Resnične zgodbe (I)

 Bila je nekoč deklica. Nič posebnega ni bila, pa vendarle simpatična in več ali manj so jo imeli vsi radi. Počela je ta deklica kar pač počno deklice. Pletla je venčke iz marjetic, nežno ljubkovala in negovala zapuščene mačje mladičke, lovila metulje in pihala regratove lučke, zvečer skrbno uspavala svojo najljubšo punčko in dolge ure česala lase pred ogledalom.

Imela je deklica majhno ribico v stekleni posodi in kadar ji je bilo dolgčas je sedla na rob postelje in se pogovarjala z njo. Ribica je bila seveda tiho in si mislila svoje, njej je bilo pač dovolj, da je dobila vsak dan ščepec hrane in vsak drugi dan svežo vodo v svojo posodo, ampak deklici so pogovori veliko pomenili in ji pomagali ko je bila v stiski ali kadar je želela s kom deliti veselje.

Deklica je tako počela svoje dekliške reči in vse bolj je postajala dekle, nekoč se je poslovila od svoje punčke in jo položila na polico nad posteljo, prenehala je obiskovati mačja gnezdišča in vse manjkrat je našla čas za sprehod preko travnika.

Prve najstniške simpatije, spogledovanja in hihitanja s prijateljicami.

Potem je usekalo: njegove oči so bile tako globoke, da bi se v njih lahko izgubila, njegov glas je bil tako topel, da bi dneve lahko plavala v njem, njegov objem je bil tako trden, da se je počutila varno in varovano, kot že dolgo ne, njegov poljub je bil tako mehak, da ga je čutila še dolgo v noč, ko se je mehkih kolen vračala domov.

Bila je srečna saj je bila prepričana, da je njuna ljubezen tako silovita, da ne more ugasniti. Saj je vendar vpričo njiju vse zbledelo, se oddaljilo in odmaknilo v senco, vpričo njiju je vse postalo tako majhno in nepomembno in ko sta lebdela nekje v neznanem prostoru, je čutila vsak delček sebe in vsak delček njega v sebi, tako resnično pa tako nad resnico; to niso bili oblaki, ne zvezde ne valovanje morja, to sta bili potni telesi združeni v eno, utripajoča naslada in neznana sreča, to je bila neskončnost in trenutek hkrati, delček vesolja in vesolje samo, en vdih, en dreget, brizg in krč telesa, potem nekje od daleč, sprva počasi in nejasno potem vse bliže in bliže zunanji svet, ki se jima je ponižno bližal, da ju sprejme če bi si slučajno želela, potrpetežljivo čakajoč, ko si nista.

Ni vedela in ni verjela, da se lahko sreča tudi konča. Ljubezen bi morala biti večna, saj je ona brezpogojno ljubila in se predajala in ni se ji zdelo mogoče, da se da ljubiti tudi drugače. Sedem čarobnih dni se je sesulo vase, svet, prej tako ponižen in potrpežljiv se je sklenil maščevati, ubogo dekle je objel okrog in okrog, da jo je dušilo, tekla bi, pa jo je svet lepil ob tla, kričala bi, pa ji je svet mašil usta, se ji na ves glas smejal in se ji pačil, dolgo je jokala, dolgo je hodila domov se opotekala. Legla je na posteljo in jokala in jokala, kdo ve koliko časa je jokala, čas v teh trenutkih pač noče imeti nič zraven in se raje umakne, mirno ždi nekje poleg, dokler se hlipanje ne umiri, dokler jok ne postane le še odmev, dokler se prve misli ne prično zbirati v jasnejšo podobo.
Dekle se je počutilo tako osamljeno in zapuščeno, prazno in obupano, brezizhodno in negotovo. Noč se je zdela neskončna, svet pa je le počasi sklenil, da je dovolj spakovanja in si nadel svojo običajno podobo. Jutro, ki se je delalo je obetalo čisto prijeten dan. Dekle je še vedno strmelo v strop in še vedno se je počutilo tako prevarano in opeharjeno, še vedno jo je žgal občutek osamljenosti in spomnila se je na ribico. Saj nisem sama, si je mislilo dekle. Še vedno imam mojo ribico, ki mi je vedno priskočila na pomoč ob težkih trenutkih. Dekle je postalo kar nekam dobre volje, celo nasmehnilo se je ko je sedalo na rob postelje.

Pa vendar. Kdo ve, mogoče manjkajoči ščepec hrane, mogoče teden dni stara voda, ali pa spoznanje, da se ljubezni ne da deliti na dvoje je bilo krivo, da je ribica ni več poslušala. Bila je mrtva.