če jo pozabim. Nobene volje ni pred, nobene potešitve po, edino vmes med tekom, če mi ravno uspe spoditi misli je lušno. Namesto da bi se ogibal pijankam zaradi teka so le te postale izgovor, da ne morem it teč. Še dve več sta bili, odkar sem z užitkom polokal zmešanega temnega in svetlega v pičerju. Obakrat z jutranjim mačkom in obakrat s prestavljenim tekom – kao zarad dežja. Zgodilo se mi je tudi, da me je zvečer vrtelo po postelji, glava se nikakor ni želela izprazniti. Poslušajte tole: natočil sem si ta kratkega in ga ruknil, v upanju da bom lažje zaspal. Halo? Kakšno bedno, strahopetno in destruktivno bežanje pred življenjem.
Še dve več, tokrat kili, pa sta se nabrali tudi v vsem tem času v mojem telescu. Čudim se ne preveč – tolažbo nisem začel iskati samo v pijankah ampak tudi v hrani in oh, kako tipično, v sladkarijah. Tako ko se bašem zadnje čase je že grdo.
Ni pa vse tako strašno. Imam še moje punce in včasih sem enostavno tiho in jih gledam.
Da imam nekaj o čemer lahko premišljujem.
Da grem lahko teč.
Je pa sicer tale teden tko. Malo smotan. Vse se mi zdi še bolj sivo kot je že itak zarad dežja, tek mi nikakor ne zalaufa, enostavno se zalotim, kako sem postal iznajdljiv pri iskanjih izgovorov, da mi ni treba teč. Bojim se, da se moja tekaška kariera končuje, kot so se končale ostale avanture – jih ne bom našteval, da ne bo kera užaljena, če jo pozabim. Nobene volje ni pred, nobene potešitve po, edino vmes med tekom, če mi ravno uspe spoditi misli je lušno. Namesto da bi se ogibal pijankam zaradi teka so le te postale izgovor, da ne morem it teč. Še dve več sta bili, odkar sem z užitkom polokal zmešanega temnega in svetlega v pičerju. Obakrat z jutranjim mačkom in obakrat s prestavljenim tekom – kao zarad dežja. Zgodilo se mi je tudi, da me je zvečer vrtelo po postelji, glava se nikakor ni želela izprazniti. Poslušajte tole: natočil sem si ta kratkega in ga ruknil, v upanju da bom lažje zaspal. Halo? Kakšno bedno, strahopetno in destruktivno bežanje pred življenjem.
Še dve več, tokrat kili, pa sta se nabrali tudi v vsem tem času v mojem telescu. Čudim se ne preveč – tolažbo nisem začel iskati samo v pijankah ampak tudi v hrani in oh, kako tipično, v sladkarijah. Tako ko se bašem zadnje čase je že grdo.
Ni pa vse tako strašno. Imam še moje punce in včasih sem enostavno tiho in jih gledam.
Da imam nekaj o čemer lahko premišljujem.
Da grem lahko teč.
ponedeljek, 30. marec 2009
Šokantno!!
nedelja, 29. marec 2009
Debeluhi
Ni kaj. Recesija je požrla tiudi mojo hui-shi energijo. Ni čudno. Bliža se brezposelnost, morda celo vojna in lakota, hrane je začelo primanjkovati celo v skladiščih RK. Treba se je pripravit. Telo se že - kot na novo ledeno dobo.
Jebiga.
sreda, 25. marec 2009
Nazadovanje. Upadanje.
Ne, nič ne bomo jamrali. Vseeno, ker je bilo nekaj začudenih frisov in skomiganj z rameni naj pojasnim, da sem s Sežano res čisto zadovoljen. Zdej, lahko mi verjamete ali pa ne, lahko si tudi mislite svoje, lahko se pa res samo tolažim, ampak dejstvo je da sem pretekel cel polmaraton z zaprtimi usti, kar se mi zdi prav hecno. Moram pač povedat kar takoj, da ne bo nesporazumov, ne gre za kakšno novo modno muho, vpliv gibanja sproščeni tek ali celo nevemkakšno foro. Odkril sem samo, da se z dihanjem skozi nos veliko manj zmatram. Pri meni je pač tako, da mi mišice niso sledile kardiovaskularnemu napredku in sape mi ne zmanjka tako hitro kot mi zmanjka mišic, tetiv, vezi in sklepov. Zato sem se omejil z dihanjem skozi nos – le tega sem se doslej otepal, ker je veljalo, da se samo skozi nos ne predihaš in prezračiš dovolj, no sedaj pa sem prebral da se tudi tako prezračiš čisto v redu. Da bi se bolje, kot trdijo v 'Sproščenem teku' še ne verjamem.
Da sem lahko pristal na recesijo* je trajalo in ni bilo lahko. Kajti definitivno recisija je in to za četrt ure. Celo od lanske Sežane sem počasnejši za par minutk. Pa ni bilo najtežje odločiti se za počasnejši tek ampak je kljuvalo klju(v)čno vprašanje: ali gre zgolj za klasičen wegovski psihoshizopresiven izgovor ala ne da se mi več, pa dejmo raj počasnej, ali je pa res bolje malo razšponati in začeti s stopničke nižje? Ali gre spet za klasičen wegovski psihoshizopresiven popadek, kakršnih je bilo zadnje čase že cel kup in so se vsi po vrsti klavrno končali, ali pa bodo učinki ugodni? Ali gre torej za wegovski psihoshizopresiven zaključek tekaške ere ala Ah, saj je vse skup brez veze, kaj se čem gnat, kar tako ne morem nehat, se grem pa 'dihanje skoz usta' foro.
Ekola – same hamletovske. Na koncu je prevagala lenoba. Treba je vedet, men gre vse skup preveč do srca. Berem poročila na forumu, kako se tip odloči »po treh letih« da gre spet malo polauffat in ima čase po 1:50, raje manj. Pa druga: treniram že tri mesece in sem šla poskusit na Ljubljanca, sem kar zadovoljna, 1:48:27, naslednjič štartam na ful, ker sem se sedaj malo bala. In imam čeljust do tal. Kaj jebenti jaz počnem že tri leta, pa celo zimo bazo nabiram pa tabele rišem in grafe slikam, razpredelnice polnim, izračune delam in – ništa. Pride palmanova pa flop. Skratka, stari, ne ženi se več, se ne splača. Tek je zen in užitek. Ne lovljenje polmaratonov pod dve uri pa pod 1-50, pa pod 1-45, pa 1:06:00…
So sladkih6, pa je Borških10000, pa fotrov tek in opla, sedajle gledam – 8 ur teka za rdeče noske. To bi znalo biti nekaj zame. Skozi nos.
(*)recesija -e ž (i) ekon. nazadovanje,
upadanje gospodarske aktivnosti:
gospodarstvu grozi recesija; zaradi
recesije se je brezposelnost povečala;
obdobje recesije; recesija, depresija in
kriza / med recesijo je podjetje propadlo
/ gospodarska recesija
Da sem lahko pristal na recesijo* je trajalo in ni bilo lahko. Kajti definitivno recisija je in to za četrt ure. Celo od lanske Sežane sem počasnejši za par minutk. Pa ni bilo najtežje odločiti se za počasnejši tek ampak je kljuvalo klju(v)čno vprašanje: ali gre zgolj za klasičen wegovski psihoshizopresiven izgovor ala ne da se mi več, pa dejmo raj počasnej, ali je pa res bolje malo razšponati in začeti s stopničke nižje? Ali gre spet za klasičen wegovski psihoshizopresiven popadek, kakršnih je bilo zadnje čase že cel kup in so se vsi po vrsti klavrno končali, ali pa bodo učinki ugodni? Ali gre torej za wegovski psihoshizopresiven zaključek tekaške ere ala Ah, saj je vse skup brez veze, kaj se čem gnat, kar tako ne morem nehat, se grem pa 'dihanje skoz usta' foro.
Ekola – same hamletovske. Na koncu je prevagala lenoba. Treba je vedet, men gre vse skup preveč do srca. Berem poročila na forumu, kako se tip odloči »po treh letih« da gre spet malo polauffat in ima čase po 1:50, raje manj. Pa druga: treniram že tri mesece in sem šla poskusit na Ljubljanca, sem kar zadovoljna, 1:48:27, naslednjič štartam na ful, ker sem se sedaj malo bala. In imam čeljust do tal. Kaj jebenti jaz počnem že tri leta, pa celo zimo bazo nabiram pa tabele rišem in grafe slikam, razpredelnice polnim, izračune delam in – ništa. Pride palmanova pa flop. Skratka, stari, ne ženi se več, se ne splača. Tek je zen in užitek. Ne lovljenje polmaratonov pod dve uri pa pod 1-50, pa pod 1-45, pa 1:06:00…
So sladkih6, pa je Borških10000, pa fotrov tek in opla, sedajle gledam – 8 ur teka za rdeče noske. To bi znalo biti nekaj zame. Skozi nos.
(*)recesija -e ž (i) ekon. nazadovanje,
upadanje gospodarske aktivnosti:
gospodarstvu grozi recesija; zaradi
recesije se je brezposelnost povečala;
obdobje recesije; recesija, depresija in
kriza / med recesijo je podjetje propadlo
/ gospodarska recesija
nedelja, 22. marec 2009
Brez.
ure in footpoda
merilca srčnega utripa
dihanja skozi usta
predpriprav
treme
hitenja
nervoze
3 minute počasneje kot lani ;)
merilca srčnega utripa
dihanja skozi usta
predpriprav
treme
hitenja
nervoze
3 minute počasneje kot lani ;)
petek, 20. marec 2009
Kam tekači preko polja, kam?
V starih časih sem sem pa tja opazil kakšnega tekača. Bil sem še otrok in takrat sem še opazoval svet okoli sebe, tekačev pa skorajda ni bilo. Vsaj takih ne, ki bi se podili v naravi. Mi smo se v pomanjkanju TV programa in virtualnega sveta seveda cele dneve podili po šišenskem hribu in Tivoliju gor pa dol in tam na potkah čez Mostec in Rožnik in tam smo včasih opazili kakšnega. Bili so malo čudni. Hecno oblečeni za odraslega (ah, kar v spodnji majici!) in vsi blazno napeti – niti ustavil se ni, če si ga vprašal koliko je ura – pa jo je imel na roki! Ta čudak je kar švignil mimo in se ustavil šele čisto na koncu poti, ponavadi pri znaku za trim stezo in tam buljil in buljil na uro – pa je bil že predaleč, da bi nam povedal. Radenci se bodo pojavili šele čez nekaj let, Ljubljanski pa uh, šele čez desetletji. Tek v naravi je bil skratka čudaštvo.
Z leti je bilo tekačev vse več, sem pa zato jaz zgubil zanimanje za okolico in sposobnost opazovanja. Sem pa tja se je pojavil tisti učinek »kar naenkrat«, recimo, ko je bila spominčica noseča sva kar naenkrat povsod opažala nosečnice, ko sva kupila avte jih je bilo teh enakih kar naenkrat polno na cesti.
Zadnje čase pa spet opažam – tekače. Peljem po avtocesti in glej, tam daleč po iški teče dekle ki bi rada shujšala. Vidi se, da je še okorna, zaželim ji, da bi vstrajala, da bi začela uživati, upam da jo želja ne bo pripeljala do pretiravanja in opustitve. Tamle čez nadvoz pa rutinirano poskakuje profi. Vidi se mu, da točno ve kaj dela. Pogleda na uro in neha poskakovati. Namesto tega se požene v šprint. Malo kasneje se mi odpre pogled na Brdo in tisti del PSTja. Tam šele vrvi. Levo, desno, počasi, hitro, raznih barv.
Čeprav za tisti dan nimam namena trenirati me prime, da bi zavil s ceste, parkiral in stekel z njimi.
Enkrat najbrž bom.
Z leti je bilo tekačev vse več, sem pa zato jaz zgubil zanimanje za okolico in sposobnost opazovanja. Sem pa tja se je pojavil tisti učinek »kar naenkrat«, recimo, ko je bila spominčica noseča sva kar naenkrat povsod opažala nosečnice, ko sva kupila avte jih je bilo teh enakih kar naenkrat polno na cesti.
Zadnje čase pa spet opažam – tekače. Peljem po avtocesti in glej, tam daleč po iški teče dekle ki bi rada shujšala. Vidi se, da je še okorna, zaželim ji, da bi vstrajala, da bi začela uživati, upam da jo želja ne bo pripeljala do pretiravanja in opustitve. Tamle čez nadvoz pa rutinirano poskakuje profi. Vidi se mu, da točno ve kaj dela. Pogleda na uro in neha poskakovati. Namesto tega se požene v šprint. Malo kasneje se mi odpre pogled na Brdo in tisti del PSTja. Tam šele vrvi. Levo, desno, počasi, hitro, raznih barv.
Čeprav za tisti dan nimam namena trenirati me prime, da bi zavil s ceste, parkiral in stekel z njimi.
Enkrat najbrž bom.
Naročite se na:
Objave (Atom)