Pride čas

To je to, 

kar se tiče mene v športu. 

Kar malo hudo mi je, 

ampak to je to.

Tina Maze

Tisto, da bi čisto nehal pisat in teč, stalno nekje kljuva v ozadju. Pa saj, tudi če bi, komu mar? Saj nisem Tina. In ona bo imela s čem nehati, ne pa jaz. Kaj bom pa nehal? Bom nehal teč trikrat na teden mesec? Bom nehal cepetat po stanovanju in preklinjat klance? Ampak res, no, tak cirkus, da je že patetično. 

Ko sem se po zelo dolgem času mudil v Šiški sem si rekel, da bi bilo pa prav fletno poizkusit tek po ravnem. Saj veste Boršt je Boršt in praktično nemogoče je najti več kot 100 metrov ravnine, pa še tisto kar je ravnine ni ravnina ampak malo manj nagnjen del proge. Prav zares sem zadnji ravni tek opravil nekje oktobra, če ne štejem novembrskih sladkih6. In sem si rekel, hja, mogoče je pa to to? Mogoče se mi pa klanci fržmagajo in v resnici še vedno srčno ljubim tek? In bila je katastrofa. Sem očitno pozabil, kar sem nekoč že odkril: klanci so sicer zajebani ko rineš gor, se pa spočiješ ko greš dol. Po ravnem je treba pa neprestano rinit. V zadnjem času pa sem že po borških klancih pogrunttal, da je nekaj čisto narobe: gor sem se matral, dol pa trpel. Nobenega sproščujočega vetra v laseh ob zasluženem spustu. Ena sama muka in nabijanje stopal kot bi hotel asvalt zgubat. Po ravnem v Šiški je bilo isto. Na začetku je še šlo, potem pa daun daun daun. Na koncu sem se matral kot predzadnji kilometer maratona. Obupan, da mi je šlo skoraj na jok.  

Torej to je to.

V torek začnem s trinajstedenskim progaramom teka in hoje za začetnike. Ni hudič, da mi rata do blejske nočne 10ke.