Vmesni časi

Tretjič ni več slučaj ampak navada. In vsakič je slabše. Namreč najprej euforija in navdušenje, če bi bila takrat realna možnost bi šel kar takoj še en tak tek, morda kar nazaj v Ljubljano po avto. Potem drži še kak dan, dva, dokler si ne rečem, da je okrevanja dosti in grem poskusit in glej, nič ne boli, pa ful dobro mi gre. Potem pa naslednjič - flop. Boli me ravno ne (moram potrkat) ampak tek sam pa ni za nikamor. In me kar malo mine. Ker takoj so tiste misli (ki mi jih je zadnjič tako uspešno odpihnil piskec) nazaj, češ, a ima sploh smisel, kaj se pa grem, je to sploh bil dosežek, ali gre pač za tekaško verzijo Martina Strela. Potem pa še tista finta, lej, saj si vendar za dva tedna vkup odtekel, torej imaš pravico dveh tednov počitka. Pravico? Odkod naenkrat neka bluzenja o nekakšni pravici nimam pojma. Hočem reči, ali tečeš, ali pa ne tečeš, ali te veseli, ali pa ne. Če te ne veseli in se ti ne da, se ti pač ne da in lahko samo priznaš, da si pač en tak len rekreativni kaučkrofek in občasni tekavček - s čemer ni konec koncev nič narobe - pravice pa pustimo politikom. Ali pa imaš pač vsega dosti. Stvar je menda jasna: teka sem se bržčas v septembru nažrl, kar ni čudno in s čemer ni tudi nič narobe. Kaj ima s tem nekakšna pravica? Skratka, skrbi me, da se vse skupaj pelje v neke čudne vode, namreč ko se mi fučka, če ne morem it teč ker je dež, pa ne samo to, prvič: celo paše mi, da mi ni treba it in drugič: kje pa piše, da v dežju ne morem it? Včasih to ni bil problem ali ovira. Skratka spet neka uvedena pravica do izostanka če pada dež. In teh "pravuic" se počasi nabere. Pa pravica ker nimam ta pravih gat in štumfov, da ne govorim o supergah, pa pravica ker mi crkne baterija na uri. Pa pravica če ma ravno sosed rojstni dan ali soseda trgatev. Pa pravica do prednosti nujnega obiska trgovine. Pa pravica teka podnevi. Pa take. Vidite nabere se. In ta mesec se jih je nabralo, pravic, cel kup. Toliko, da sem na polovici meseca pristal pri 33 kilometrih. Ravno toliko kot sem jih zadnjič naredil v recimo slabih štirih urah. In potem še enkrat toliko v naslednjih slabih petih. No, čas pa je tudi za tradicionalni predmaratonski nić-se-nisem-učil jamr. Bolj ko se namreč bliža ljubljanski maraton, bolj me je groza. Nič, NIČ ne treniram, želel bi pa vsaj ponoviti lanski dosežek, če že ne za kakšno minuto skrajšat vse skupaj. In takole pač ne gre, ane? V zadnjem mesecu sem se zredil namesto da bi shujšal, da bo ja več sabo za nosit. In sedaj je itak prepozno kajneda? Mislim - da bi začel trenirat. Še en teden za tekanje, potem so pa tako ali tako na vrsti počitek in makaroni. Včasih imam občutek, da sem začel teč samo zaradi teh makaronov. Do katerih imam pravico. In že sedaj razlagam vsakemu, ki me najde na prijavnici med dvainštiridesetarji, da "ne, sej itak, a veš, če ne bo šlo bom pa po prvem krogu zavil v cilj". Pripravljam si torej teren, ker seveda, vsi razumevajoče kimajo da "ja, jasno, kaj češ se matrat, če ne gre pač ne gre in je brez veze trmarit..." Kar pomeni, da ko bom tekel po tistem špalirju (če mi bo seveda uspelo preteč v manj kot v četrt čez dve uri), bom imel nekje v odebeljeni hrbtenjači če že ne v malih možganih zapečeno, da tako ali tako, NIHČE ne pričakuje da bom šel RES 42. Pa sem po Radencih mislil, da sem nehal komplicirat in da vdaja ni opcija. Sedaj bo pa spet cela drama pred Dramo. Ma nič. Boste imeli vsaj kaj za brat.