Lahko vsaj malo vazelina?

Tole mora gor, da bo šlo hitro dol, ko bo takoj nato prišel naslednji prispevek. Dol (mislim nižje) mora zato ker nima smisla, zakaj bi kvaril še moja nova doživetja. Naj semalo izkašljam, pa bo boljše. In ko grem v planine se jih želim spominjati po tem, kako sem bil v fini družbi, kako smo zmogli in ja, celo po tem, da takrat je pa en cepec padel ko je šel navzdol in bi de skoraj fental. Takih stvari se pač spominjaš, ne pa kako v "celi Gorenjski" nimaš kje kaj pametnega pojest.

Ampak po vrsti. Najprej: a ste opazili kako so začeli vsi nonšalantno dvigat ceno piva na 2,20? Zakaj že? Ampak danes je že normalno. 2? U, poceni. In ti ga prinesejo v belih rokavičkah, na pladnju mogoče? So dodali kaj zanimivega poleg? Recimo postrežbo v kriglu iz zmrzovlnika? Karkoli? Ne. Nekje sposojeni otroci, ki nimajo pojma zakaj sploh morajo pravzaprav pomagat tlele pri strežbi zavijajo z očmi če bi slučajno zavrnil Laškega, ker si naročil Uniona (ali obratno). In še to pojasnim. Sem še iz tistih časov, ko kupec in gost ni bil zakon. Prodajalke so nas nagonile iz trgovine, ko smo otroci kupovali Gringota, da smo ga lizali in imeli vse vnete jezike, mame pa so nam to prepovedale. Niti danes nočem in ne maram, da se mi priliznjeno in hinavsko klanjajo. V naš DM sem nehal hodit, odkar so uvedli zvonček, s katerim prikličeš na blagajno deklico ki ravno polni in pospravlja police, zlaufa na blagajno in prosim in hvala prijazno streže nabruhanjemigre zatežene slinaste dece in jarogosposke gospe, potem pa laufa nazaj med police. New. Ne maram tega. Ne maram zvončka, ne maram biti Kralj in ne maram strahospoštovanja - pravzaprav strahoprijaznosti.

In ne maram te jebene požrešnosti. Racionalizacije. Več z manj. In ne maram zaslužkarstva kar povprek. Ne vem a samo tod okoli Kamniške Bistrixce, ampak vse kar imajo imajo od narave dane hribe in od entuziastov označene poti, posebnežev ki furajo koče in to je to. Tiste gor še razumem, čeprav mi ni jasno zakaj bi moralo biti pivo na vseh ampak čisto vseh kočah pa celo na Šmarni - in na čisto vsakem drugem kuclju z Rožnikom vred - po visikogorskih cenah. Ker jih ne trogajo gor več z osli in v nahrbtnikih. Praktično do povsod pelje že cesta ali žičnica. Ampak zadnje izlete pa doživljam stvari, ki

me puščajo odprtih ust. Že na Velki, ok, tam pač naj bo. Domačnost in prijaznost odtehta svoje. Pa tudi slabi niso bili žganci, kislo mleko, lesene žlice in še repete in smo dobili. Naj bo. Se znajdejo, se trudijo. Potem pa nedolgo za tem: Kranjska gora pri Pehti, jedi "na žlico", še leto nazaj solidno, sedaj pa nekaj na silo, prav nič dobro ali vsaj kaj posebnega pa še drago kot žafran. In spet rečem, pa saj plačam, samo dajte se vsaj potrudit! In Storžič... Ah. V treh oštarijah nas niso uspeli postrečt. Ena zaprta, druga ima samo še meso na žaru, v tretji niti ne vejo kaj imajo, niti ne vejo kako to, kar majo, ponudit. Saj: lahkjo bi vedeli zakaj je v nedeljo popoldan prazna. Poskusite dobit mizo na primer pri Jelenu, ali proti Turjaku...

In danes višek. Mislm, mal smo bili ponosni nase ne? Trije cepci + en star maček, vsak po svoje ponosni na dosežek. 2500 meterski Grintovec, je padel. Polkleknil! Ha! Navzdol smo šli kot pavijani in pomilovalno tolažili gorsopihajoče da ni več daleč! In si zaslužimo menda še enom pijačo, kaj pijačo eno pošteno gorenjsko kosilo ne? Kar spodaj, v domu.

Ko pri sosednji mizi slišiš da na vprašanje kaj nudijo punče odvrne "da piše na tabli" te že malo začno obhajati dvomi. Ampak saj menda ne morejo falit? Mladina bi en dunajski in pomfri, mi ta bi kaj na žlico, morda golaž, nič strašansko kompliciranega in vse iz seznama "na tabli".

To, da so otoci ki strežejo štorasti za znoret te na začetku celo zabava, To, da ti prinesejo račun še preden prinesejo naročeno te osupne. (pozor, ne govorim o plačilu "vnaprej" kjer ti stisnejo račun sproti, ko prinesejo na mizo. Govorim o tem, da ti prinesejo račun še preden sploh dobiš naročeno). To, da ti potem, ko prinesejo dunajca najavijo da ponfrija je pa zmanjkal, no to je pa za v anale. Potem pa ne vejo kaj bi. Bi prinesli žemljice namesto pomfrija (in ta čas se dunajc - za 6,70 € - že hladi na mizi) ali akj. Ne more, ker bi morala najprej računat. In sploh, kaj pa sedaj z zaračunanim pomfrijem? Pečen krompir? OK, in čez pet minut, ne tudi tega je zmanjkalo. Nakar ugotovimo, da sta na računu že itak žemljici, ki jih ni prinesla... In skratka kaj naj rečem? Edina koča na tistem koncu očitno. Halo, potujoči bifeji, pripeljite se tja, zaslužek vam ne gine!!!

Čloovek se nasiti teh stvari. Nesposobni opravljajo neko delo, ki ga opravljajo očitno samo zato, ker ni nobenega v bližini, ki bi jim pokazal, kako se tem rečem streže. Potem se pa čudimo šipcem in kitajcem, zakaj imajo polne lokale. In ne: poceni delovna sila ni razlog. Požrešnost je razloog. Zjutraj, ob 5:30 (ok, jaz sem malo zamudil) sem v OMV bifeju na kamniški obvoznici doživel nadvse prijazno (mislim da nepotvorjeno prijazno, kajti ob polšestih se ne moreš delati prijaznega) postrežbo mlade deklice, najbrž najete študentke. In 24 ur odprta zadeva ima lahko pivo po 1,90? 5 km stran od tiste "koče"? In ima lahko okretno dekletce ki me ne pošlje na tablo gledat kaj imajo?

Smo šli potem za zaključek še tja. Takega podviga, kajti zame je to bil podvig, kot je vzpon na najvišji vrh Kamniških alp, na 2.558 m, na vzpon, ki mi potrjuje da sem na pravi poti si nočem zapomnit, da smo ga poparjeni končali na parkirišču ob tabli s kredo napisanim jedilnikom in z izbrisanim pomfrijem.