Gor

Voooo-ha! Tole včeraj je pa bilo! Ne samo, da je šlo navkreber brez hude muke, še celo tempo je bil premium+. Je bilo kar čudno ko sva s Samotom prišla do table "Vršič" ta prva in potem seveda ni bilo običajnega navijanja "dejmo še mal, še mal", ker ni biklo nikogar, ki bi lahko navijal...

Ampak res. Začel sem prehitro, klinc sem si rekel, ko me bo pobralo, me bo pač pobralo, bom pa hodil, ane. Potem me pa ni in ni hotelo pobrati. S Samotom sva drug drugega malo priganjala in tempo ni padel vse do vrha. Tik pod vrhom mi je motiovacijo dajal obet novega osebnega rekorda in res sem ga presegel za skoraj poltretjo minuto. Ej, meni se to zdi ogromno. Še posebej, ker sem imel na vrhu občutek, da imam še nekaj moči. Še celo tek nazaj dol je šel brez problema. Kot pravim: Vooooo-ha!

In lahko si mislite kakšen problem sem imel, da sem našel nekaj s čimer bi si lahko veselje malo zakompliciral. Saj veste, jaz vedno pol nejkaj mutim. Pa da bi lahko šlo bolje, pa take. Ampak tokrat pa nič. Nič! Ful mi je šlo dobro in ful sem dobre volje, "v luft" sem že drugi dan, ponavadi me mine vsaj do prve jutranje kave.  Dolgo mi ni prišlo nič na misel s čim bi malo zagrenil, potem pa eureka! Evo v čem je problem:

Namreč, zakaj mi je šlo pravzaprav tako dobro? Hočem reči - če bi bil plof in poden, bi takoj našel kup razlogov, zakaj je šlo tako slabo. Kaj pa vem, recimo, evo, sem vedel, da ne bi smel bureka zjutraj. Ne? A ni tako? Zjutraj je treba šmorn z rozinami recimo, ne pa burek. Burek so beljakovine in ti ne naredijo nič dobrega. Pa napihne te. In tako bi vedel. Obleži v želodcu in sploh ne moreš teč. Nič več bureka naslednjič, pa bo bolje. Sploh pa ne slabo uro pred tekom. Ni čudno, da je šlo tako počasi... In res, zakaj NI šlo tako počasi?

Ali pa... recimo, aha. Sem vedel, da moram drugič poskrbeti za moje najljubše nogavice. Vse, ampak čisto vse so ostale v pranju ali pa v Šiški. In sem potem obul tiste ta navadne. Mislm, niti »L« pa »R« nimajo izvezeno. Če bi imel recimo ta dobre štumfe bi mi šlo kot po maslu. Tako pa.... Tako pa je šlo prav tako kot po maslu

Sedaj ko se poskušam vživeti v poden tek na Vršič ideje kar vrejo. Kaj pa tale: sem vedel, da zvečer ne bi smel spit tistega piva+. Saj je menda jasno, da te samo uspava, pa še na WC hodiš celo noč in si ves razdražljiv in potem je tako kot je. Kaj bi pa rad? Drugič nič piva na predvečer pa bo šlo bolje. Ampak kaj, ko je šlo bolje.


Oh, še jih natrosim. Saj menda niste mislili, da je šlo z uro in točnim prihodom vse BP? Kje pa. V ponedeljek sem šel v Cerknico, zato sem se odločil da odtečem zvečer okoli Gradiškega. Potem sem pa vse skup v Šiški pustil. In superge in uro in vse. Superge sem potem vrgel en dan zjutraj sproti v avto ure pa ne. Polnilec lepo doma na Borštu, ura pa – PRAZNA v Šiški, tako da niti deci nisem mogel naročiti, da jo dajo polnit. In potem sva zjutraj pred Kranjsko zavila najprej še v Šiško, dala polnit uro in počakala da je pokazala vsaj 50% in potem šibala naprej proti Kranjski. Kumi, da sva ujela. Pol je pa človek živčen in tečen in ne more tečt prav. In vseeno teče prav. Uh!

Pa recimo vročina. Saj je bilo vroče, ane? Soparno. Ful smo švical. He he, pa še bi lahko.

Še? Ok. Sem sploh odtekel kak poštene klance delal? Kakšna Šmarna recimo? Kakšen kRožnik?? Kakšna Plešivica? Karkoli? Nič. In kaj potem pričakuješ, da boš tekel na Vršič kot Gašper?
Oh, in ko smo ravno pri Gašperju, evo, lahko začnemo premlevati tudi takšnele: o kakšnem USPEŠNEM teku sploh govorimo tukaj? Kakšen DOBER tempo, kakšen fini čas? Halo? Si videl rezultate Andrejčkovega teka? TISTO so rezultati ne pa tale tvoja revščina. Ha? Ena dvaindvajset? DVAINDVAJSET? Si šel z birglami gor??

Ok, tu nimam kaj, ampak hopla, to je moj PB! To je moj najboljši tek na Vršič. Pa kaj potem če jih 84 zmore hitreje. 1999916 jih sploh ni poskusilo! In kdo pa pravi, da ne bom nekoč nascal Gašperja? Ker veste, jaz sem tokrat tekel bolje, kot vsakič doslej!

In ker – oh... jaz sem še kar u luft, kot za Ljubljanca. Kakšen tek!! Raf, piskec, Samo, in jaz. Carji Vršiča. Kralji gorskih tekov. Tekli smo na Vršič. Res. Zmogli, razmeroma zlahka, razmeroma hitro.

Bravo mi.

Medčas

No počasi se vse skupaj normalizira. No, kolikor v teh časih sploh lahko rečemo "normalizira". Pisanje pa mi kar ne gre in ne gre od rok. Počasi sem se čisto izpel in so pošle že vse kombinacije. Preprosta matematika pač pokaže, da kombinacij ni kaj dosti. Imaš nekaj dogodkov ("tekma", "druženje", "trening", "ostalo") se skombinira z občutji ("zelo dobro - srečen", "zelo slabo - srečen", "zelo dobro - nesrečen" in "zelo slabo nesrečen") In to je to, kombinacij je 16 in nič več. Vseh šestnajst sem preigral že neštetokrat in  kaj naj potem sploh še pišem?. Saj veste, če grem ta zadnjega, Radenci: Tekma / zelo dobro / srečen ali pa en od treh prispevkov v februarju o golobji smrti. (ostalo, zelo slabo, nesrečen). In to je to. Kaj pa čem pisat?

Da je The Knjiga začela novo življenje? (ostalo, zelo odbro, srečen).

Da je čudovito organiziran humanitaren tek z mažoretkami, lokostrelstvom, predstavitvijo dela Policije, plesnima skupinama, srečelovom, glasbo, moderatorji, košarkaškim showom in srčnimi marationci, ki 10 dni zapored vsak dan v novem kraju pretečejo maraton, izzvenel v prazno pred komaj peščico obiskovalci? (druženje, zelo dobro, žalosten)

Da sem po dolgem času spet tekel na tartanu in se dobro tekaško počutje še kar nadaljuje? (trening, zelo dobro, žalosten)

Da smo pri prijateljih Krtincih preživeli spet eno čudovito mirno in sproščeno popoldne na kopalniško protinskem pikniku? (druženje, zelo dobro, srečen)

Vidite, da ni o čem več pisat.

Četrto srce

Dva meseca priprav, načrtovanj, prilagojenih treningov, tuhtanja in podobnih reči, da potem zavozim vse skupaj na celi črti. Ja res, no! Enomesečno striktno odrekanje alkoholu, ki se je izkazalo za ugodno pri lanskem ljubljancu sem za Radence podaljšal na 2 meseca. Tako sem se lahko tekanja držal kolikor toliko redno in edino pri čemer sem sfalil je bilo, da se nisem ubadal z dolgimi teki. Nekaj dni pred maratonom pa ta majčka, pa uni štumfki, pa tiste gatke, pa ona majica, vse zloženo in popedenano. Ura napolnjena in pripravljena. Planiran počitek pred veliko soboto, planiran jedilnik, nakupljena zaloga cukrov in krem, disciplinirano hidriranje, nastavljena budilka in zgoden spanec na predmaratona večer.

Potem pa...

Jutro se je začelo rutinsko. Malce nervoze, čaj, cedevita, WC, palačinke. Lepljenje bradavic, da me ne ožuli, nameščanje čipa. Preverjanje ur... Ure? Precej neumen oblčutek tole. Sežeš z roko na mesto, kjer veš da je ura, niti gledaš ne tja in zagrabiš... v prazno! Še malo pobrskam ampak ure ni. Ni! Izpuhtela. In z njo program teka, ki sem si ga pripravil za nocojšni tek. Z vsemi tempi, razdaljami, alarmi, vibracijami, piskanji in utripanji. Potem se začne iskanje, človek pogledacelo v hladilnik (kjer se je njega dni, recimo, znal najti dolgo pogrešani daljinec za TV). Od doma grem tečen in nataknjen, pol ure kasneje, kot sem načrtoval in nad glavo se mi suka siv, skoraj črn deževen oblakec.

Ko ravno izgleda, da bom vseeno prispel več kot pravočasno (skoraj uro pred štartom) se na izvozu avtoceste naredi zamašek, kolona pa se potem vleče vse do zapore ceste pred rondojem. Darja skoči ven po vrečko s štartno številko, jaz pa rikverc v lov za košček zemlje, kjer bi lahko pustil avto. Če se nisem vrnil tri vasi nazaj nič ne rečem. V bližino štarta pridem ko prva skupina že začne. Ženka na dogovorjeni točki nesrečno premetava vrečko in išče knofle. Očitno jih ni! Do štarta sta še dve minuti, zato si številko zatlačim za hlače (ja, res je, elastika za številke je pripravljena v predalu že kake pol leta da jo predelam v pas za štartne številke) in se odpravim. Vsaj dolgo mi ni bilo treba čakati na štart... No ravno dovolj da se iz oblakca nad glavo začne bliskati in grmeti, da nisem nič delal na hitrosti, da se zadnje tedne komaj vlečem okoli 7:00, da takle znerviran res ne morem kaj dobro teči, da... POK, evo. štart, hvala bogu.

Po parih korakih se hoja že pospeši v tek in še po parih korakih sem not. Siv oblak nad glavo me komaj dohaja, potem se razpotegne in razkadi. Pojma nimam, kako hitro tečem, pridno se ustavljam na postojankah in pijem ter se močim, kar malo presenečen sem, ko se tako lahkotno prvič vračam proti cilju. Semafor mi pokaže odlično številko, s katero bi bil zadovoljen celo, če bi tekel le polovičko. Za vsak slučaj izza pasu potegnem številko da bodo ja dobro videli, da jaz grem pa še v drugi krog. To, da je obrat v ciljni ravnini je odlična fora, saj je res ogromno ljudi, ki te z bodrenjem kar porinejo nazaj. Oziroma naprej. Med tem mi dekleta zrihtajo še knoflice in pripnejo številko in brez vsake drame in kompliciranja pričnem drugi krog.

 Nobene utrujenosti in krize, morda malo naveličanosti proti koncu, ko je postajalo že res vroče. Če so me prej sotekači porivali naprej me sedaj razredčen tok spet malo uspava, zato sem počasnejši. Ampak nič ne de, kar na smeh mi gre in uživam kot malo dete. Pred ciljem se malo zeznem in (kot že enkrat z Vremenom) začnem Wega-finiš en rondo prezgodaj, tako da mi za pravi ciljni finiš skorajda zmanjka moči. Če sem prej rekel, da sem užival pa ni rečeno da zadnji kilometer nisem bil že kar dobro utrujen.

Občutkov v cilju se pač ne da opisati. Morda: v bistvu je bilo kar v redu. Ko mi Cormi pošlje slikco (žal ne vem, kdo je avtor) nekje iz zadnje tretjine teka pa vem da je bil to najboljši tek ever. Nasmeh na obrazu je namreč resničen brez poziranja in mahanja. 

 In kmalu bomo spet tekli.  Nočna desetka, Vršič, Deset krogov za deset nasmehov...

Kumi čakam.

Pravljica o mamici in kužku

Imam teorijo, da se poškodbe pojavijo namenoma. Saj se še spomnimo, kajneda, kako smo kot otroci dobili bolečine v trebuhu in celo vročino ravno na predvečer kontrolke pri predmetu, ki nam ni šel najbolje. Tako se nenavadne bolečine pri meni vedno pojavljajo kakšen teden pred velikimi dogodki. Na ven ne boste nič opazili, po trebuhu pa me črviči, da je groza. Delam se flegma, v resnici pa sem živčen ko mali otrok. Takrat je tudi največja nevarnost da pride do pošjkodbe. ali pa da se pojavi "koleno", krči v mišici, špikanje tu in špikanje tam. Če se ne pojavi si ga pridelam sam: nerodno stopim, klecnem, spotaknem se, enkrat sem celo telebnil dol po hribu naravnost na kolovoz. Vse za izgovor. Tako sem se letos odločil, da s treningi pred Radenci preneham en teden prej, kot ponavadi. Kar sem natreniral sem natreniral, občutek je bolj tako-tako in naj se ta zadnji teden pretegujem še kolikor mi duša da, ne bo nič bolje. Po Rajkotovih 50 se je kar poštno poznalo, da so mišice utrujene in le zakaj jim ne bi privoščil počitka. Tako sem se v petek namenil teči zadnjič pred maratonom. Mogoče v nedeljo še mali iztekec, če ne bo ravno dežja, ampak tek kot tek pa zadnjič. Brez ure, brez muzike, sproščeno. Po asfaltirani poti malo v klanec malo navzdol. Borških 10000 pač. kaj se mi pa lahko zgodi? Vreme ugodno. Malo še vroče, ampak ne bo dolgo. Tam spet nekaj kopljejo in tule raste nova škarpa. Tam doli se spet besno zaganja tisti pes. O jebenti. Spet ga ima čez tista stara čarovnica, ki ga ne obvladuje. Seveda. Pes se pravzaprav nikamor ne zaganja ampak besno teče proti meni. Z ovratnice mu binglja iztrgan ročaj fleksija in očitno je nastopilo njegovih pet minut za vsakič ko tečem mimo ne da bi se zmenil zanj, on pa divje laja in se zaganja v ograjo. Gremo po šolsko. Spustim roke in ne izzivam s pogledom, začnem ritensko lesti nazaj in izpod čela opazujem kaj bo. Nič: čisto je razpištoljen in besno skoči vame. Tule se moje znanje neha zato ga odženem od sebe z vpitjem in rokami. Coprnica še ni uspela prisopihat od hiše gor in tudi ona nekaj vpije. Končno mi rata zagrabit fleksi in ga oviti okoli količka. Ne da se mi čakat babe. Najbrž je spet malo "dobre volje". Ni to prvič. Enkrat recimo se ji je pes strgal pred našo hišo in se sfajtal z mojim in sosedovim. Ona pa je kar povprek tolkla s palico (!), namesto da bi ločila psa. In kaj naj naredim? Prijavim? Ko bo enkrat "ablast" v vasi bodo na tapeti vsi psi po vrsti, pa ni važno kako normalnega rejnika imajo. Kaj počnejo s tem psom mi ni jasno. Pa ne mi pametovat z nagonom, češ ko tečeš te ima nagonsko za plen pa te napade pa to. Pes je bil popolnoma besen. Po cesti bi lahjo prišel kdorkoli. Po moje me niti ni videl da tečem ampak me je šele zavohal. Ves čas sem bil popolnoma miren, nobenih divjih ali prestrašenih kretenj, nič. Pa kakšna palica, jebenti! Psa se ne vzgaja s palico!! Grrrr! No, tek naprej je minil brez posebnosti, mogoče sem se malo zamislil tam pri konjih ampak sicer pa tek kot tek. nobenega špikanja, nobenega klecanja ali zvina gležnja. Nobene poškodbe na zalogi za prihodnji teden... No doma pod tušem sem opazil na stegnu ugriznino. Šavsniti je moral čisto na začetku, ko sem upal, da se umiri. Pa jo imamo.

Proti ničli

Ne vem zakaj ne moremo imeti več normalnih rojstnih dni ampak je treba vedno komplicirati. Letos si je Rajko zamislil, da bo svojega 50. obeležil s tekom od porodnišnice do današnjega domačega kraja. In z vsemi postajami vmes. Štos je v tem, da se kilometrov nabere za dobrih 50 in človek ni čisto prepričan, če bi šel. Pa smo seveda šli, trije tekači, en kolesar ter štiri spremljevalke. Da o tekaču spremljevalcu sploh ne govorimo.

Seveda je bilo na koncu vse super. Vsega je bilo, od porivanja crknjenega avta, gibanice, vročine, vetra vzpona, štorkelj, guncanja, Mure, čevapčičev in še česa. Zvečer pa je bilo tako hitro prepozno, da bi še sedeli, da je jasno, da se moramo kmalu spet usesti. Morda celo brez da bi prej pretekli za gromozanski maraton kilometrine.

Proti 50

[Resnične zgodbe] Vonj po kavi

Vse sestre so bele. Bel strop, ki drsi nad njo in okna pod njim, ki jo izmenjaje oblivajo s svetlobo, megla, mrtva ribica, nato spet bela sestra.

Čas se je razpotegnil do nerazpoznavnosti, tako počasi je tekel, da ni nič razumela, kaj jo sprašujejo, želela si je samo konec, želela si je oditi, želela si je le, da bi jo pustili pri miru. Pa so jo vseskozi budili in ji dopovedovali, da naj se vendar ovede, ona pa si ni želela tega, želela je spati, zbežati v brezbarvno meglo, ki jo vedno tako varno ovije okrog ledij, preko prsi in končno; odrešujoče jo ovije celo, se ji zadrgne okrog vratu in jo pusti samo z enakomernim brnenjem.

Mamica je jokala sključena za mizo, potem je sunkovito dvignila glavo, da je videla njene oči, rdeče in pekoče, nič sočutja ni bilo naenkrat v njih in zazeblo jo je, da si je ovila odejico še tesneje k telesu. »Lažeš!« je rekla mamica in z živčno kretnjo potolkla s čikom po pepelniku, »lažeš, prasica mala, nehvaležna, zakaj lažeš?« Deklica se je še bolj sključila vase in bingljala z nogami v prazno, nobenih tal ni bilo daleč naokoli, kamor bi stopila in zbežala, nobenega zidu za katerega bi se skrila. Gledala je pekoče oči, prestrašene in obupane, proseče in obtožujoče hkrati, tako tuje so ji bile pa čeprav njeno zadnje upanje, da se ji nebi bilo potrebno izklopiti, kot se je morala vedno doslej.

Prvi sunek svetlobe je bil silovit in hrup ki jo je obdajal doslej mehko in oddaljeno je postajal vse jasnejši in ostrejši. Bela sestra jo je božala po laseh in jo mirila. Ni želela cevk v roki in ni želela pasu ki jo je priklepal k postelji. Besno je poskušala dvigniti roke, a pas je bil močnejši in bele sestre se niso menile za njene prošnje in solze, le božale so jo po laseh in jo mirile. »Šššš,« so govorile, »Ššššš, počivati moraš.«

»Ššššš,« je rekel očka, »Šššš, saj ne bo bolelo. To bo najina skrivnost, prav?« tako čudnega ga ni poznala, vedela je le, da to ni prav in da boli, čeprav ji je očka vseskozi govoril, da jo ima rad in ona je imela rada mamico in očka, ampak to boli, očka, prosim, pusti me spati, je prosila, »Ššššš,«, jo je miril očka in ji tiščal roke ob posteljo, da se ni mogla izviti, in ni se menil za njene solze, le božal jo je potem po laseh in jo miril in ji govoril kako jo ima rad in da je samo njegova punčka.

Potem se je navadila izklapljati in bilo je lažje, tako jo je bilo strah, da ne bi kdo izvedel, sram jo je bilo, ker je bila umazana in vsakega pogleda jo je bilo strah, saj bi lahko kateri prebral njene misli, in jo razgalil pred vsemi.

Bele sestre so se smejale tam daleč nekje, po dolgem hodniku je odmeval korak in trepetala je, da so koraki namenjeni v njeno sobo. Sram jo je bilo in sestre so gotovo že vse izvedele, sedaj je ne bodo več božale po laseh in ji dajale jesti, zaničevale jo bodo, kot jo je zaničevala mamica, ko ji ni hotela verjeti. Bela sestra je odprla vrata in prijeten vonj po kavi je napolnil sobo.

Sedela je na robu postelje in gledala ribico v posodi. Očka je pravkar odšel in megla se je počasi raztapljala, že dolgo ni jokala, že dolgo ni nič pripovedovala svoji ribici, kot je imela navado včasih, ko ji je bilo hudo. Ribica je vedela. Gledala jo je s svojimi izbuljenimi očmi in ji govorila vedno znova in znova kako umazana je, kako sram jo je lahko, negibno je lebdela v vodi in jo obtoževala. Odločila se je. Tam blizu so bila mamičina zdravila za takrat, ko je bila živčna, za takrat, ko je bila slabe volje, za takrat, ko ni mogla spati ali za takrat, ko je bilo v službi toliko dela. Počasi pest za pestjo je požirala raznobarvne bonbončke in pomirjeno legla v posteljo, čakajoč da bo zaspala.

Pa vendar. Telo je začelo dregetati, boreč se s strupom, ki je prodiral v kri, oklepajoč se življenja, kot je bilo vajeno. Ni mu bilo jasno, da si ne želi več živeti in krči so ga prestreljevali vsepovprek, da se je zvijalo v bolečini. Hlipala je na robu postelje in se zvijala v bolečinah, ribica pa se ji je smejala in smejala iz svoje posodice, ter jo spodbujala, da naj vzame še tabletkic, da jih je bilo premalo in da bo kmalu zaspala. Res jo je začela ovijati megla okrog vratu in upala je da bo zdaj zdaj konec. Ko se le ne bi ribica tako zlobno smejala, si je mislila in zamahnila z roko, da se je steklena posoda odkotalila čez rob omarice, smeh je utihnil in pomirjeno je pokleknila med črepinje počasi kot v breztežnosti je padala in padala na mokri tepih, vse bolj jo je stiskalo okoli vratu, hlastala je za zrakom in žal ji je bilo, da se tudi ribica poleg njene glave duši in premetava, hotela je vstati in jo nesti v kopalnico in ji natočiti vode v umivalnik a nič več ni čutila nog in nič več ni mogla premakniti rok samo gledala je lahko, kako ribica hlasta po zraku, dokler ni vendarle megla prekrila tudi njo.

Skozi priprte oči je gledala belo sestro, ki se je napotila naravnost k njeni postelji in zaželela si je pobegniti. Zamižala je, da ne bi srečala njenih oči, trudila se je, da bi priklicala meglo, pa ji ni uspelo, bela sestra pa je kar sedela ob njeni postelji in ni hotela stran, skozi priprte oči jo je videla, tako čudna je bila, žalostna, nič jezna in deklica je bila zbegana, potem je začutila roko, ki jo je božala po laseh, tokrat ne brezbrižno in zgolj pomirjajoče. Tokrat je roka sevala toplino, kakršne že dolgo ni čutila. Nenadoma je bila deklica popolnoma lahka in zdrsnila je v sen. Prvič po dolgem času je tudi sanjala.

Iz zbirke Konec sveta  II, 

Javnost ima pravico vedeti

Kaj počne Wega?
Kdo je ON?
Wega zgoraj brez.


Skratka, pozdravljeni. Je malo zaštekalo, kaj? Od "goloba" dalje nobene voje za pisanje več. Februar je bil tekaško tretji najslabši mesec ever (če ne štejem 13 tedenskega programa teka in hoje, pa tudi če ga, pade zgolj na četrto mesto).

V takih primerih pomaga, če malo počiješ in malo bereš. In sem počival in bral in prebral vse kar sem napisal na tem blogu zadnja leta. Po vrsti od spodaj proti danes. Češ, malo za motivacijo, kao nekateri berejo kar pišem in jim (nekaterim od nekaterih) daje tudi nekaj vzpodbude. No meni ni dalo nobene. En sam jamr in stok, da je groza. Vzorec se ponavlja: vzhičeni plani, euforični nameni potem pa POK, luknjica na vetrobranskem steklu se razleti na koščke in to je to.

In kaj pomaga če ne pomaga počitek, meditacija, branje, pogovor, razumski pogled na situacijo in trezni razmislek? I kaj, šoping vendar. Smo torej šli in si spet pivoščili eksperimenting. Ker Wega pač ni tako, vedno mora poskusiti kaj novega. Ni hudič, da ne bo nekega dne našel superge, ki bodo tekle namesto njega? Ampak karkoli že rečete - pismo, kako paše! Odpikaš tisto pin kodo in vzameš paket pod roke in se odpraviš v beli dan. Cel teden prej me je že držalo, samo plačo sem čakal. In v čem je eksperiment? Ja v supergah. Večina ljudi še nikoli slišala: firmi se reče ON, model pa je cloudrunner, ker cloudsurfer so menda za anoreksične podpetinsedemdesetkilske griže, ne pa za take dedce kot sem jaz. Fora je v tem, da naj bi se počutil kot da tečeš med oblaki ali nekaj takega, no realnost je seveda, kot vedno, drugačna. Gre za to, da niso nič pronatične, nič strukturne, nič air in nič protect ampak imajo namesto podplata ene take polkrožne gumice, ki še najbolj spominjajo - ja , na polkrožne gumice, take ki jih uporabljajo za modelčke od bagerjev namesto gosenic. Posledica tega je bila, da sem šel po klancih dol ta prvič kot po jajcih saj sem se bal, da se bom odpeljal dol kot po ducatu miniaturnih gosenic od modelčkov bagerčkov na podplatih. Po stotih kilometrih, koliokor jih imam danes narejenih z njimi lahko rečem, da vsaj meni zadeva deluje. kot je mišljena Bomo videli še po stotih, še posebej pa po kakšnem res dolgem teku.

Evo, toliko za danes, da ne bom naenkrat preveč spisal. Saj tudi ni več kaj dosti. Počasi smo si nadeli kratke rokave in smo zgoraj brez kape in take. Se slišmo kmalu, morda spet s kako zgodbico?