V bistvu se mi sploh ne gre. Kaj mi bo 14 ur vzpenjanja in spuščanja in spet vzpenjanja in spuščanja in še vzpenjenja in še spuščanja, za vsakim vogalom pa ima človek na razpolago samo en krasen pogled na 100 km oddaljeno cerkvico na vrhu hriba češ, lej, TJA moramo še prit. Čez dolino seveda. Sredi noči se torej malo premetavam, kot bi imel tremo, vmes pa sksčem na balkon. Morda bo pa nevihta? Taka mega nevihta, kot je bila recimo v Brežicah? Nič. Še oblačka ne poštenega, ki bi zakril to blesavo luno.
Kdaj sem pravzaprav začel gledat na vreme? Na začetku sploh ni bilo važno, kakšno je vreme. Dežuje? Ni problema. anorak, pa gremo. Sneg? Še manj. V kratkih rokavih, če je treba. Toča? Ušpičene prekle, žive žabe? Roj kobilic? Ni važno. Danes je dan za tek. Danes se gre pač teč in vse ostalo je pač prilagajanje. Potem pa je počasi začela najedati plundra, potem sneg in nazadnje že dež. Ne nevihta. Samo uscalo se je mal, pa je bilo prec zmrdovanje češ, kdo bo pa po lužah tekel. Nekaj skupnih torkovih rekreacij po obupnih razmerah je pač dokazovalo drugače ampak čim sem bil sam je bilo vse po starem. Prevroče, prehladno, presoparno, premokro, preveč sonce nabija, preveč piha, preveč folka je zunaj... Včasih pa... evo berem iz dnevnika pod "razmere": "Mal gre dež, mal pa šćije.", "Dež, luže, dež, luže, luže, dež.", "Dežek pada, dežek greeee.", "Dež, jebeni dež." in končno lani konec novembra: "Sneg, dež in še malo snega." In od takrat samo še: "Zvečer, še vedno toplo za ta čas." "Zvečer, hladno po toplem dnevu." "Toplo, pomlad, zvečer." In take. Navsezadnje tudi zadnjič, ko sem potem bentil na tistega džukca - zakaj sem pravzaprav vedril pod streho namesto da bi tekel dalje? Kdaj sem pravzaprav ratal tako občutljiv? Ali pa je vse skup samo izgovor za...
Ojej, saj bo treba že vstat! Štartamo menda že ob pol šestih!
Ko sem enkrat tam, mi je seveda takoj vse kul. Vedno nekaj cepetam ampak ko se začne, sem čisto dobre volje. Aleš naju tera, ker si vedno vbije v glavo, da je treba lovit neke čase ampak na srečo ima Rajko dovolj izkušenj, da zna držat enakomerni tempo. Vseeno pa me naenkrat prešine, da je vse skup brezveze. Kaj pravzaprav počnem jaz tukaj? En ima za sabo 60 kilometrov in 3000 višincev v enem dnevu, drugi je v 24 urah pretekel 100 kilometrov grosupeljskega teka sreče. Kaj pa jaz? Moj zadnji dosežek je bil borški 4,2 km dolg krogec. Peš. Z Royem. Pa nič mi ne paše. Najprej ti garmini, že prec na začetku kažejo vsakemu nekaj po svoje. Pa spodnjih hlač nimam ta pravih, že čutim, kako me žulijo. Tudi mi ni jasno, zakaj si nisem pripravil pravega napitka v meh, če sem že tisti nahrbtnik vlačil, tako sedaj kolovratim s plastenkami. Pa še superge. Če si jih preveč zategnem me spredaj nekaj tišči. Ker pa sem jih zategnil premalo mi sedaj desno nogo spodvija in kmalu me vse skupaj boli. Te superge definitivno niso za hojo. Ali pa em kupil prevelike? Za jesti imam pa samo sendviče in napolitanke. Za silo bo. Še dobro da imam tudi specialne energijske gele. Če me bo vmes ravno pobralo. Skratka: upam da mi bo vseeno nekako uspelo vse skupaj.
Kar privede do vprašanja, kdaj sem začel tako komplicirat? V tistih časih sem tekel od enega kamna do tistega drevesa in od tistega drevesa do kozolca in od kozolca do ceste, Pa nazaj. Vsakič oprezajoč do kod bom prišel v minuti, dveh, petih, petnajstih... se prav spomnim, kako sem si en torek rekel - ha, v četrtek bom prišel pa naprej od tistega kozolca. Predvsem pa mi v tistih časih ni bilo čisto jasno kaj bi z izrazi kot so pronacija, tempo, aerobni trening, hidracija, glukoza, glikemični indeks in take. Da ne bo pomote: nekako sem si predstavljal kaj pomenijo ampak čisto po svoje sem jih malo pomešal, predrugačil, malo dodal in malo odvzel, malo še spremenil na sredini in to je to. Tako sem recimo brez kakšnih posebnih priprav tudi prvič odtekel 20 kilometrov vkup. (http://sites.google.com/site/leppameteninskromen/pot-do-prve-polovicke#TOC-602). Čisto v stilu - kaj pa otrok ve, kaj je to 20 km? Eno flaško vode sem si pripravil tam pri kaselcu in še tisto sem s težavo pogoltnil, ko sem šel v drugi borški krog. Ali pa kakšen teden prej, prvih 15: kakšno navdušenje! In če smo pošteni - kakšen tempo! 25 tednov teka in 15 kilometrov s 6:16!! Brez vode, brez glukoze, brez specialnih spodnjic. To so bili časi, ko sem mislil, da bo šlo večno tako kot v svetovni ekonomiji: pospešena rast. Pa se je - kot svetovna recesija - tudi tu ustavilo. Pač najprej nisem verjel in sem menil da gre za začasen zastoj. Ki se je kar vlekel. In nazadnje padec motivacije in celo nazadovanje. Potem pa se je začelo: take supergice, pa drugačne supergice, pa take gate pa une štunfke, pa CEPke, pa glukoza, pa izostar, pa taka urca pa drugačna urca, pa brezžični mp3, pa ruzak z mehom, pa garmin pa ena kniga, pa še ena knjiga, pa tak trening pa drugačen program treninga pa vudu lutke, pa polna luna in tako naprej. tek je šel pa samo še navzdol.
Sedaj me pa res že vse boli. Te superge res niso za takole hojo. Očitno ne pašejo na mojo nogo. Je zanimivo, da nimam nobenih problemov za gor, dol me pa vse štema. Pa med nogami imam vse ožuljeno. Vseeno pa v srcu postaja vse topleje. aleš nas je sicer poskusil priganjat še bolj, no uspelo mu je skrajšati čas na slabih 11 ur. Kar se meni osebno zdi čisto v redu. žal sem čisto preutrujen, da bi pokazal kako sem vesel. Takele mi manjkajo. Predvsem pa druženje po takih podvigih. Bograč recimo. Pa nimam obstanka, Boršt čaka...
Še zadnje vprašanje: kdaj sem pomembnost druženjenja postavil na drugo mesto?
Od takrat, ko naju je Aleš začnel gnat :)
OdgovoriIzbriši