POBEG

 

Imaš  potencial, vendar bi bilo dobro, 

da se bolj posvetiš branju literature, 

saj ti bo to pomagalo razširiti besedni zaklad in izboljšati izražanje.

 Bodi pozoren na ločila, zlasti vejice, 

saj se pri tvojem pisanju pojavljajo manjše napake.

 S trdim delom in večjo pozornostjo do detajlov 

boš dosegel še boljše rezultate. 

Ni potrebno, da se obremenjuješ, saj si na pravi poti!

Ocena iz tretjega letnika srednje šole

   Takole dela: "Tktk-tktk, tktk-tktk,…tktk-tktk…"

   Takole dela neprestano, utrujeno, pomirjajoče. Včasih zgubi ritem in se lovi. Včasih se ustavi; takrat odzvanja v mislih. Potem spet - sprva počasi, nato vse hitreje in enakomerneje. Potem pa: enakomerno, varno in mirno. V nedogled.

  

   Utrujen sem. Kdaj pride katerikoli vlak? Čakalnica je umazana in skoraj prazna. Tam v kotu napol leži naslonjen na mizo nek možak in spi. Pod mizo ima skoraj prazno steklenico kdove česa. Jaz pa čakam. 

  "Še dve uri," mi rečeta kazalca s stene.

   V čakalnico stopita zagorel moški in zamaščena ženska. S seboj imata kup vrečk in prtljage. Neprestano vstajata in sedata. Ženska si z ogorkom prižge že deseti čik. Zoprna sta mi. Ženska začne brskati po vrečki, moški pa loviti goloba po čakalnici. Ptica hoče zleteti, pa ne more. Ne uspe. Moški skače za njo, ona pa se umika. Kot zmešan krili z rokami in kriči: "Pi-pi-piii!!" Pri tem meče kruh po tleh. Ptica začne ubogljivo kljuvati.

   Ozrem se drugam. Lačen sem. Poskušam brati časopis, ki je ležal na tleh. Brez veze. Vse je tako brez veze. 

   Pijanec dvigne glavo in potiplje po steklenici. Zravna se kot kakšen pomemben govornik. Očitno ima za povedat nekaj zelo važnega. "Jebenti ženo!" reče in udari s pestjo po mizi, da zaropota. "Jebeeenti žženo!!" in spet udari. In spet in spet in spet:"Jebenti, jebenti, jebenti!!" Potem se umiri. Pomirjen nasloni glavo nazaj na mizo in zaspi.

   Pa spet časopis. Ura mi ukazuje, naj še čakam. 

  "Če hočem, lahko grem!!" rečem. Moški in ženska se ozreta name in me gledata. Hočem zaspati. Zaprem oči in jih takoj spet odprem.

   Pred mano je očka. »Če hočeš lahko greš!!" kriči. "Če hočeš, lahko spokaš takoj zdajle!" Grem! Grem! Grem!!! A kam? Sovražim ga. Sovražim preveč, da bi zaradi njega bežal od doma… "Pojdi, kar pojdi!" spet očka. Prime me za lase in me porine na tla. Jokam samo navznoter. Če hočem lahko grem. Če hočem lahko grem… Vidim kako očka odpenja pas. Vidim kako se kot rabelj pripravlja, da zamahne. Zaprem oči. Tema.

  "Mami?"

  "Mm?"

  "Kaj očita danes ne bo domov?"

  "Ne vem, Vegi"

  "Strah me je."

  "Česa?"

  "Strah me je teme"

  "Daj zaspi. Saj sem jaz poleg"

   Primem jo za roko, da me greje. Da me varuje. Zatisnem oči.

   Ko jih odprem je vse tiho. Čakalnica se mi gabi. Ljudje. Toliko umazanih ljudi, umazanih stranišč, umazanih klopi… Debelih žensk, umazanih golobov, pohabljenih od gonje za hrano. Rad bi šel domov. Rad bi zaspal v domači postelji. Ogret in varen. Nekdo nekaj reče. 

   Preglasi ga tole: "Tktk--tktk, tktk-tktk,…tktk-tktk…" Ženska vstane in začne pobirati kovčke. "Daj pusti ubogega goloba," reče.

   Daj pusti ga!

   Daj pusti ga!

   Očka stoji nad mano kot gora in vihti pas. 

  "Daj pusti ubogega otroka!" reče mami. 

  "Tih bod ti!!" zavihti očka, "Sam tih mi bod, mater ti žensko!!"

   Potem plane nad mamo. Mami se brani. Otepa se, kot muha v pajčevini. Udarja s pestmi po njem in se trga z objema. A pajk se smeji. Ve da je močnejši. Prime jo za vrat. Njegov pogled je rdeč, voden in pekoč. Oči ima steklene. Tako grozne. Tako zelo grozne!!!

  "OČKA!" zakričim. Zdi se mi, kot da bi se očka zbudil iz sna. Zasanjano razklene prste. Mami zahlipa. Očka jo odrine in se obrne k meni: "Ti pa marš v svojo sobo…! Marš sem rekel!" Stečem v svojo sobo in zarinem glavo pod blazino. Kričanje se nadaljuje daleč v noč. Nekaj se razbije in zažvenketa. V kuhinji nekdo udari po mizi.

  Nekdo udari po mizi. "Jebenti ženo!" reče. Steklenica pod mizo je razbita. "Jebenti ženo!" reče še enkrat in udari. "Jebenti, jebenti, jebenti!!" Oči ima rdeče in pekoče. Pogled ima voden. "Ti, razumeš?!" zakriči name. Vržem časopis na tla in stečem ven iz čakalnice. Skoraj se zaletim v železničarja. Pripravlja se na prihod vlaka. Nanj grem, kamorkoli že pelje. Pijanec iz čakalnice kriči:  "Kva pa mislš da si ti, a? Aaaa? Kva pa mislš, da si če maš dnar. M? Mmmm?" Sedem na voziček ob čakalnici, objamem kolena in položim glavo nanje. Potem zamižim. 

  Zunaj je noč. Z ta malo greva skupaj domov. "Ne bo šlo," reče naenkrat. Spustim ji roko: "Kaj?" "Pravim, da ne bo šlo. Prav mučno mi je ko se kolegi delajo norca iz tebe, ko si vedno brez denarja." Nekaj časa sva tiho. "Bolje bo, da se razideva. Saj te imam čisto rada, ampak - ne gre. Nočem več hoditi s tabo." Potem gre stran. "Irena!" zavpijem zanjo. "Kaj je?" vpraša. Pogled ima trd in steklen. Tako tuj. Tako zelo tuj. Sprostim se: "Maš kakšen čik," rečem. Da mi celo škatlico in prižge vžigalnik. V ognju si vidiva obraze. Hočem nekaj reči. Plamen ugasne in Irena odide. Frcnem čik stran in si prižgem drugega. Brez veze. Vse je tako brez veze. Potem dvignem glavo in odprem oči.

  Zdaj zdaj bo prišel vlak. Čutim ga. Tako domač je njegov zvok. Tako varen sem…

  Očka se smeji. Miličniki nekaj pišejo. Nič ni jezen. Ne vem, kaj govorijo. Njihovi pogledi so mirni in brezbrižni. Skozi steklo vidim: poda jim roko in lahko gremo. Sedeva v avto. Vrata se zapro in očkovo telo otrdi. Sunkovito spelje. Obraz ima mrk. V ogledalu vidim njegove oči. Gledam njegov obraz in slišim žvenket, razbijanje s pestjo po mizi. In vidim črepinje na tleh. Vidim steklene oči, steklen pogled. Kriči, brezumno kriči in krili z rokami. "Razumeš?!!! Mater ti tvojo? Razumeš???!" Mami joka v kotu. "Kaj te je prijelo, da bežiš??? Kam bi pa šel, a? Aaaa? Kaj si tiho, m? Mmmm?!" Moški se skloni in hoče zgrabiti ptico. Golob se izmika a ne more poleteti. Moški je veliko močnejši. Veliko večji. Kot gora velik pajek je. In pas. Spet vihti pas… "Ti, razumeš?" Hočem steči iz čakalnice. "Razumeš?" in udarec s pasom. "Razumeeeš?" in spet udarec. In spet in spet in spet: "Razumeš, razumeš, razumeš?!!!" 

  Pogreznem se vase, iščem nekaj v temi. Roko, nekaj varnega… tam je… slišim ga, lovim ga. Ta zvok… Meja, miličniki - potne liste prosim,. Dam ga. Skrijte me. Na varno… "Razumeš!" in udarec vase. Pogreznem se še bolj. In bolj… In slišim… ta zvok… v temi vagona vlak mrmra svojo pesem. Takole dela: : "Tktk-tktk, tktk-tktk,…tktk-tktk…"

 Serotonin je biogeni amin, ki ima v človeškem organizmu vlogo tkivnega hormona in živčnega prenašalca. Ime izhaja iz njegovega učinka na krvni tlak; serotonin je snov, ki se nahaja v serumu in ki vpliva na tonus krvnih žil. To snov imenujemo tudi »hormon za srečo«, saj igra glavno kemično vlogo pri občutenju sreče. Wikipedija

Kako sem občutil srečo 

Hja, mi smo pa imuni, ne? Nič nam ne more do živega. Saj vem, vse te stvari se dogajajo drugim. Meni je bil tist Covid prav kul, več sem lahko delal od doma in takrat smo se še strašansko lomili na teamsih, da si se lahko prav fino švercal. In si cel sestanek poslušal spirituistično seanso "Si z nami?" "Nas slišiš?" Jp. Potem pa počasi, zahrbtno. Tisti ki me poznajo vedo, da ko sem v hudi zagati - zaspim. Tako je bilo recimo enkrat na Veliki planini, organizirali smo druženje, dva sta se izgubila in v poltemi nista znala več naprej, mene je pa - namesto da bi nudil vso podporo  - zavzela strašanska zaspanost. Ker sem bil najemnik koče, me je zvilo. (Ali pa je bila pijača, ne vem, ampak bil sem relativno trezen). Obadva sta potem srečno prispela in sproti reševala še svoje ljubezenske zagate. Kakorkoli, ko me je začela grabiti službena preobremenjenost sem začel hoditi spat čedalje bolj zgodaj.  Saj veste, ko se je komaj zmračilo in to je poleti po deveti. In ob 11h sem bil pokonci. More so me dvignile v zrak in kmalu sem pogruntal, da lahko cmok v želodcu pomirim samo z, eh, enim ta kratkim. Nekaj mesecev je delovalo ampak potem sem se začel ponovno zbujati še ob 2h zjuraj. Glede na to, da ob 5h -  pol 6h vozim relacijo "bpdpžpnm - mgš"(*op1)  Seveda štamprle ni več bil možna rešitev. to je ura+ vožnje, s štamperlom v ob 2h v riti? še tisti ob 11h je vprašljiv.. Kaj sedaj? 

Sedaj moram nazaj v preteklost. Še malo več nazaj. Nazaj do tja, ko sem sam šel k zdravnici, da sem malo živčen. Tko, pač malo živčen. In mi je predpisala cipraleks, en tak luštni uravnalec hormona sreče. JAZ da bi to jemal??? Ste normalni? Ni bilo dosti 3 škatle zdravil za zgornji in spodnji pritisk in še eno za prostato, a sedaj bom pa za moj redni (Amlopin, Kamiren, vaslip, telmisartan... jebenti)  tromesečni obisk lekarne potreboval že ruzak??? Ne jaz tega cipraleksa RES ne rabim.

Ja in potem me je zvilo. Sodelavci so opazili, da sem čuden. Šefica je opazila (ali pa so ji namigniliu sodelavci), da sem čuden in ... me je poslala na izredni zdravstveni pregled.  (The best šefica kar se tega tiče, drugi mižijo) Fora je bila ta, da jaz sploh nisem vedel da gre za izrednega, ker imamo pač periodične približno v tem času, samo čudno mi je bilo, ker mi niso takoj pregledali kri in urin ampak sem kar čakal in čakal in potem... "no kaj je s tabo? "Šele potem mi je počasi prikapljalo, da nisem na rednem sistematskem pregledu ampak ... da sem rešen. V avtu zunaj sem se histerično zjokal, in potem krasno funkcioniral skoraj eno leto. Tablete so nekako te vrste, da jih je treba jemati nekaj časa, da primejo, pa tudi nekaj časa da popustijo, pač pospešujejo in zavirajo izločanje nekih hormonov, ne vem, nočem vedet, sam pomagajo.

In tako mine leto in dan in jaz sem super, miren, neanksiozen, dopust, milina, in zakaj bi jaz jemal te tablete na polno če ni treba. Saj lepo piše da je dovolj pol? Hočem reči a sedaj bom pa do penzije goldal pospeševalca serotina? 

Kar naenkrat, ampak res kar naenkrat, en ponedeljek, sem se spet pritresel in pribruhal v službo. pred mano 4 naloge, morda malo zahtevnejše ampak nič posebnega, so me čakale, jaz pa najprej na WC bruhat, potem pa naprej.

Ne vem kako naj končam ta prispevek. Bom celo življenje goltal ene Cipralekse? Bom vendarle klonil in šel na (s strani delodajalca plačanih) pet ur psihoterapije, ki jo sicer osebno uvrščam nekam med Herto in Horoskope'?

Lejte bomo vidli. Če me kje vidite v jopiču z zvezanimi rokami na hrbtu in bom jaz delal "Brrr brrrl brrrl" pa le pristopite k meni in me potrepljajte:" Wega ti si bil car". Bo pomagalo za en elektrošok manj.

(*)op1 Boršt pri Dvoru pri Žužemberku, pri Novem mestu ->  Mengeš

Kako si?

Me ne boš nič vprašal kako sem? 

 Kako si? 

 Mah ne sprašuj. 

  Star vic

Kako sem vstal s kavča in se vlegel nazaj.

Nimam jih več 50

Rado, 55 let, 9 mesecevin 11 dni

Ne. Ne bom kupil teh neumnih nalepk za tipkovnico. Se bom že navadil.  Y=Z, )=9 Ž je nekje tam v kotu, kje so pika vejica, oklepaj, zaklepaj vsakič posebej preverjam. Ampak kaj bi to! Ta blog sem v nekih davnih časih pisal (tudi) na telefon. In to pik.pik.pik po trikrat na eno tipko, da si prišel do svoje črke, kaj šele, č, š in ž. Jebenti če pa celo sedaj na ultra fold 3 mega telefonu celo pogrešam tipke, take fizične. Kaj vse mi nakleplejejo samopopravki v kombinaciji z debelimi prsti... Včasih me je pošteno sram, pa sploh nisem jaz tisti, ki je to napisal. No to je to, samo toliko da veste, zakaj toliko čudnih napak. In da me ne bodo limali v FB skupino polpismnih. 

Dve leti sta že, odkar vsak dan, in to res vsak dan premišljujem o tem, da moram začet nazaj pisat. Pa se potem usedem, začnem pisat in neham in skurim osnutek, ker je brez veze. 

Namreč vse je šlo v franže, nehal sem teči, nehal sem migati, nehal sem vse. Ko le ne bi bilo teh nočnh mor. Niso te vrste, da tečeš pa ne moreš nikamor, ker so noge zlepljene, niti me ne lovi nihče z motorko. Nočne more so - kar smejte se, službene. Nek stavek je treba dodati v poročilo za zaključek "eventa", pa nikakor ne gre not, poskušam tako, poskušam drugače, računalnik se resetira, sestanek pa že teče... Ne morem priklopit slušalk, da bi razložil, priklopim slušalke pa ne morem razložiti...  "Due date" se obarva rdeče, jaz pa še vedno čakam, ga obračam tako in drugače, ne gre čezRewiev , ne gre čez  Approve, krogec se vrti in windows melje in melje, premlevam en in isti stavek, obračam ga drugače, popravljam, poliram, upoštevm pripombe... Se zbudim. Grem lulat uh, šele ena je. Super. Ležem nazaj, more takoj ležejo z mano... In potem tisti pibibibi, ki kot zakleto ostaja isti že sto let na vseh telefonih kot alarm na telefonski budilki in si si vsakič zjutraj obljubiš, da je danes tisti dan, ko ga boš zamenjal.

Zadiram se potem po službi, pa naj bo delo od doma ali na lokaciji, na vse, ki mi prekrižajo pot. Cel letošnji dopust na morju sem balansiral med tem, da nisem vklopil službenega prenosnika in tem da sem se napil in "pustu vse u kurac, ko jim jebe mater". Ja, tak slabič sem postal, da je bilo treba najprej ruknit tri travarce, da se nisem konektal v službo, ker "ko jim jebe delnice in vse po spisku, jaz imam  dopust." Dopust, a veš. Dopust!!!" 

In potem sem traumiral, se jokal in smilil sam sebi, bosluš brjatu, kok sem bogi, nadiral vnuke na varstvu pri babi in dediju, "da naj me že enkrat, jebenti, pustijo vsi skup pri miru"... Vnuki, a veste, ONI naj me pustijo na miru.

Ulegel sem se na kavč in poskušam vstati. Ne še vstati in it teč, samo vstati. 

Če bom danes pritisnil "objavi" namesto  "Zavrzi osnutek" bo že korak naprej za letos.

Vse najboljše, stari---

Zagret za tek (in ohladitev)

Tečen sem bil,

 ironično,

 ne ker bi mi manjkal tek,
 ampak ker zaradi pomanjkanja teka
 nisem bil slabe volje!

Marko Roblek, Zagret za tek

Te dni mi je v roke prišla knjiga o teku... Eh, spet lažem. Nič mi ni prišla v roke. Kot vedno je bila tudi okoli tega spletena zgodba, pri pač meni ne gre drugače. 

Namreč Marko Roblek, Vitez dobrega teka - in res rad dobro jé, tekač na dolge proge in seveda bosotekar je napisal knjigo. Takoj sem zastrigel z ušesi. Me prav zanima, kaj ima za povedat. Saj veste, morda pa v knjigi le najdem kak skrivni recept, kako si spet povrniti motivacijo, kako spet postati tako zagret za tek, da bodo spet padali PSTji, Borštke desetke, hja, kdo ve morda spet kdaj Logarska ali pa celo Napad na Dolenjsko!! Hočem reči, če lahko bos pretečeš maratone, potem ni hudič, da mora biti neka finta, da bo morda celo meni - spet - uspelo.

In sem se namenil kupiti knjigo. Facebooka nimam, tako da sem tam zamudil vse promocijske prednaročniške finte, pa še potem sem pa kar nekaj mencal, bom jutri, bom pol, čez pet minut, bom... Pa je šla mimo tista nedelja, ko se je dalo dobiti knjigo še po promocijski ceni. Ampak mi se ne damo. Hočem reči, kaj pa je par evrov v primerjavi z skrivnostnim gralom uspešnega teka. Saj poznate tiste oglase s čudežnimi mažami, s katerimi izgubiš maščobne blazinice zadnjice (če si ženska) in/ali trebuha če si ženska ali moški? No, nadejal sem se nečesa podobnega. In to za ceno platoja piva s kuponom za popust!

Oddal sem torej  Prednaročilo in čakal na predračun, da steče dostava. Nakar pa... Ne vem, zgleda da sem res že debel, zamaščen in zadihan na vsakem koraku, knjigo sem namreč dobil še isti vikend v dar. Lažem. V dar sem dobil dve knjigi. Tako hudo je torej z mano. Na srečo je Marko sprejel preklic brez kompliciranja, ne vem pa če je verjel izgovoru. Ker Marko ni kar tako. 

Prvi spomini so seveda s prvih Nočnih 10k, samo da takrat nisem čisto dobro vedel kdo je kdo od teh zabavljačev z Bleda. Pa Marko vedno ni bil tako zelo prijazen. Se spomnim, recimo, ko sem šel na  "A jih uhka 10 u enem dnevu", to je bil dopoldanski tek okoli blejskega jezera pred devetimi leti. Na blogu je v spomin ostal precej nerazumljiv zapis ampak kolikor se spomnim je bilo bistvo to, da me je skoz na stranišče in to na stranišče, če razumete in mi nikakor ni šlo in sem po petih krogih nehal. Naše punce so pa ta čas hodile okoli. Čisto uradno, s cifro narisano na nogah in to. In potem naša milo vpraša Markota in Igorja (Zonika), če njej pa tudi pripada kremšnita, čeprav samo hodi? In Marko? Kaj bi ga pa koštalo dati tisto eno kremšnito, a ni res. Popolnoma resnega obraza se zazre naši v oči in reče: "Ne, tebi pa pripadajo dve". Darja se še danes, po 9 letih tega spominja; sredi Gorenjske šenkana kremšnita? In to dobra kremšnita! 

Enkrat bi ga pa najraje utopil v žlici Blejskega jezera. Na predzadnji Nočni 10ki je bil motivator na sredi proge in ko me je videl, kako krevsljam (čisto resno sem se namenil odstopiti in končati) se je preko ozvočenja zaslišalo "Bravo, Wega, kakšen tempo" (več o tem teku tule). Če bi to izjavil kdorkoli drug, bi ga na gobec, takrat pa sem se naenkrat zavedel, da Vitezi (nisem še vedel za katerega gre) čakajo prav na vsakega tekača z enako energijo, da mi je bilo kar nerodno, da se smilim sam sebi in premišljujem kakšen revež sem. Seveda me je kar pognalo naprej. 

***

Knjigo sem prebral in sem bil najprej malo razočaran. Nobenega čudežnega recepta ni notri. Kakšnega programa, recimo, desettedenski program za maraton, ali kaj podobnega. V zadnjem delu, nekakšni prilogi knjige se nahaja deset poglavij, ki se začno z "10 nasvetov za...", potem pa nadaljuje z "...tekaški randi" pa "...boj proti žuljem" in "10 napak pred maratonom". Sicer pa gre za zbirko skozi vsa ta leta nabranih izkušenj. Kot bi bral spletni dnevnik, blog. 

In veste kaj preseneti?  Da ima človek, ki je pretekel miljon kilometrov več, kot jaz, z miljonom ur časa več, prebitega na ulicah in brezpotjih, kot sem ga jaz, z tisočkrat močnejšo voljo kot jo imam jaz -  da ima tak človek čisto enake vsakdanje probleme in dileme s tekom, kot sem jih imel jaz.  Padec motivacije, pretiravanje kljub poškodbi, pavze v teku, vse tâko. Ok, pri njemu vse skup malo bolj zares kot pri meni ampak, no, človek ima v glavi da je edini bebec v znanem vesolju, ki dela bedarije, trmari, se smili sam sebi, se počuti praznega ob uspehu in zmečkanega ob neuspehu...

Tako, da me vse bolj mika nekaj... pa me je kar strah. Tisti avtist v meni, ki tako vneto sešteva metre in minute v razpredelnici razpeti v obsegu A1:N1093 je v hudi stiski. Nekje v knjigi sem izluščil misel, ki jo je neki moj alterWega, najbrž sedmi, razumel kot: nehaj teči in začni teči. Sploh ne vem če to res piše kje, ampak natančno to mi je ostalo v zavedanju. Morda zato, ker ste mi že bložani, ki tod pustite kak komentar večkrat predlagali,pa vas nisem hotel poslušat? Pustiti vse skup in se kar zagnati tja v en dan. Brez ure, brez načrta? Sem zmožen česa takega?

"Dajmo si duška!", pravi Marko. Pa saj je res. Poskusit ni greh.

Pospešek

a=v/t

[m/s2]

Fizika II

Vzel sem si kratko pavzo, sedaj grem pa naprej. Prvih trinajst tednov sem se trudil biti kolikor toliko discipliniran, kar mi je do 12 tedna uspelo, zadnji teden sem pa malo zabluzil, no pa vseeno: zagon je za mano, dež, postavljanje prikolice in podobno so me "prisilili" v počitek - cel teden sem si ga vzel. Sedaj pa korak naprej, mali pospešek.

Prvih trinajst tednov sem tekel in hodil sila počasi. Izkazalo se je za dobro taktiko: tek s tempom 7:30 min/km in hoja - no bolj sprehod - 12:00 min/km. Lahko rečem, da mi je uspelo samo zato, ker sem šel tako počasi. Kljub temu se je nabralo skoraj 174 kilometrov

Sedaj začenjam novi krog, malce hitreje: tek 6:00 in 8:34. Če bom tako priden kot prvih 13 tednov se jih lahko nabere čez 220. Ne sliši se veliko ampak - to je več kot v celem letu 2016 in več kot 2017 in 2018 skupaj!

Danes sem torej odtekel 1/1 2-1-8x in nabrali so se 3 kilometri in 200 metrov za povrh. Kar pa potem res preseneti je čas prebit na tekslni stezi: nekaj minut manj kot 24 ur! Si predstavljate?

Kravčkrofek povratnik je v 24 urah pretekel 174 kilometrov. Pa ni bilo potrebno drugega kot vstati s kavča in iti teč. 

Devetintridesetkrat.