Mehkužec

Včeraj sem bil - kaj pa vem. Čuden. Malo žalosten, malo jezen, malo pa spet tak, ne vem, kako naj opišem. Ko vstajaš, pa sedaš, pa nekaj bereš in se zaveš, da strmiš mimo knjige, pa gledaš film, pa se zaveš da že od prejšnih reklam ne slediš zgodbi, ko se vsake toliko sredi dela zakoplješ glavo v dlani in si masiraš čelo.

Nič nisem dobro. Pri vsem tem je to, da nisem odtekel maratona še najmanj. Ali kot je tisto dopoldne rekel sosed: evo, pa se ti vsaj matrat ni bilo treba.

 Ker, evo, se mi vsaj matrat ni bilo treba. Lepo sem zjutraj vstal se pretegnil, osuplo zamežikal v zasneženo jutro, se oblekel, obul, očipiral in oštevilčil, nataknil napolnjeno uro, zakurblal avto in - ugotovil, da sem obtičal. Poskusi natikanja verig na sprednja kolesa so se končala klavrno, še en poskus speljevanja pa še bolj. Komaj sem potem pririnil nazaj pred hišo, se vsedel v dnevno sobo in se demonstrativno s pirom v roki zakampiral v fotelj. Ko jebe tek. Ko jebe maraton. Ko jebe vse skup.

 Najbrž je to to. Konec lepega, še ena epizoda pač, kot jih je bilo že cel kup. Dobro, že res da je ta epizoda trajala neverjetno dolgo, ampak vseeno. JE trajala, ne pa TRAJA. Ker tu ne gre za to, da sem odpovedal kot jih je 10000 drugih. Tu gre za to, da sem odpoverdal kot jih je 10000 drugih pa še preostalih 6 miljard in nekaj miljonov preostalih zemljanov. Saj se vedno ob kakem kao staršanskem dosežku hvalim s tem, kajne, lej, drugi pa niti s kavča niso vstali! Vidite, štos je v tem: v trenutku ko je strah pred zdrsom z avtom prevagal pred tekom na maratonu v mokri, hladni zdruzasti Ljubljani sem premišljeval ravno nekako takole: a ma smisel tvegat samo za to, da se bom nekje med zadnjimi matral v drugi krog, vsi me bodo imeli že poln kufer, kaj se sploh drkam s takim časom tam okoli.

 Pa saj je navsezadnje je res! Varnost je na prvem mestu, za vse ostalo bo vendar še dosti časa. Kaj pomeni en spuščen maraton, pa čeprav ljubljanski, proti tveganju da zariješ nekam v tri krasne, če se sploh prerineš mimo polomljenih dreves.

 Bla, bla, bla. Kot je bil bla-bla-bla ves tisti čvek zvečer, lej uro sem prištimal in jo napolnil, čip je že na copatih, številka in knoflice pripravljene na mizi, vse pripravljeno za obleč, še kapa in rokavičke, če bo res mraz. In potem vsa ta osuplost zjutraj, ko je nasulo snega, da kar nisem mogel verjeti. In pretvarjanje, da nič hudega jaz zaprmej grem, vreme nam nič ne more, čiščenje avta, pakiranje spet čiščenje avta in potem zzzzz, pa zzzzz, pa spet zzzzz po ledeni brozgi. Kam pa misliš z letnimi gumami?

No vidite, kaj hočem reči. Ste dojeli zadnji stavek? Z letnimi gumami. Cel teden že težijo s tem snegom, ki da bo zapadel konec tedna, menda celo tudi do nižin, jaz pa še gum nisem zamenjal. In če jih že nisem zamenjal, ali ne bi bilo pametno včeraj zvečer, ko je še (samo) deževalo, vse skupaj - itak že pripravljeno - zagrabiti in odpeljati v Šiško? In tam počakati kaj nam bo prineslo jutro? Ampak ne. Ker nekje globoko je bilo že vsajeno tisto, saj veste, saj mogoče pa sploh ne bo treba it. Tu torej en gre za to, da sem odpovedal ker bi se bal mraza, ker mi ni ustrezalo vreme, ker sem modro odklonil tvegano vožnjo, ker sem ue bal za dihalne poti, ker se mi je zgodilo pač nekaj kar se je še 10000 drugim, ki se niso pojavili na startu, tukaj gre samo za ern velik vzdih, šjuuuh, pa je končno uspela sabotaža, pa mi končno vendarle ni treba iti.

Ni treba iti. Kar ni nič hudega, vsakdo ima pravico da se v nekem trenutku odloči, da se mu ne da it, saj je vendar demokracija, kdo pa koga sili? Ampak vsaj takega teatra ni treba delat. Pač rečeš zeh, zeh, letos pa ne grem in to je to. Oh, saj vem. Mogoče sem si mislil, no, morda bi pa letos končno poskusil odteč kako minuto hitreje kot doslej. Morda je čas, da se pomaknem korak naprej? Samo kaj, ko je za ta korak potrebno resno trenirati, se resno pripraviti in sploh biti resen. In ne: to, da zadnja dneva požreš par krožnikov makaronov, pa naj bodo še tako dobri, NI resna priprava. In da zadnji teden počivaš in nič ne migaš je morda čisto priporočljivo, ni pa resna priprava. Tudi to ne, da imaš nove superge, ker so stare pač že ful zlizane ni resna priprava ampak šmekeraj.

Je kar je. Se vidimo čez 14 dni na sladkih6. Če ne bo ravno kakšen meteor padel na našo dovozno pot.

Kapitulacija

Nič nisem dobre volje..

Javna, vidna vsem ki zaidejo na moj blog jebenti!!! Pa me ne briga a je robot , virus, kurac palac, pa če je samo zašel gor, ker je iskal podatke o kapitulaciji Japonske, me ne briga,  ma da je slika vidna!
Jasno?

.

PS, po skoraj tednu dni in sedmih komentarjih... star sem že. Ne zmorem več, ne znam, čas me je povozil. Še ene slikce iz picase ne znam več nalepit v blog tako, da bi jo drugi videli. Ne znam blogat, ne znam fotk limtr, ne znam ničesar več, česar mi nebi morebitna aplikacija in njen "čarovnik" za namestitev sama naštimala. Sploh ne vem zakaj sem iz Žal nazaj domov hodil, mar bi kar tam ostal.

Že če samo gledaš traja, kaj šele pretečt.

Tule je bil panoramski pogled na tek iz Ljubljane v Boršt, pa se je na raznih brovserjih preveč zatikalo. http://mapmyrun.com/

Sedmi Wega

Eh, pri meni ne deluje dej jih zafrkn in podobne. Namreč ni nekega pravila. Ne deluje to tako, češ, haha, kaj nekaj glumiš, potem boš pa tako šibal, da boš šel še tretji krog... Ker pač pri sebi vem. Vse bo spet skoncentrirano najprej v tisti prvi kilometer, ko "bo vse jasno" in tisti 21 kilometer, ko se bom odločal al ja a lne. Lahko sedajle še stokrat rečem, ma jaaaa, seveda, ziher grem, ni panike, hurej, ampak sedmi Wega je vedno tam nekje v ozadju in me mede. Saj veste, kakšne se mi pojajo po glavi. To niso samo tiste običajne "a ma smisu?" in "ah, kaj se matraš brez veze" ampak precej bolj prefinjene. Recimo, ko mi dragi prijatelji ves čas dopovedujejo kako se mi je pa v zadnjem času odprlo in sploh jim sedmi Wega odgovarja - oprostite prosim kaj odprlo? Eno tretjino maratonov sploh nisem odtekel do konca, če smo že na tem. Pa tudi, na Rajkotovih 50, ki jih je bilo na koncu 52 sem bil najbolj zmatran in izmučen od vseh sodelujočih. Zadnje kilometre sem se vlekel kot ljubljanska megla. Pa potem logarska, halo, 10 ur? DESET ur? Ma daj no, peš se pride hitreje. Da ne govorimo o Napadu na Borških 10000. Enaindvajseti ter dvainštirideseti kilometer sta minila precej kasneje kot je limit ljubljanca. In tako dalje. Cel božji teden je kot eno raztegnjeno cepetanje po stanovanju preden se odpravim v deževni trening v nedeljo zvečer. Tipam in iščem izgovore, da mi ne bi bilo treba it. Oh mesece nazaj, ko se je bilo treba prijavit ni bilo nobene panike. Valjda da grem, bom že, saj zmorem. Bolj pa ko se bliža dan, manj poguma je v hlačah. Čisto resno me je enkrat spreletelo, da bi se lahko zgovoril na vreme. V takem 'pa ja ne morem it’, neres? Vsi bi razumeli. Mar me ni lani lastna mati svarila pred spolzko cesto, pa je sampo malce rosilo? Pa tudi če ne bi vsi razumeli. Če ne bi noben razumel. Če bi privoščljivo vihali nosove češ, kaj se pa sploh prijavljaš? Komu pa sem odgovoren, spljoh? Saj ne tečem zaradi drugih ampak zase! Kaj me brigajo drugi! ... Evo, blokada. Tole pišem že tri dni in že tri dni je v osnutkih. Blogovje je mrtvo, tek so posvojile množice in že cel teden v časopisih berem modrovanja strokovnjakov in strokovnjakov. Ker je vse skup moderno in ker morajo biti vsi strašansko aktualni. V glavnem mi odsvetujejo udeležbo. Organizatorji pa so mi že poslali navodila kam naj se postavim na štart. Še sreča da je samo 6 con. Ampak jaz bom pa vse skupaj opravil z levo nogo. Saj sem ja the Wega. Kumi čakam. Sladkih6 namreč...

Vmesni časi

Tretjič ni več slučaj ampak navada. In vsakič je slabše. Namreč najprej euforija in navdušenje, če bi bila takrat realna možnost bi šel kar takoj še en tak tek, morda kar nazaj v Ljubljano po avto. Potem drži še kak dan, dva, dokler si ne rečem, da je okrevanja dosti in grem poskusit in glej, nič ne boli, pa ful dobro mi gre. Potem pa naslednjič - flop. Boli me ravno ne (moram potrkat) ampak tek sam pa ni za nikamor. In me kar malo mine. Ker takoj so tiste misli (ki mi jih je zadnjič tako uspešno odpihnil piskec) nazaj, češ, a ima sploh smisel, kaj se pa grem, je to sploh bil dosežek, ali gre pač za tekaško verzijo Martina Strela. Potem pa še tista finta, lej, saj si vendar za dva tedna vkup odtekel, torej imaš pravico dveh tednov počitka. Pravico? Odkod naenkrat neka bluzenja o nekakšni pravici nimam pojma. Hočem reči, ali tečeš, ali pa ne tečeš, ali te veseli, ali pa ne. Če te ne veseli in se ti ne da, se ti pač ne da in lahko samo priznaš, da si pač en tak len rekreativni kaučkrofek in občasni tekavček - s čemer ni konec koncev nič narobe - pravice pa pustimo politikom. Ali pa imaš pač vsega dosti. Stvar je menda jasna: teka sem se bržčas v septembru nažrl, kar ni čudno in s čemer ni tudi nič narobe. Kaj ima s tem nekakšna pravica? Skratka, skrbi me, da se vse skupaj pelje v neke čudne vode, namreč ko se mi fučka, če ne morem it teč ker je dež, pa ne samo to, prvič: celo paše mi, da mi ni treba it in drugič: kje pa piše, da v dežju ne morem it? Včasih to ni bil problem ali ovira. Skratka spet neka uvedena pravica do izostanka če pada dež. In teh "pravuic" se počasi nabere. Pa pravica ker nimam ta pravih gat in štumfov, da ne govorim o supergah, pa pravica ker mi crkne baterija na uri. Pa pravica če ma ravno sosed rojstni dan ali soseda trgatev. Pa pravica do prednosti nujnega obiska trgovine. Pa pravica teka podnevi. Pa take. Vidite nabere se. In ta mesec se jih je nabralo, pravic, cel kup. Toliko, da sem na polovici meseca pristal pri 33 kilometrih. Ravno toliko kot sem jih zadnjič naredil v recimo slabih štirih urah. In potem še enkrat toliko v naslednjih slabih petih. No, čas pa je tudi za tradicionalni predmaratonski nić-se-nisem-učil jamr. Bolj ko se namreč bliža ljubljanski maraton, bolj me je groza. Nič, NIČ ne treniram, želel bi pa vsaj ponoviti lanski dosežek, če že ne za kakšno minuto skrajšat vse skupaj. In takole pač ne gre, ane? V zadnjem mesecu sem se zredil namesto da bi shujšal, da bo ja več sabo za nosit. In sedaj je itak prepozno kajneda? Mislim - da bi začel trenirat. Še en teden za tekanje, potem so pa tako ali tako na vrsti počitek in makaroni. Včasih imam občutek, da sem začel teč samo zaradi teh makaronov. Do katerih imam pravico. In že sedaj razlagam vsakemu, ki me najde na prijavnici med dvainštiridesetarji, da "ne, sej itak, a veš, če ne bo šlo bom pa po prvem krogu zavil v cilj". Pripravljam si torej teren, ker seveda, vsi razumevajoče kimajo da "ja, jasno, kaj češ se matrat, če ne gre pač ne gre in je brez veze trmarit..." Kar pomeni, da ko bom tekel po tistem špalirju (če mi bo seveda uspelo preteč v manj kot v četrt čez dve uri), bom imel nekje v odebeljeni hrbtenjači če že ne v malih možganih zapečeno, da tako ali tako, NIHČE ne pričakuje da bom šel RES 42. Pa sem po Radencih mislil, da sem nehal komplicirat in da vdaja ni opcija. Sedaj bo pa spet cela drama pred Dramo. Ma nič. Boste imeli vsaj kaj za brat.

Na klancu

Evo, četrti dan, pa še vedno nič. Pa bi se po vseh pravilih moral spravit na blog že v nedeljo navsezgodaj zjutraj. Saj je bilo menda vse super, ane?

Tale je bila namreč spet ena tistih - kaj pa če bi enkrat. Mišljeno je bilo, da bo sam enkrat pretekel iz boršta v Šiško. Ko sem se preselil se je obrnilo: iz Šiške v Boršt. Enkrat. Potem sem tuhtal, da bi pretekli nekaj vmes vsi skupaj, tako kot smo recimo PST. Vmes je bila v igri Samotova ideja o tem, da bo nekoč šel 100 km, nekako od Kamnika do Novega mesta. Pa še cel kup variant.

Potem pa... Borških 10000. E-kipa srčnih jo je dala lani skozi že petikrat, šestkrat, kaj pa vem. Da bi spet zaokrožili okoli Ajdovca se je zdelo nekoliko izpeto. Nekako je bilo potrebno združiti gornje zamisli in Borških 10000 ... Do ideje da bi  nekako SKUPAJ pritekli na Boršt tako ni bilo daleč.
Ampak! Rajko je med tem presedlal na krajše teke in kolo, Alešu pa bolj kot tek diši treking, tek je tako ali tako postavil v kot ali kako že....
Kaj pa sedaj? Ideja, da bi vsak na svoj najljubši lastni pogon prišel na Boršt od svojega doma je bila seveda rojena v enem od tistih "kaj pa če bi" debat z Alešem.
In tako je bilo.

Bolj ko se je bližal dan nič, bolj me je bolel želodec. V službi se je zaostrilo in časa za organizacijo je popolnoma zmanjkalo. Tek me je od vsega skrbel še najmanj! Navigacija pač malo, ampak ob današnjih pomagalih tudi to ni več taka reč. Polna hiša gostov je bila tista, ki mi je delala sive lase. Po trgovinah je Darja letala še v času ko smo mi že tekli... na koncu smo še improvizirali notri - zunaj, sam sem se namreč celo uštel v številu gostov in podnebnih razmerah..

Ampak, kot vedno: ves čar je itak v druženju, vedno novih podvigih in... jep, druženju. Ta del je uspel, spet smo se načvekali in nasmejali, le utrujenost nas je na žalost prezgodaj spodila počivat.

Pa naj bo nekaj besed o samem teku. Tu sem še najbolj razdvojen. Podvig? Nedvomno. Iz Ljubljane v Boršt v slabih 9 urah, noro. Noro! razdvojen? Ma neeee, kaki razdvojen.

Priprave so bile kot se spodobi temeljite, kupi makaronov prej, med samim tekom pa kar taktika z Logarske - samo twixi (ali pa tisti hoferjevi ponaredki). Moja logika je bila, da če že moraš kakšen cuker vmes pojest, ga daj vsaj z užitkom, tisti geli so zanič, sluzasti, valjajo se po ustih pa še slabo ti je lahko po njih. No, Samo ima še eno izkušnjo na zalogi: na Logarski je moral vsaj 10x zaviti v grmovje. Tokrat je bil navdušen: prav nobenih želodčnih težav.

Sem rekel da so bile priprave temeljite? Figo. Šele med jutranjo vožnjo

iz Boršta v Ljubljano sva se namreč ustavila na črpalki in nabavila pijačo in twixe (ker dežurni Petrol je pa res najboljša varjanta za poceni nabavo, ane). Za naprej, sva tuhtala, bova pa že kako, saj so štacune in gostilne ob poti.

Štartala sva prav tako ležerno. Plan je bil ob šestih, pa sva uri vklopila šele deset čez, štart pa je bil še kakšno minuto kasneje. Tudi tekla sva čisto normalno, dolga je bila še pred nama.

Hecno je tole z razdaljami. Ko grem v Borštu na trening in naredim 11 kilometrov, se ne zdi ravno ne vem kaj. Pač en borški krogec, Borških 10000, klasika z doddatnim klančkom tja in nazaj. Tokrat pa sva začela v Šiški, prečila Tivoli, si ogledala Tromostovje in tržnico, pokukala če nasproti Samotove nekdanje gimnazije še deluje bife Činkole (še), šla po Roški še mimo njegove rojstne hiše, zavila na Dolenjko, zapustila Rudnik, iskala prehod čez progo sredi Lavrice... pa jih še vedno nisva naredila 11! Ko bi pretekel Borških 10000 drugič bi bil pa že krepko grizel klance za Grosupljem! A ni to noro?

Oh ti klanci! Samo je tekel z razbolelim kolenom in klanci so bila kar težka preizkušnja. Kar ne morem verjeti da se jih je nabralo samo za slabih 1300 višinskih metrov. Če sva pa skoz tekla gor, no! In ni nama dal vetra tisti ta zadnji tik pred ciljem ampak prav ta iz Grosupljega na (vas) Krko. Ko greš z avtom ga je tako hitro konec, sedaj se je pa vlekel in vlekel. Ne vem kdaj sem si zapekel v RAM, da je z začetkom makadama tudi konec klanca ampak, ne, ni in vleče se še par kilometrov! Na srečo pa se je vmes pojavila konjenica: Urška s Blažem s polnim prtljažnikom napitkov in twixov.

Zgubljala se nisva kaj dosti. Enkrat sva za vsak slučaj vprašala za pot, iz avta je izgledalo drugače, in enklrat sem pogledal na zemljevide, bolj iz obreda kot zares.

Kakor sva na začetku mislila da bova bolj ali manj pustolovsko prepuščena sama sebi pa sva imela na koncu številno spremljevalno ekipo: Urški in Blažu se je pridružila še Tatjana (z sicer dobro župco ampak morda malo prezgodaj) potem pa še Jasna s hčerko. Sva se počutila kot profesionalca! V končnih kilometrih se je skupina še povečala. V Žužemberku se nama je pri teku pridružil še Janez (ej, kapo dol!) pa cel kup navijačev ob poti, tako da nam(a) je bilo res precej lažje prežvečiti še tiste zadnje klance.

In zadnji klanci so bili res nekaj! Dvignjenih rok, olajšani, euforični. Škoda, ker je nemogoče stempirati, da bi pritekli vsi srčni naenkrat, da bi se vsa energija sprostila naenkrat, po drugi strani pa smo jo doživljali trikrat. Kmalu se je namreč pojavil še Rajko (in nas tako presenetil, da ga nismo pričakali na cilju ampak polnih ust za hišo) in seveda Aleš, vidno utrujen, vidno srečen. Kar se mene tiče, če bi izbirali ime dneva bi bil to gotovo on. Res fantastično. Čeprav je najprej odpovedal pa je na koncu kljub (lastni) fantovščini prejšni večer prišel celo Jošt, ki je prikolesaril iz Ljubljane.

Ime dneva? Sem rekel ime dneva? Mah v resnici smo bili ime dneva in heroji smo bili tisti dan vsi. Aleš ki je premagal strahove in se v temi in megli podal v neznano med divje svinje in izmikajoče se poti. Janez, ki je po tolikih letih brez teka spet obul superge in zmogel naporen vzpon iz Žužemberka v Boršt. Rajko, ki se je uspel po pameti odpovedati teku (še posebej njemu ljubemu dolgemu teku) in se je podal izredno pot s kolesom. Razdalja in profil proge, ki bi delala preglavice tudi izkušenejšim kolesarjem! Midva s Samotom, ki sva uspela opraviti vsak s svojimi travmami in strahovi. Raf, ki je pokazal, kaj je srčnega v ekipi srčnih in se nam pridružil vsaj v druženju, čeprav mu je zjutraj, ko naju je klical iz službe ravno, ko sva tekla mimo Grosuplja šlo na jok. Ekipe, ki so nas tako lepo stregle in vzpodbujale vsaka sveje(ga) tekača/pohodnika/kolesarja, vsaka na svojem koncu in nam omogočile, da smo pot opravili zdravi, hidrirani in po pameti. Darja, ki je kljub hudi časovni stiski uspela pripraviti gostijo za toliko lačnih ust. Navijači ob poti (soseda Majda celo s slovensko zastavo!!).

In to je to. Je še kaj za dodat?

Kakšna anekdota recimo, kako sva s Samotom razočarana ugotovila, da sva dala malo pomanjkljiva oziroma napačna navodila spremljajoči ekipi kje naj nas počaka naslednjič in je tista avtobusna postaja v Gradačcu (edit 5.10.2012, po treh dneh me je naša opozorila da pišem neumnosti in da gre za Gabrovčec) samevala prazna. Pa sva se odločila, da greva na okrepčilo v bližnjo oštarijo. Tam pa - cela ekipa pripravlja navijaške transparete in rekvizite. Sva prišla prehitro, so povedali!!

Ah anekdote, kakšne anekdote. Saj vem kaj vas matra. Kaj je bilo narobe, kaj me je razočaralo in kaj zagrenilo "the day after"? Saj me vedno kaj, ane?

No, že kmalu za tem, ko sem se odločil prelenariti (zaslužno prelenariti!!) dneve, ki so sledili, sem se namenil napisat prispevek za blog. Pa me je prijelo, da najprej novico sporočim še na tekaški forum. Vedno pozabim nanj, pa mi je podaril toliko lepega in uporabnega, kar se teka in življenja nasploh tiče! Malo tuhtam pod katero temo bi to sploh obelodanil, po liniji najmanjšega odpora pač zagledam in izberem rubriko "Kako smo pa danes tekli?" Saj paše sem not ane? No in kako smo tekli danes? Ja, nič, tako malo od Ljubljane do Boršta, zeh, zeh!! kako kul bo to izgledalo, ane?? In odprem in kaj me pričaka?

Re: Kako pa smo danes tekli?
Napisal/-a akosak » 30. 9. 2012, 19:09
Štart ob 4 zjutraj, po 5-ih urah in 19 min. sem pretekel 61 km in 250m in bilo je res fino 

Evo. Jaz cel cirkus, pa adrenalin pa srečen pa cele romane bi pisal, drugim je pa tak podvig čisto nekaj običajnega, rutinskega in očitno tudi precej hitrejšega in jim "je bilo res fino". Potemtakem meni s še enkrat daljšim časom ne preostane kaj več kot izrabljeni  "V bistvu je bilo kar v redu"!!

In sem ugasnil računalnik in sem šel spat.

Potem sem se seveda sekiral. Najprej zato, ker sem se očitno uspel ob enemu največjih dogodkov v življenju spet zakisat, potem zato, ker sem spet tak kreten, da nek podvig nekoga, ki je moral vložiti kdove koliko in kdo ve kako ogromnega truda, da je prišel do takega nivoja občutim  namesto občudovanja neke vrste zavist. Neke vrste zavist? Foušijo!. Potem me je spet  bilo sram zavisti in sem se spet počutil krivega (česa že?) ker se počutimn zavistno. Potem sem se seveda spet kujal ker sem se sekiral in ker sem se spet spustil na nivo petletnega otroka.

Takole bi se lahko zaciklal za cel mesec, pa je na srečo poročilo iz Borških 10000 - Napad na Dolenjsko 2012 pripravil Aleš.

Ko sem ga prebral se je vse skupaj vrnilo in postavilo na svoje mesto Samo še sesti je bilo treba in tole sem spesnil v enem šusu. Ker časa za proslavljanja ni več veliko, čakajo nas novi Podvigi.

Kumi čakam.