Nova Energija.

Kozmična energija pa je glavni nosilec,

 oziroma steber zdravega stanja v našem organizmu.

Povezujemo jo z sedmo čakro, Sahasraro, ki je njen center.

To je energija čiste radosti, zdravja, čistosti, enosti.

Tu enostavno veš da si in veš da si eno z vsem - skratka, 

da si povezan z Bogom 

( Višjim ali kakor koli to veličino imenujemo ).

.

www.svetovanje-vedeževanje.si

Kot je nemara kdo opazil, se je tudi zadnji poskus, da bi zalaufal tek ali stekel lauf klavrno propadel. Tokrat je bil izgovor kar precej resen in morda ga čisto zares ni za šteti med tiste hudo za lase privlečene. Vsaj za tri dni ne. Dokazov pa žal nimam, kar pozabil sem slikat ta presneti led, pa ga je bilo vseh vrst od a do ž. Razen slike veje na avtu nimam ničesar pa še ta je bila v Ljubljani, točneje Mengšu.

Potem ko prekinem je pri meni vedno tako, da mi je zelo težko nazaj not past. Saj veste, spet je treba določiti tisti trenutek - klinc, sedaj pa grem... Tako da evo, spet začenjam, že stotič se zaganjam in upam da bo šlo tokrat pa (za)res. 

Je bilo pa vmes eno tako razsvetljenje, ki te obsije enkrat na 100 let, se pravi v najboljšem primeru enkrat v življenju, največkrat pa sploh ne. Govorim seveda o Energiji.

Na tem svetu, tem fizičnem svetu, kakršnega poznamo je entropičnost navidezno neskončna. Ni čudno, da smo vsi skupaj zgubljeni. Tole naše hujšanje naprimer - ali smo kaj na boljšem, kot če bi metali kovanec? Ali še bolje, kakšno informacijo dobimo, če kovanca ne vržemo ampak nam pade iz žepa? Se sliši zmedeno? Pa niti ni. 

Te dni nas je oklenil led in ovila tema. Ledu sicer v naši vasi Boguzahrbtom nismo imeli kaj dosti več kot lani in predlani, no polomilo je pa kar nekaj dreves. Druga reč pa je elektrika - namreč že kakšen gobar, ki se mu v naših borštih predivje kolcne povzroči za kako uro mrka, kaj šele ob vseslovenski ledeni katastrofi. Tako sva bila z Darjo kar nekaj večerov zapored v temi in v današnjih časih postanemo brez elektrike precej nebogljeni: telefončki za svojo pamet trošijo svojo baterijo, kot bi mene gledali z vrčkom piva sredi poletja  v bifeju na plaži. Interneta seveda ni, baterij v ta starem tranzistorju pa tudi ne. Ostalo pa - svečke, kamin in... Ok, ok, saj vem, kakšne šale krožijo te dni, češ, da bo čez devet mesecev zmanjkalo prostora v porodnišnicah ampak v resnici res ni ob takemle mrku kaj dosti za početi. Še najboljše, no, drugo najboljše je, da si nadeneš naglavno lučko, se toplo zahomotaš v kovter in polistaš po knjigi. Polistaš, pravim, kajti da bi bral zmanjka moči. ("Kdor bo zadnji ugasne naglavne lučke!")

Ko sem se te dni ves nesrečen pripravljal na tehtanje pred vnovičnim zagonom tekaške kariere sem mislil, da sem pripravljen na vse. Resnica je, kot že tolikokrat doslej pokazala zvrhano mero smisla za humor. Vse te dni domačega preležavanja in uživancije sem namreč izgubil poldrugo kilo(*). To seveda ne bi smelo imeti smisla: na forumu sem se postavljal z okroglimi 96 in obljubo da se javim ko bo šlo na 90. V resnici ni šlo nikamor, pol kile gor in pol dol, skratka nič ni kazalo ne na grb ne na cifro. Potem pa tole!

Sobota je bila en tak primeren dan x-1, se pravi en tak preizkusek s čim naj, ko bom "zares" začel, sploh začnem. Kar malo nataknjen sem bil, ker se je ura kar odmikala in odmikala tja v popoldansko, spet bom zadnje metere tekal po mraku. Če si kaj zaslužim po teh sedmih letih matranja je pa to, da ne tečem po mraku. Pa po dežju. Pa po snegu. Pa po soncu. Pa, ok, z mačkom. Ko sem potem bolečih goleni in mišic prav po polžje počasi zadnje metre tekal po mraku in tuhtal, kaj naj sedaj s to informacijo storim glede "zaresnega" začetka teka sem opazil, da v kuhinji gori luč. Kar je pomenilo, da imam še cel večer uživancije pred sabo: začele so se olimpijske igre, internet je spet pri življenju in sploh je ura šele šest. 

Takrat me je spreletelo: ves ta čas lažem. Sploh ni nič res! Cel tale blog ima nepopoln podnaslov. Ni fora v tem da sem vstal s kavča in šel teč. To je le delček. V resnici gre takole: Wega, lep pameten in skromen: Kako sem vstal s kavča, in šel namesto do hladilnika raje teč. Oh, kako sem bil neumen, pa je bilo tako jasno! Vsi moji prvi tekaški koraki so bili narejeni zvečer, še več, ko sem se prvič spravil teči pri dnevni svetlobi sem bil čisto šokiran, kako nihče ne bulji vame. Seveda je bilo vse skupaj povezano še s celo vrsto ritualov: dokler ni bil tek mimo sem se bolj ali manj držal abstinence, pa tudi polnega želodca sem se ogibal. Tek mi je pobral ravno toliko časa, da so bile mimo vse tiste teve nadaljevanke, ki imajo reklame razporejene ravno prav, da se nove začno, ko ti zmanjka sendviča od prejšnih. Kako sem bil takrat presenečen - ne nad na novo pridobljeno kondicijo ampak nad kilami! Kar same od sebe so šle dol. In to huuu!, noro hitro. Brez da bi sploh frcnil kovanec v zrak!

Potem se je seveda začelo zatikati. Zidan'ca tukaj, žurka tam. Obiski. Tek je postal rutina, začudenih fac ob tekaški progi ni bilo na spregled niti na Borštu. Nočni pasji ugriz, konj sredi mračne poti. Konec železnega torek - četertek - sobota rituala. Prestavljanje teka za en dan, dva dni, cel teden. Pa tek dopoldne, recimo, ker imamo popoldne piknik. Pa tek takoj po službi, ko je še svetlo, da bim imel potem mir. Mir, kavč, PC in hladilnik.

In potem, po toliko dneh, po tolikem tuhtanju, se vrnemo k Energiji. Velika Energija, Univerzalna kozmična Energija, Energija Mnogih Imen, Hui-Shi, čakre, polja in - Energetika Ljubljana okolica.

Ves čas iščemo Energijo, v resnici pa je najbolje, da je ni. Ko je v teh dneh zmanjkalo električne energije in smo izgubili vsa ta valovanja okoli nas, mi je nekaj dni zapored uspelo, da sem zaspal ob (ne?)normalno zgodnji uri. Z Darjo sva Roya spremila po borškem krogcu ponavadi še po svetlem, potem pa prijetno utrujena polnila baterije ob odsotnosti energije. Pred nama je bil še dolg večer in v sobo je legel prijeten mir. 

Hladilnik pa je ostal zaprt.

(*)opomba. ne, ni šlo za prenos mišične mase v maso špeha.