ponedeljek, 01. junij 2009

Vzroki posledic

Velika Vremenova ljubezen nas je pripeljala na nov izziv Mure, MC2009 smo opravili kar kot pohod po delu Šentilske poti. S štemplji in vsem kar paše poleg. Slikce in te reči boste gotovo kmalu našli na obeh krtinskih blogih in seveda pri organizatorju, jaz nimam kaj dosti dodati. Žal je zadnje čase z mano tako, da povsod v zraku vidim nekakšno naelektrenost in napetost in tudi tokrat se mi je jutro zdelo čudno. Potem se pa posedemo tam okrog po parceli, brnenje v zraku pojenjuje, smeh, sproščenost in dobra volja. Malo sem presenečen, da sem na koncu tako utrujen (konec koncev je šlo le za 13 km) po okrepčilu z picami velikankami pa še veliko prekratko druženje na parceli – žal nas čaka dolga pot domov. Roy srečen mrkne v spanec, on jih je, kilometrov, naredil gotovo še enkrat več. Skupaj z otroki, katerim energije zlepa ne zmanjka.
Skratka poezija.

Teme o hujšanju in podobnem so bile tisti dan prepovedane. Sem pa zato premišljeval o tem domov grede. Vedno ko sem presit se mi misli začno motati okrog tiste nesrečne hui-shi energije, ki me je letos tako skrivnostno zapustila. Namreč nekaj bi moralo biti vendarle res: več kot ješ, bolj se rediš in obratno. Pa vendarle se izkaže, da ni vedno: post, stradanje, diete, odrekanje – nič od tega nas ne pripelje do rezultata. Vedno se ujamemo v bumerang, oziroma jo-jo učinek, hipna izguba in še hitrejši povratek nazaj in še čez. Spomnim se, kako je mene izgubljanje teže na začetku presenetilo. Kar 14 kilogramov je šlo praktično v šusu in se ustavilo nekje pri 16 kilogramih minusa. Tu se je potem nekako ustalila. V nekem trenutku je šlo celo do 23 ampak sedaj sem pač tu nekje.

Vsaj nekaj sem se v vsem tem času naučil: ne verjemi. Ne verjemi temu kar vidiš, kar čutiš, kar misliš, kar veš, kar dvomiš, v kar si prepričan, ničemur. Narejeni smo tako, da izredno težko ločimo vzroke od posledic, preplavljajo nas čustva in nas slepijo, podzavest nam dela zmedo, sugestije nas medejo in navade in predsodki nas hromijo. Dostikrat reagiramo kot tisti otrok, ki je na vprašanje zakaj je udaril prijatelja odgovoril 'ker me je on nazaj'. Kar je najbrž res: otroci se ne obremenjujejo z časovno premico. Grmi ker se je zabliskalo, ali se bliska ker grmi? Žal sami lahko le poskušamo in tu smo štorasti kot otrci, ki morajo vtakniti pletilko v vtičnico, da končno verjamejo da je res 'ajs' in da te elektrika strese. In ogenj opeče, voda zaduši, skok v prenizko vodo ohromi, droga zasvoji. Seveda znajo dobičkarji zadevo hitro obrniti v svoj prid: ni je revije, ki ne bi imela priloge o zdravem življenju in še priloge prilogi – o hujšanju. Ali pa kar revije, ki se ukvarja samo s hujšanjem. Potem jemo 0% jogurte, se nadejamo rezultatov od čudežne sedemdnevne diete, celo tiste tabkletke bi morda poskusili, tiste iz celostranskega oglasa. Z ananasom. S koencimom. S čudežno sestavino testirano na ameriškem inštitutu. Pa ne samo to: le stran naprej nas čakajo pilule za povečanje spolne moči pa še dolžine kurca za povrh, potem pa si lahko samo dve strani naprej, naročimo še srečni talisman pri vedeževalki. In smo srečni in veseli do konca svojih dni.

Ampak sedaj me je malo zaneslo. Vedno me zanese, se oproščam. Skratka naučil sem se, da ne verjamem. Dostikrat pravimo, da je treba verjeti svojim občutkom, no mislim da tudi tem ne bi smeli verjeti kar na slepo. Takole sem prmišljeval sit in napokan na poti domov: trenutno si sicer zadovoljen čisto zadovoljen s težo, ampak v čem je štos? Zakaj ne gre več dol? Torej premislimo: trenutno si torej zadovoljen s težo. Ali je to res? Recimo da je: mar potem to pomeni, da je šel motiv h vragu. Kajti a ni čudno, kako ti je včasih dišalo kislo zelje za večerjo, prav pretiraval si že s tistim kislim zeljem, sedaj pa ga odmikaš po hladilniku in gledaš, če je še kaj suhe salame in sira in kruha. Na debelo narezane in narezanega ob 11h ponoči. Kar me tu dejansko moti ni to, da ne zmorem volje za odrekanje pozni požeruški povečerji pač pa me moti ker mi ni jasno, kako prej pravzaprav nisem potreboval nobene volje, kislo zelje mi je naravnost dišalo, pa malo bučnega čez, mmmm, kakšna dobrota!

Potem pa tale tek in rekreacija: kajti če je že karkoli na tem svetu res je gotovo res to, da je potrebno migati. Manj miganja več sala, več miganja manj kil. Če sem včasih še želel verjeti, da je vse samo stvar dolžine dneva sem si te dni hočeš nočeš dokazal da dolžina dneva bolj vpliva na intezivnost miganja in ta naprej na težo. Neposrednega vpliva pa žal ni. Ampak spet: kaj me je včasih gnalo, da sem z lahkoto šibal več in več, danes pa evo – maja se je nabralo neverjetnih, prosim lepo, 90 kilometrov. Polovička tistih dolžin iz najboljših časov…

Pa se sedaj vrnimo nazaj:
Torej premislimo: trenutno si torej zadovoljen s težo. Ali je to res? Recimo da ni. Motiv torej je, želiš si, hočeš, veš za vse pozitivne učinke, groza te je, da se boš spet razlezel čisto na začetek in še čez. Kako to, da je nehalo dišati kislo zelje in da je konec s dolgimi in pogostimi teki po PSTju?

Oh ti vzroki in posledice. Zmedeni smo in nemočni, lutke v rokah industrije, ujetniki čustev in navad. Adijo pamet.

***

Še nekaj podatkov in razpredelnic, brez teh jaz ne morem. Za mnoge od vas so brez pomena zato jih mirno preskočite.

Iz blogovje


Klasična hui-shi razpredelnica, kjer izgubljene kile na začetku presenetljivo natančno sledijo dolžini dneva, potem pa se izgubijo.

Iz blogovje

Iz blogovje

Iz blogovje


Tu pa so primerjave izgube kil z številom tekov na mesec, pa enako s pretečeno razdaljo na mesec. Zdi se, da je tudi tui nekakšna korelacija ampak ker dvomim v vse, dvomim tudi v to: morda spet mešam vzrok in posledico? Morda pa ni res da sem z več treninga bolj hujšal ampak obratno: opogumljen z izgubo teže sem povečal intezivnost vadbe? Kdo bi vedel…

9 komentarjev:

  1. Jutro = tečnobno
    Dan = čudovit
    Večer = navdušujoč

    Naj ne verjamem?

    Ne, jaz verjamem.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ne obupuj, mi smo s teboj! In ko boš naslednjič spet zaokrožil po travnikih pri Biotehniški, ti v podporo stisnem še roko ... ;-)
    Res je, lajf je lahko tudi bitch, ampak kdo pa pravi, da se ji moraš sploh pustit zapeljat?

    OdgovoriIzbriši
  3. Hana, želim verjeti

    exen - če na spominki kar padem mimo ne da bi pozdravil ne zameri, včasih sem z mislimi na eni od Jupitrovih lun.

    OdgovoriIzbriši
  4. Še bolj kot realna podoba sveta je najbrž pomembna sama percepcija sveta.

    Zato z vzrokom/posledico, ki se spreminja v eno in nazaj v drugo, ni prav nič narobe. Kvečjemu je tako prav, saj lahko edino tako dosežeš kolikor toliko "resnično" sliko, karkoli pač smatraš pod "resnica".

    Skepsa je čist kul. Zaradi nje vsaj sem in tja kakšno stališče revidiramo in obnovimo. Saj vendar človek raste, anede?! ;)

    OdgovoriIzbriši
  5. Če bi želel biti žleht, bi ti preprosto napisal ''bek tu kupus''. Pa tudi sam prav dobro vem, da ni tako. Od oktobra lani, ko sem končno postal docent, pa sedaj do konca maja, je šlo dol le okoli 6 kil. Stvar dobiva že take razsežnosti, da me včasih prime, da vse skupaj pripeljem še do 89.9 kg, potem pa se neham matrati. Mene bolj kot to, da teža ne gre več plansko dol nervira, kje sem izgubil tisti ritem teka, ko sem na LM lahko šel z tempom 6:13/k. No ja, očitno bom jaz moral ''bek tu kupus''.
    LP

    OdgovoriIzbriši
  6. piskec kaj to neki percepcija pa realna pa sem pa tja pa skepsa pa take fore. To jaz nič ne razumem...

    classix bek tu kupus - jes, saj, ampak zakaj??

    OdgovoriIzbriši
  7. A moraš vedno vsako stvar tako zakomplicirati ?? ;)

    OdgovoriIzbriši
  8. Jaz se strinjam z Vremenom :)

    OdgovoriIzbriši