MNENJE: ugotavljamo remisijo simptomatike
ob th. in ureditvi razmer doma in v službi.
Izvid kontole pri psihiatru.
O ja. Tole pa je bilo leto. Vedno sem bil prepričan, da se to pa meni ne more zgoditi. Meni pa ne. Še potem, ko se je zgodilo sem bil prepričan, da se to meni ne more zgoditi. Sedaj ko je mimo, sem prepričan, da se mi to ni zgodilo. V "to" je zajeto vse kar se je dogajalo v 2024 pa naprej v 2025 in se, čeprav sem zgoraj napisal da je mimo, vleče najbrž še za mano.
Nekateri, ki ste tule gori dlje časa, dobro veste kako sem znal nihati od čiste euforije do travmiranja in jamranja čisto na drugi strani krivulje razpoloženja. To sem potem izpilil v perfekcijo. Samo, da je bilo euforije in jamranja vse manj, vse več pa občutka nemoči, čustvenih izpadov, joka, tresenja, bruhanja, vstajanja sredi noči, iskanja tolažbe v pijači, zavračanja zdravil, abstinenc, vračanj k zdravilom, butanja s pestjo v steno, užaljenosti brez razloga, pretirane skrbi, otopelosti, pozabljanja in izgubljanja stvari, trenutkov "vse je v redu", napadov neznanske zaspanosti, občutka krivde, takšnih in drugačnih izgovorov, brskanja po službenem računalniku doma, napadov sramu, obdobij brezbrižnosti, izbruhov pretirane čustvenosti, mrzličnga urejanja datotek v službenih mapah, buljenja v steno, maničnega sortiranja pošte, nečitljivih datumov in skrivenčenih podpisov na dokumentih, pretiranega potenja, napadov kašlja, goltanja sode bikarbone, tleskanja s prsti, odlaganja domačih opravil, poskusov teka, zadirčnosti, delal sem stvari, ki jih nisem želel, želel sem si, kar nisem mogel narediti. Včasih je bilo, kot da sva dva, gledal sem ga, tega reveža v ogledalu in ga spraševal, kdo je. Od kod se je vzel. Ga zmerjal, naj se spelje.
Takrat, ko je vse skupaj v plesu sinergije zlilo v en sam trenutek onkraj dogotkovnega obzorja... se mi ni zgodilo nič. Kolaps je vključeval sodelavce, rešilca, obe hčerki, ženo, in mene nekje nad vsem tem kako gledam tistega, ki se mu je zgodilo, kar se meni ne more. Videl sem, da potrebuje pomoč. Brez mene je ni želel sprejeti, zato sem mu stopil naproti, ga objel in skupaj sva sprejela vse kar so nama ponujali ves ta čas.
Sprejel sem pomoč doma, dovolil pomoč v službi, poiskal pomoč pri zdravnikih, nehal lagati, in se odločil. Naša fabrika bo počasi zmogla brez mene. Pogoje imam, zakaj pa ne? Zakaj bi vlekel in se poskušaln počutiti pomembnega? Grem v penzijo.
Danes je prvi dan penzije. Kar velika prelomnica, ki jo je nekoliko omililo dejstvo, da sem moral skuriti še ves dopust in me ni bilo fizično v službi že skoraj od sredine decembra. Zadnji dan zaposlitve zapisan v "sporazumu o prenehanju delovnega razmerja" je bil včerajšnji prvi dan novega leta. Se beremo.
