torek, 05. februar 2019

Nisem kriv! (2/7)

Torej sem spet začel teč. Spet vstal s kavča itd, itd. Kot sem že omenil - desetič. Kaj naj bi sedaj potrjevalo, da gre zares, ne vem. Bomo videli, ko se bo začel šesti teden in petminutni teki. V zadnjih desetih poskusih nikdar nisem uspel priti čez.

Prejšni zapis je bil morda malo zmeden, se oproščam. Deset stvari sem hotel povedat naenkrat in potem seveda nobene res tako kot je treba.

Prvo, tisto o izgubi vsega, veste, ni čisto res. V bistvu nisem vsega izgubil. Dobro, izgubil sem sapo za v planine, za krasne krtinske izlete, za spontan popoldanski švig nekam v neznano. Pa izgubil sem debate s sotrpini, kje smo bili, kaj smo dosegli. Tisto pričakovanje pred ljubljancem. A si kaj treniral. Na kolk greš? Pa izgubil sem... mah ne bom našteval. Polistajte nazaj, izgubil sem desetletje čudovitih doživljajev in takih reči. Ampak sem pa tudi veliko pridobil! Vse svoje kilograme, recimo, še kakšnega za povrh. Pa vse tiste centimetre okoli pasu. Pa blažen mir pred škratkom na levi rami, ki mi v petek šepeta, da naslednji pir ni dobra ideja ker je jutri sobota, v soboto je pa, no saj veš, kaj je vsak torek, četrtek, in soboto. Pa take stvari.

Drugo tisto o zaganjanju. Boh, če je kdo kaj zastopil. Finta je samo v tem, da si vse vestno beležim. In tako imam deset tistih božjih prvih vaj, 1/1, 1-2-12x. Kar pomeni prvi teden, prva vaja, ena minuta teka, dve minuti hoje, dvanajst ponovitev. Potem je seznam različno dolg. Nekatera zaganjanja se končajo že kar tu, nekatera prilezejo celo do 6/1 5-1-8x. Ampak to je bilo davno. Poletje 2015. (tistega leto prej, 9/3 15-1-3x pa ne štejem, ker so bile objektivne okoliščine, pa še kmalu po bolezni sem še kar dobro tekal naokoli).

Tretje, tisto o osmih ponovitvah. Ja res je. Posodobljena izdaja The knjige ponuja malo manj naporen program. Vsega skup se v 13 rednih nabere 211 minut manj teka. Ponovitev je - sploh na začetku - manj, sam ritem pa je več ali manj isti. Idealno za novo zaganjanje, kajne? Glede na to, da imam časa očitno dovolj - zaganjam se že skoraj štiri leta, je čisto vseeno če zaženem lepo počasi. Bomo torej videli tam pri 6/1 5-1-8x, ki je po novem 6/1 5-1-7x. Zaenkrat mi gre. Deseti 1/1, 1-2-12x, ki je bil sedaj 1/1, 1-2-8x je šel gladko mimo. Oh, seveda. Boleče goleni in te stvari ampak pojdite raje na prvi zavihek zgoraj, trinajst let nazaj, pa bo bolje opisano, kot če bi se sedaj še enkrat trudil.  In kot se je takrat reklo: Kumi čakam torka!*

In končno da pojasnim še tisto o plastičnih vrečkah in zadušenih želvah. Pokrov mi je dvignilo ob veliki zmagi boja proti svinanju okolja - trgovine so ukinile brezplačne vrečke za enkratno uporabo. Kjerkoli kliknem, karkoli vzamem v roke, karkoli poslušam, prej ali slej naletim na članek, ki mi soli pamet o tem, kako je čas, da potrošniki spremenimo svojo miselnist, da se zamislimo nad svojim ravnanjem, da poskusimo ravnati ekološko, osveščeno, da z majhnimi koraki prispevajmo k čistejšemu okolju, zaviranju podnebnih sprememb, zmanjševanju, oh, kar odpravi davljenja morskih želv z mojimi tankimi vrečkami za enkratno uporabo, zmanjševanju koncentracije mikro, pa kaj mikro, nano plastike v naši okolici in že kar v naših telesih...

Ker sedaj sem pa jaz vsega kriv in sem jaz tisti, ki moram nekaj ukreniti. Spremeniti zakoreninjene navade. Se zamisliti nad svojim ravnanjem. Ukrepati.

Ne! NE PRIZNAM, NISEM KRIV IN NE VALITE KRIVDE NAME!

Jaz sem pravzaprav večino svojega življenja mirno preživel brez plastike. PVC vrečke so bile redke in nekaj vredne.  Spomnim se celo, da smo imeli doma tako posebno držalo iz lesa da si jih, pravilno zložene imel lepo pri roki. Spodaj si vzel ven novo in jo zloženo spet pospravil not na vrhu. First in First out.  In imeli smo seveda cekar. Sadje sem dobival v papirnatih škrnicljih, na njih je bila s kulijem napisana cena. Škrnicelj je nato stara mama vestno zložila in shranila in ko smo se otroci igrali smo dobili po robovih narezan škrnicelj za risat. Jaz niesem nikdar zahteval, da mi zgradijo hiper tržnice, kjer zaposleni ne strežejo sadja v škrniclje, pač pa vsako uro zmečejo stran robo ki ne izgleda dobro in na police nosijo novo, pravkar poškropljeno z vodo, da bo izgledala dobro naslednjo uro. In ker sami opravljamo delo prodajalca imamo sedaj plastične vrečke, ki davijo živelj v morju, elektronske tehtnice, printerje za nalepke, skenerje za te iste nalepke in še eno vrečko, da damo cel kup teh vrečk vanjo. Ker sem jaz tako želel? Ker sem bil tako vajen in moram sedaj spremeniti navade? Se zamisliti nad ravnanjem? Naj izdam skrivnost: tanke plastične vrečke za enkratno uporabo so tu zato, ker trgovci racionalizirajo stroške, mordenizirajo prodajalne, izboljšujejo nakupovalno izkušnjo, pri vsem tem pa ne zaupajo kupcu, da bo res ob nakupu lušta stehtal lušta, ne pa ob tehtanju stisnil kodo kakega pol cenejšega paradajza.

In sedaj so glavni carji prodajalci, ker so ukinili brezplačne plastične vrečke. Mater so se žrtvovali. Nakaj kar so doslej "morali" dajati zastojn bodo sedaj zaračunali. Že sedaj so bili vmes bili carji s plačljivimi eko razgradljivimi vrečkami, samo še kakšen cent si moral primaknit. Vrhunec so bile hoferjeve vrečke za kruh - sicer papirnate, ane, ker mi smo eko, samo odprtina je bila plastificirana, da se vidi kaj je notri. Bravo.

Tako da me nehajte zafrkavat. Nisem kriv in ne priznam. Ne omogočate nam alternative, zapirate nam trgovine, v katere smo hodili s cekarji peš, ne pa s palstičnimi vrečkami  z avtom, opuščate, (pravzaprav ste že opustili) strežbo sadja in zelenjave (ja, in kruha) v škrniclje, solato nam pakirate v plastične pladenjčke za enkratno uporabo in potem... in potem mi po informacijskih poteh začnete servirati slike žalostnih morskih prebivalcev, ki se dušijo v plastiki in s platsiko, jo jejo in eni prabavijo drugi poginejo, tisti "srečni" pa na koncu polni nanodelcev končajo v naših želodcih z vsemi nanodelci vred.

Pa naj vas končno vprašam še eno reč. Ok, šel sem v špar, natehtal sadje in zelenjavo v vrečke, jih pripeljal z avtom domov in sadje pojedel. Ampak povejte mi eno stvar, ali naj bo to pač uganka do naslednje objave:

Koliko plastičnih vrečk pa mislite, da sem jaz do sedaj zmetal v morje?

Ni komentarjev:

Objavite komentar