Me je kdo klical?

Se zgodi, da je kdaj človek malo raztresen in hiti. Še posebej zjutraj. Da sem v naglici pozabil na mobitel tako ni nič pretresljivo čudnega. Navsezadnje zadnje čase telefonček uporabljam za kuhanje jajc, branje novic, iskanje podatkov, telefoniranje in seveda kot budilko. Tako ni čudno, da kdaj ostane nekje ob postelji. Zagata je bila tokrat v tem, da je bila postelja na Borštu, kamor se nisem kanil vrniti vse do petka. Tri dopoldneve torej in dvakrat gremo spat časa. Kako me je oblil mrzel pot na pol poti do Ljubljane! Ampak nikoli ne veš. Morda pa, uh morda pa se je zgodil čudež in je zadaj v torbi. Upajoče naročim Darji, da me pokliče, potem utišava radijo. Oprezam za brnenjem in žvrgoljenjem pa nič. Oh, jasno da nič. Prav VIDIM ga kako ždi tam ob postelji in ne tule zadaj v torbi. Tri dni. Ah!

Najprej sem se delal, kot da je vse v redu. Pa ni bilo! V žepu sem čutil tresljaje (najbrž se temu reče pritiki, kot ekvivalent lažnih občutkov dotikov prividom in prisluhom), na veceju mi je bilo naenkrat dolgčas, za najnovejše trače sem izvedel šele pri kavi, še jajca mi ni uspelo skuhati v mehko.

Drugo dopoldne sem takoj ob šestih razposlal urgentno pošto vsem bližnjim in dalnim sodelavcem, da naj me do petka popoldne kličejo samo na interno številko, da sem prek mobija nedosegljiv. Kdo ve, če ne bo potrebno ravno danes reševati fabrike, mene pa ne bo moč dobiti?

Popoldne sem tresljaje čutil vsepovsod, v torbi, na zadnji klopi avta, prsnem žepu neobstoječe jakne, enkrat se mi je celo zazdelo da slišim znano melodijo. Tako zelo živo, da sem se poklical prek skypa, da se prepričam. Pa nič: izzvonilo je v prazno.

V petek sem izgubljeno taval od internega telefona do sestankov in nazaj. Kaj če me ravno zdajle nekdo besno išče, jaz pa se mu ne javim? Pokličem šefico, da ji razložim da... aja, da ve, da je prebrala pošto in da nima časa - klik. Gledam na uro, pa se nikamor ne premakne. Pokličem jih še ene par, če so me slučajno iskali... ne? Ok. Končno, čas, da grem domov. Če bi skočil še na eno pivo? Hvala, ne morem. Šibam domov, moram eee, saj veš. Doma mi ta velka tamala pove, da me je pomotoma klicala, da ne bom čudno gledal. Da bi mi povedala da je danes na faksu - Ja, ja, ok, sedajle nimam časa, te pokličem z Boršta.

In potem še vožnja. Preklet SCT in stečaj in razrita cesta in izmenični semafor. Najmanj pol ure je gorela rdeča!

Končno. Avto ostane parkiran napol, hitro švignem gor, v sobo in - lej ga. Bogi. Na tleh, revež, vibracije so ga spravile z roba police na tla. Ampak še dela, še žmiga, ta prav dec, močan in pogumen. Začutim ga v roki, tako domač in prijeten je dotik. Potem pogledam ekran.

Imate (3) zgrešene klice in 0 sporočil.