četrtek, 4. oktober 2012

Na klancu


Evo, četrti dan, pa še vedno nič. Pa bi se po vseh pravilih moral spravit na blog že v nedeljo navsezgodaj zjutraj. Saj je bilo menda vse super, ane?

Tale je bila namreč spet ena tistih - kaj pa če bi enkrat. Mišljeno je bilo, da bo sam enkrat pretekel iz boršta v Šiško. Ko sem se preselil se je obrnilo: iz Šiške v Boršt. Enkrat. Potem sem tuhtal, da bi pretekli nekaj vmes vsi skupaj, tako kot smo recimo PST. Vmes je bila v igri Samotova ideja o tem, da bo nekoč šel 100 km, nekako od Kamnika do Novega mesta. Pa še cel kup variant.

Potem pa... Borških 10000. E-kipa srčnih jo je dala lani skozi že petikrat, šestkrat, kaj pa vem. Da bi spet zaokrožili okoli Ajdovca se je zdelo nekoliko izpeto. Nekako je bilo potrebno združiti gornje zamisli in Borških 10000 ... Do ideje da bi  nekako SKUPAJ pritekli na Boršt tako ni bilo daleč.
Ampak! Rajko je med tem presedlal na krajše teke in kolo, Alešu pa bolj kot tek diši treking, tek je tako ali tako postavil v kot ali kako že....
Kaj pa sedaj? Ideja, da bi vsak na svoj najljubši lastni pogon prišel na Boršt od svojega doma je bila seveda rojena v enem od tistih "kaj pa če bi" debat z Alešem.
In tako je bilo.

Bolj ko se je bližal dan nič, bolj me je bolel želodec. V službi se je zaostrilo in časa za organizacijo je popolnoma zmanjkalo. Tek me je od vsega skrbel še najmanj! Navigacija pač malo, ampak ob današnjih pomagalih tudi to ni več taka reč. Polna hiša gostov je bila tista, ki mi je delala sive lase. Po trgovinah je Darja letala še v času ko smo mi že tekli... na koncu smo še improvizirali notri - zunaj, sam sem se namreč celo uštel v številu gostov in podnebnih razmerah..

Ampak, kot vedno: ves čar je itak v druženju, vedno novih podvigih in... jep, druženju. Ta del je uspel, spet smo se načvekali in nasmejali, le utrujenost nas je na žalost prezgodaj spodila počivat.

Pa naj bo nekaj besed o samem teku. Tu sem še najbolj razdvojen. Podvig? Nedvomno. Iz Ljubljane v Boršt v slabih 9 urah, noro. Noro! razdvojen? Ma neeee, kaki razdvojen.

Priprave so bile kot se spodobi temeljite, kupi makaronov prej, med samim tekom pa kar taktika z Logarske - samo twixi (ali pa tisti hoferjevi ponaredki). Moja logika je bila, da če že moraš kakšen cuker vmes pojest, ga daj vsaj z užitkom, tisti geli so zanič, sluzasti, valjajo se po ustih pa še slabo ti je lahko po njih. No, Samo ima še eno izkušnjo na zalogi: na Logarski je moral vsaj 10x zaviti v grmovje. Tokrat je bil navdušen: prav nobenih želodčnih težav.

Sem rekel da so bile priprave temeljite? Figo. Šele med jutranjo vožnjo

iz Boršta v Ljubljano sva se namreč ustavila na črpalki in nabavila pijačo in twixe (ker dežurni Petrol je pa res najboljša varjanta za poceni nabavo, ane). Za naprej, sva tuhtala, bova pa že kako, saj so štacune in gostilne ob poti.

Štartala sva prav tako ležerno. Plan je bil ob šestih, pa sva uri vklopila šele deset čez, štart pa je bil še kakšno minuto kasneje. Tudi tekla sva čisto normalno, dolga je bila še pred nama.

Hecno je tole z razdaljami. Ko grem v Borštu na trening in naredim 11 kilometrov, se ne zdi ravno ne vem kaj. Pač en borški krogec, Borških 10000, klasika z doddatnim klančkom tja in nazaj. Tokrat pa sva začela v Šiški, prečila Tivoli, si ogledala Tromostovje in tržnico, pokukala če nasproti Samotove nekdanje gimnazije še deluje bife Činkole (še), šla po Roški še mimo njegove rojstne hiše, zavila na Dolenjko, zapustila Rudnik, iskala prehod čez progo sredi Lavrice... pa jih še vedno nisva naredila 11! Ko bi pretekel Borških 10000 drugič bi bil pa že krepko grizel klance za Grosupljem! A ni to noro?

Oh ti klanci! Samo je tekel z razbolelim kolenom in klanci so bila kar težka preizkušnja. Kar ne morem verjeti da se jih je nabralo samo za slabih 1300 višinskih metrov. Če sva pa skoz tekla gor, no! In ni nama dal vetra tisti ta zadnji tik pred ciljem ampak prav ta iz Grosupljega na (vas) Krko. Ko greš z avtom ga je tako hitro konec, sedaj se je pa vlekel in vlekel. Ne vem kdaj sem si zapekel v RAM, da je z začetkom makadama tudi konec klanca ampak, ne, ni in vleče se še par kilometrov! Na srečo pa se je vmes pojavila konjenica: Urška s Blažem s polnim prtljažnikom napitkov in twixov.



Zgubljala se nisva kaj dosti. Enkrat sva za vsak slučaj vprašala za pot, iz avta je izgledalo drugače, in enklrat sem pogledal na zemljevide, bolj iz obreda kot zares.

Kakor sva na začetku mislila da bova bolj ali manj pustolovsko prepuščena sama sebi pa sva imela na koncu številno spremljevalno ekipo: Urški in Blažu se je pridružila še Tatjana (z sicer dobro župco ampak morda malo prezgodaj) potem pa še Jasna s hčerko. Sva se počutila kot profesionalca! V končnih kilometrih se je skupina še povečala. V Žužemberku se nama je pri teku pridružil še Janez (ej, kapo dol!) pa cel kup navijačev ob poti, tako da nam(a) je bilo res precej lažje prežvečiti še tiste zadnje klance.



In zadnji klanci so bili res nekaj! Dvignjenih rok, olajšani, euforični. Škoda, ker je nemogoče stempirati, da bi pritekli vsi srčni naenkrat, da bi se vsa energija sprostila naenkrat, po drugi strani pa smo jo doživljali trikrat. Kmalu se je namreč pojavil še Rajko (in nas tako presenetil, da ga nismo pričakali na cilju ampak polnih ust za hišo) in seveda Aleš, vidno utrujen, vidno srečen. Kar se mene tiče, če bi izbirali ime dneva bi bil to gotovo on. Res fantastično. Čeprav je najprej odpovedal pa je na koncu kljub (lastni) fantovščini prejšni večer prišel celo Jošt, ki je prikolesaril iz Ljubljane.





Ime dneva? Sem rekel ime dneva? Mah v resnici smo bili ime dneva in heroji smo bili tisti dan vsi. Aleš ki je premagal strahove in se v temi in megli podal v neznano med divje svinje in izmikajoče se poti. Janez, ki je po tolikih letih brez teka spet obul superge in zmogel naporen vzpon iz Žužemberka v Boršt. Rajko, ki se je uspel po pameti odpovedati teku (še posebej njemu ljubemu dolgemu teku) in se je podal izredno pot s kolesom. Razdalja in profil proge, ki bi delala preglavice tudi izkušenejšim kolesarjem! Midva s Samotom, ki sva uspela opraviti vsak s svojimi travmami in strahovi. Raf, ki je pokazal, kaj je srčnega v ekipi srčnih in se nam pridružil vsaj v druženju, čeprav mu je zjutraj, ko naju je klical iz službe ravno, ko sva tekla mimo Grosuplja šlo na jok. Ekipe, ki so nas tako lepo stregle in vzpodbujale vsaka sveje(ga) tekača/pohodnika/kolesarja, vsaka na svojem koncu in nam omogočile, da smo pot opravili zdravi, hidrirani in po pameti. Darja, ki je kljub hudi časovni stiski uspela pripraviti gostijo za toliko lačnih ust. Navijači ob poti (soseda Majda celo s slovensko zastavo!!).

In to je to. Je še kaj za dodat?

Kakšna anekdota recimo, kako sva s Samotom razočarana ugotovila, da sva dala malo pomanjkljiva oziroma napačna navodila spremljajoči ekipi kje naj nas počaka naslednjič in je tista avtobusna postaja v Gradačcu (edit 5.10.2012, po treh dneh me je naša opozorila da pišem neumnosti in da gre za Gabrovčec) samevala prazna. Pa sva se odločila, da greva na okrepčilo v bližnjo oštarijo. Tam pa - cela ekipa pripravlja navijaške transparete in rekvizite. Sva prišla prehitro, so povedali!!





Ah anekdote, kakšne anekdote. Saj vem kaj vas matra. Kaj je bilo narobe, kaj me je razočaralo in kaj zagrenilo "the day after"? Saj me vedno kaj, ane?

No, že kmalu za tem, ko sem se odločil prelenariti (zaslužno prelenariti!!) dneve, ki so sledili, sem se namenil napisat prispevek za blog. Pa me je prijelo, da najprej novico sporočim še na tekaški forum. Vedno pozabim nanj, pa mi je podaril toliko lepega in uporabnega, kar se teka in življenja nasploh tiče! Malo tuhtam pod katero temo bi to sploh obelodanil, po liniji najmanjšega odpora pač zagledam in izberem rubriko "Kako smo pa danes tekli?" Saj paše sem not ane? No in kako smo tekli danes? Ja, nič, tako malo od Ljubljane do Boršta, zeh, zeh!! kako kul bo to izgledalo, ane?? In odprem in kaj me pričaka?

Re: Kako pa smo danes tekli?
Napisal/-a akosak » 30. 9. 2012, 19:09
Štart ob 4 zjutraj, po 5-ih urah in 19 min. sem pretekel 61 km in 250m in bilo je res fino 

Evo. Jaz cel cirkus, pa adrenalin pa srečen pa cele romane bi pisal, drugim je pa tak podvig čisto nekaj običajnega, rutinskega in očitno tudi precej hitrejšega in jim "je bilo res fino". Potemtakem meni s še enkrat daljšim časom ne preostane kaj več kot izrabljeni  "V bistvu je bilo kar v redu"!!

In sem ugasnil računalnik in sem šel spat.

Potem sem se seveda sekiral. Najprej zato, ker sem se očitno uspel ob enemu največjih dogodkov v življenju spet zakisat, potem zato, ker sem spet tak kreten, da nek podvig nekoga, ki je moral vložiti kdove koliko in kdo ve kako ogromnega truda, da je prišel do takega nivoja občutim  namesto občudovanja neke vrste zavist. Neke vrste zavist? Foušijo!. Potem me je spet  bilo sram zavisti in sem se spet počutil krivega (česa že?) ker se počutimn zavistno. Potem sem se seveda spet kujal ker sem se sekiral in ker sem se spet spustil na nivo petletnega otroka.

Takole bi se lahko zaciklal za cel mesec, pa je na srečo poročilo iz Borških 10000 - Napad na Dolenjsko 2012 pripravil Aleš.

Ko sem ga prebral se je vse skupaj vrnilo in postavilo na svoje mesto Samo še sesti je bilo treba in tole sem spesnil v enem šusu. Ker časa za proslavljanja ni več veliko, čakajo nas novi Podvigi.

Kumi čakam.







25 komentarjev:

  1. UAAAAAAAAAAAU eden boljših zapisov :) Všeč! BRAVOOOOO!!! Vsi ste junaki za na 24ur.com v vesele novice :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Bravo za podvig in Bravo za zapis!
    Super!

    OdgovoriIzbriši
  3. Rado veš kaj...pa še naslednje leto! Obljubim! :) Super in lepo napisano.
    Tvoj sotrpin Samo

    p.s. Prijatelj hvala za organizacijo! Bilo je čarobno in hvala ti za družbo in spodbudo!

    OdgovoriIzbriši
  4. Nujno prebrati še alešev zapis, da se bo vedelo, kaj me je vrnilo v dobro voljo (http://www.krtina.com/blog/post.aspx?id=ad0a4c64-4714-4753-91fb-20054bb5771b)

    Ajda, Vencelj, pajo, hvala! Vas lahko pri kakšni taki neumnosti povabim poleg?

    Samo, naslednje leto je na vrsti stotka. Sam povem. :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Bogato, čestitam! (se ne spomnim kej boljšega, super, bravo, enkratno, fantastično... kaj pa vem, ni blo že pod vsakim prejšnjim podvigom nekej podobnega?) Vglavnem, carji ste, no :)

    (in zlo me zanima kaksna je zgodba zadnje fotke, kokr da bi se mal ustrašli zasledovalke? :))

    OdgovoriIzbriši
  6. Bučka, ne, to je... saj veš tisti štos. Tistale nas ni zasledovala ampak fotografirala in šibala gor dol, naprej in nazaj, mi pa kao heroji, ker zmoremo tak klanec.

    OdgovoriIzbriši
  7. Včasih, ko pomislim na te naše dogodke, se mi kar solzica utrne. Iz veselja, iz tega, da sem lahko del te zgodbe. Da imam to priložnost, možnost, čast, da lahko celotno zgodbo celo soustvarjam.

    S stališča kilometrine, časov in hitrosti pač nič posebnega, s stališča medosebnih odnosov, osebnih izkušenj in neke dodane vrednosti (če se izrazim v današnjem jeziku) pa seveda nadvse posebno, enkratno in fantastično.

    Kakor sem že večkrat rekel - nobenih maratonov ne rabim, nobenih tekov, nobenih mega tekmovalnih dogodkov. Par ta pravih prijateljev je povsem dovolj. Je bolj osebno, bolj prijetno, bolj prvinsko.

    In, ja, pred zadnjim klancem sem te hotel še v rit brcnt, ampak potem je ta želja s približevanjem cilja povsem izginila. A kej veš, kam je šla?

    A se ti ne zdi, da z linkom vseeno malce ne pretiravaš, a?

    Kakorkoli bo že, teh naših druženj se vedno veselim in komaj čakam tudi jaz! Juhej!

    OdgovoriIzbriši
  8. Praviš drugo leto pa pade stotka. Ok ni problema, dodam še tri km pa bo ;)

    OdgovoriIzbriši
  9. Alep, z linkom ne bi pretiraval ampak zadeva je v privzetiem slogu tako strašansko nevidna da je groza. Namreč temnosiva na črni podlagi (pejt pogledat kakšen prejšni sklic). Če dam tekst bel se ne vidi na telefonih, pol pa človek več ne ve kaj bi. Teme menjat se mi pa ne da spet, pa še nobena ni po mojem okusu (in ne, ne da se mi gradit svoje po svojem okusu, prestar sem za te reči.) Se mi je pa zdelo pomembno opomniti na tvoj zapis, ker sem dotlej spet visel v nekem vakumu, bi - nebi. In tvoj prispevek je vreden tega, tudi Rajko je potrdil, da je bil tvoj delež nekaj najbolj norega med samimi norimi stvarmi. Ej, res si presegel kar nekaj mej, in se mi zdi pošteno, da se to mčkn izpostavi. Ker to pa ni bil samo "v bistvu kar v redu"

    OdgovoriIzbriši
  10. Ma da popizdiš. Sploh ni šanse da popraviš komentar če opaziš zatipk. V čem je fora google? a ste malo mimo? Pri prejšnem komentarju nisem mogel popravit velike začetnice imena, sedaj pa zatipka v Alep -> Aleš.

    Jesss, vedno nove naprednejše storive! Jebi se google.

    OdgovoriIzbriši
  11. Čestitke tudi od mene :)

    OdgovoriIzbriši
  12. Čestitke E-kipa srčnih, ste frajerji, carji, legende, norci, meni vzorniki,...! Bravo vsem!

    OdgovoriIzbriši
  13. Boris, veš kako se to dobro sliši1

    OdgovoriIzbriši
  14. Pozdrav in čestitke vsem udeležencem.....tega, pa nč skromno povedanega...PODVIGA!!!Res ste neverjetni, da premikate meje lastne vzdržljivosti.
    Še enkrat, BRAVO!!! Kar tako naprej...mogoče, v upanju na moj ponovni "preporod",..se pa kdaj pridružim!!!

    OdgovoriIzbriši
  15. Peter, bolj star bolj nor. Morda so ravno daljši a občutno manj intezivni teki možnost za tvoj come back.

    OdgovoriIzbriši
  16. Ooooo... nov "imidž". Zelo všečno :)

    OdgovoriIzbriši
  17. v bistvu sem upal, da se linki vidijo kaj bolje kot temnosivo na črni podlagi... ;)

    OdgovoriIzbriši
  18. Kaj si zdaj šel delat zarad linkov... ;)

    Rado, hvala, ampak ne bi prav rad ven štrlel. Vsak pač doda kapljico norosti po svojih zmožnostih. Jaz se brez takega dogodka tega ne bi upal še vsaj deset let. It takole sam kar nekje tam počez... Huh! Ravno zato sem vam vsem hvaležen! Da ste tudi vi vsi dodali svojo kapljico norosti in zato moja meni ni zgledala več tako popolnoma nora. Saj veš: če pa bo Rado prteku iz lublane, se pa tut jest prvlečem po vseh štirih čez hribe! :)
    Ker sem bil na koncu kar malce presenečen, da mi je sploh uspelo, to le pomeni, da nam je vsem skupaj uspelo malce premakniti mejo. Vsem skupaj, a veš, na tem je poudarek, ker tja dol nisem šel sam, ampak sem šel z vsemi vami skupaj. Direkt do 17:42.
    Sicer sem zgrešil za 23 minut (kar se mi zdi še sploh posebno noro - poleg tega, da sva se z Rajkotom res srečala dva km pred ciljem), a vseeno. Zato to ni moj uspeh, ampak naš.

    OdgovoriIzbriši
  19. Aja, ne tja dol. Je treba spremenit.

    Tja gor.

    Zdaj vemo.

    OdgovoriIzbriši
  20. Ekola Blog jespet črn in siv (sorry nana).

    OdgovoriIzbriši
  21. Eh :( MEn je blo prej bolj všeč. Imam pač težave z vidom :/

    OdgovoriIzbriši