Pred Dramo

Po pravici povedano v bistvu sploh ni bilo kar v redu. No v bistvu je bilo kar v redu ampak šele potem, ko sem bil v cilju. Prej je bilo pa vsega po malem, krči v nogah, crknjena ura... In seveda odločitev, da se po 21 kilometrih držim leve in podam v še en krog namesto v cilj.

To v resnici ni bila lahka odločitev. Že davno sem se namreč odločil, da (tudi) tokrat kljub drugačni prijavi ne odtečem 42-ke ampak "le" polmaraton. Razlogov je bilo dosti, glavni pa je bil, da čisto zares ni bilo dovolj treningov, pa če me Vreme še tako zbada, kako blefiram. Pravzaprav je bila glede treningov kot vedno čista klasika: planov vadbe je na netu in po revijah kolikor hočeš in izbral sem si pač enega takega lušnega, uresničljivega, ne pretiranega, in ga natempiral na datum ljubljanca. Začetki so bili super in tudi čisto do pičice po planu, kot se za shizopresivnega Wegata spodobi. Seveda pa so to bili lahki treningi in kratke razdalje. Vsak pošten plan vadbe pa se po intezivnosti stopnjuje. Če je do polovice avgusta še šlo sem potem september in oktober čisto zamočil. Prvič se mi je pravzaprav kolcnilo že konec avgusta, ko bi moral preteči 26 km, pa se je z vlečenjem in tempom skoraj 9:00 končalo pri 18 km. Jasno, da mi je zbilo moralo in vsadilo prve črvičke dvoma. Naslednjič se je zgodilo v začetku septembra, ko je bilo treninga spet konec prej, kot je bilo načrtovano, odtekel (pa še to švoh) sem jih 23, naprej sem pa hodil. Takrat je že počasi dozorela odločitev: spet bo le polovička. Pač naslednjič, že Radenci morda? Preostanek septembra mi je namreč pobral precej na hitro zorganiziran dopust v Tuniziji in ker sem se "tako ali tako" že odločil za polmaraton, tekaške opreme sploh nisem vzel sabo. Konec septembra sem potem dolge "maratonske" vadbe teka zamenjal najprej s polmaratonskimi (17 km namesto 29 recimo), potem pa več kot 10 km sploh tekel nisem več. Ker: "saj grem itak samo na polovičko".

Morda se kdo še spomni mojih razštelanih alter egov (Wega od 1 do 10)? Ti so bili pošteno na delu tudi tokrat. Tako mi je eden od njih vztrajno preprečeval, da bi šel na Timing zamenjat maratonsko rumeno številko (in evidenco) za polmaratonsko. Vsakič, ko sem se namenil me je nekaj zmotilo in potolažilo češ, ah, boš pač preprosto zavil v cilj. Oziroma te bodo preusmerili v cilj zaradi limita. Prav tako sem se še naprej držal alko abstinence, katere manjko mi je znal marsikdaj znižati kvaliteto tekaške vadbe. Sicer sem se je držal še naprej kao zaradi pritiska ali kaj že in nikakor ne, ker bi mi morda znalo "zalaufat" in bi morda lahko šel emm... še en krog...

In tako sem se kar naenkrat znašel na razcepu. Dobesedno. Redarji so nas ta rumene podili na levo v še en krog, mene pa je vleklo na desno v cilj in na zaslužen pir. Dilema je bila res velika. Po eni strani mi je šel prvi krog zelo dobro, po drugi strani pa v žepu nisem imel kaj dosti "cukrov" več, saj sem jih planiral za polovičko, pa tudi zmatran sem bil kar konkretno.

Sedaj ko so v modi interaktivne nadaljevanke (ste me že videli v tejle?) prepuščam odločitev vam.

Sem na zaključku prvega kroga. Noge me že konkretno bolijo, saj se v prvem krogu nisem šparal, sladkorčkov ne bo dosti za še en krog, natreniran pa tudi nisem dovolj. Po drugi strani pa je želja (ne da bi se je res zavedal) ogromna, čas prvega kroga je tako dober, da lahko drugega magari prehodim pa bom že prišel v cilj. Če me ne pometejo prej.

Desna pot me vodi v ciljno ravnino enaindvajsetke, kjer me že nestrpno čakajo ljubljena dekleta in prvo pivo po dolgem času. V rezultatih bo zabeležen soliden čas polmaratona.

Leva pot me vodi v še en 21km krog in matranje z negotovim izidom, diskvalifikacijo, če odstopim in s tem nobenega uradnega rezultata.

Izberi:

LEVO                  ali                   DESNO