Jezen, žalosten, zmeden.

Pride čas v življenju, ko gredo stvari narobe. Čisto možno je, da se le zdi, da gredo narobe, čeprav ne gredo narobe nič bolj kot sicer. Je neka psihološka fora, ne vem več, kje sem jo prebral, ki pravi, da smo zelo dovzetni za ponovitve, še posebej, če se nekaj zgodi trikrat. Tako bo recimo mlačna navijaška publika ponorela ob tretjem zaporednem zadetku ljubljenega moštva. Češ, to nekaj pomeni. To je znak. To je usoda. Tri ponovitve se vlečejo že od pamtiveka, v vseh vicih so bili trije (Rus, Američan pa Bosanc, recimo) ki so ponovili isto stvar, prva dva neuspešno, zadnji pa komično uspšno. Ali pa pravljice. Trije bratje, najstarejši, srednji in najmlajši so morali rešiti (enako) nalogo. Seveda jo je rešil tretji, najmlajši. In tako naprej.

In ko ti tretjič generalno mrkne avto je pa res dovolj. Čisto zares sem bil jezen. Ker sem bil spet cepec in se nisem že pri prvi okvari "rešil škrpeta in ga podtaknil komu na bolhi" kot so mi svetovali, sam da gre od hiše. Pa niso bili časi, kot niso niti tokrat ampak kot rečeno, trikrat je preveč. Bo treba v novega. Novega! Ničveč nazaj prevrtenih kilometrov, kot so bili očitno pri temu, ničveč sranja za vsaj par let.

Potem šteješ fičinge in postane jasno, da bo treba nekaj ipak primakniti poleg tudi kredit. Torej pole in potrjevanje v službi, kar mi je bilo vedno eno zoprno opravilo. Tokrat pa so stvar še zabelili: vesoljno občestvo so obvestili, da pole v potrjevanje sprejemajo zgolj in samo še ob ponedeljkih in torkih in da jih potrdijo v petih dneh. Ojoj, petih dneh za tri štampiljke? In sem poslal v petek prijazno pismo, da sem brez prevoza, da je stvar precej nujna in da, če bi se dalo, bi jaz v ponedeljek osebno prišel iz Mengša v njihovo pisarno in bi se morda potrudili in potrdili še isti dan. Odgovora sicer ni bilo, sem pa doživel v ponedeljek hladen tuš. Da tako to ne gre. Da imajo preveč dela in da imajo na razpolago 5 dni. Če so dobili mojo pošto? Ja, tule je sprintana. Ampak pač ne gre. Žal. Stal sem tam v njihovi pisarni kot polit cucek. Jezen? Ne. Žalostemn sem bil. Hudo žalosten. Na upravni enoti, ko imamo vedno toliko za povedat čez državne birokrate sem bil skorajda presenečen nad hitrostjo, prijaznostjo in prilagodljivostjo, ko sem vedno nekaj pozabil prinesti sabo.  V lastni fabriki pa takole. Majo toliko dela. Oh.

Še dobro da imam tek. Ne, da tečem, namesto da bi se vozil z avtom, ampak da si preluftam glavo. Da se veselim. Najprej maraton v Ljubljani. Koliko energije ti da taka reč. Ne bi verjel, če ne bi občutil. Kaj vse zmorem! Kaj vse je mogoče!!. Potem pa seveda Sladkih6. Sedaj že legendarnih. Letos namenoma nisem nič pisal o prireditvi, ker preprosto nimam več ničesar za dodati. Vse sem že povedal lani in letos je bilo samo še bolje. Celo meni je šlo nad vsemi pričakovanji, spet z rekordnimi zadnjimi tremi krogi. In potem tista šolska jedilnica... Ne moreš ostat ravnodušen.

Seveda pa sta dva zaporedna prekomerna napora pustila posledice in  očitno bo potreben malo daljši počitek. Ta vikend smo šli s TFjem v palmanovo in Palmanova je res ena taka lušna reč - zaključek sezone, lahkoten, neobremenjen tek in dobra družba tja, vmes in nazaj. Palmanova je ponavadi tudi proga, kjer se postavljajo PBji in tudi sam sem si zaželel po dolgem času teči spet pod dvema urama. Žal so se vrnile bolečine v kolenih in zadeva je šla po vodi. Pa nič zato, bilo je lušno kot vedno, spet je bilo v zraku ogromno pozitivne energije in zadnjih par kilometrov sem imel eno tako mini notranjhe razodetje: vse je v redu. Malce zmeden sem pritekel v cilj, priznam. Moral bi biti kisel, zaskrbljen in čemeren meni pa se je kar smejalo.

Saj. Kako naj bom kisel če pa je na vrsti baza?