Je mastna laž debela ali le bela?

Kadar buče sadiš, se moraš lagati, da bodo debele.

Pregovor

30,1 debelost razred I

rezultat mojega ITM Indeks telesne mase (angl. BMI, Body Mass Index)

Danes pa spet malo filozofiranja, čeprav tovrstno branje menda ne pritegne. Ampak kaj, ko mi je pred kratkim pod roke prišla knjiga dr. Lustiga "Mastna laž" ali grenka resnica o sladkorju. 

Najprej o tistem delu, ki pravi "pod roke prišla". Mi je klinca pod roke prišla. Pod roke mi je prišla recimo "Unstuck in Time: A Journey Through Kurt Vonnegut's Life and Novels

Sumner, Gregory D.". Zaželel sem si branja o Vonnegutu in našel nekaj na spletu ter jo z enim klikom pretočil k sebi. Med tem, ko lahko torej z enim samim klikom (dobesedno: "one klik ordering") v nekaj sekundah dobim skorajda katerokoli knjigo v angleškem jeziku se pri slovenski zatakne. Pri pravkar prodani MK je na voljo reci in piši 306 naslovov in to je to. Pa pozabite na branje na e-ink napravi, bog ne daj. Pa še pohvalijo s, kako lahko "...Aplikacijo eknjige uporabljate na vseh sodobnih dlančnikih, tablicah ali telefonih v kolikor le - te omogočajo namestitev aplikacije eknjige". Dlančnikih, telefonih? Dajte no. Ni ga dlančnika, telefona in ne tablice, ki bi se jo dalo brati na plaži pod milim soncem. Skratka, preden sem našel knjigarno, kjer so jo imeli v fizični obliki je trajalo - tako dolgo je trajalo, da sem že pozabil, da jo želim kupiti. In potem mi je vendarle nekoč prišla "pod roke". In - tiskana na debelem ekološkem papirju - debela kakor je jo je bila prava muka držati v roki in brati. Ampak, ok. 

Je pa bila ena dobra stran tega časovnega nategovanja: na youtubu sem si ogledal predavanji avtorja knjige, prebral sem si Roblekove obgave na G+, skratka bil sem že precej pripravljen na to, kaj me čaka. In je res pomagalo, knjiga je namreč pravzaprav precej naporno branje. Če je ne bi poslovenil Branko Gradišnik, bi bilo verjetno še huje. Še tu se mi je zdelo, da ni ravno pretiraval s slovenjenjem, recimo pri nas so bolj v uporabi "vode z okusom" kot vitaminizirane vode, pa tudi za določene izdelke, katere opisuje avtor knjige, se mi niti sanja ne, kaj v bistvu so in kaj bi bil slovenski približek. In vidi se, da se je hitelo: vem najmanj za enega tiskarskega škrata, ki spremeni pomen celega odstavka. 

Kar se vsebine tiče pa lahko mirno rečem, da so prepričevali prepričanega. Že dolgo si preden spijem brezalkoholni napitek ogledam koliko sladkorja je notri. Sistem je čisto enostaven: 5 g sladkorja predstavlja eno vrečko sladkorja, ki ga stresemo v kavico. Podatki o vsebnosti so ponavadi podani na 100 ml (en deci). En deci kole ima 11 g sladkorja kar sta na oko dve vrečki. razni fruci in podobne reči še več. Največji nateg je pa voda z okusom. Bi rekli voda, z malce okusa, ne? V resnici vsebuje 5 g sladkorja na deci, kar pomeni, da vedno, ko spijemo pollitrsko plastenko (saj nikoli ne spijemo manj, kaj ne?) zaužijemo 5 vrečk sladkorja. In tako dalje. Saj vse to menda že veste, veliko bolje je to že razložil Raf.

Kar pa me je v resnici spreletelo s prebiranjem te knjige pa je vsesplošna nemoč in okornost. Nemočni, zmedeni in okorni. Znanost, vlade, proizvajalci, pridelovalci, mešetarji, dobičkarji, (pre)prodajalci, uradniki, medicina, potrošniki, oglaševalci, starši, lobisti in strici iz ozadja. ena sama zmeda, navzkrižje informacij, dobri nameni sprevrženi v škodo, prirejene, izkrivljene in zamolčane raziskave, finte in nategi, iskanje lukenj v predpisih če ne kar ignoriranje le teh, delne in napačno razumljene resnice, nepremišljeni ukrepi, neorganizirano delovanje in obveščanje in take stvari. 

ker - če sem se že pri enih navadnih tekaških supergah verjetno nategnil (in ostal nategnjen 7 let) kolikor sem dolg in širok, kaj šele pri hrani? Komu naj verjamem, kaj je res? Pa tudi če je res, kako naj reagiram? V knjigi je krasen primer maščobe, ki so jo pribili na križ, pa se je vse skupaj izrodilo v višek sladkorja, splošno zdravstveno stanje pa se je še poslabšalo. Sedaj pravijo da maščobe niti niso tako zlobno zlo, na še topel križ pa so pribili sladkor. In sploh, če naj verjamem avtorju knjige in v resnici je izredno verodostojen in po dolgem času nekdo, ki mu je za verjeti, ali lahko kakorkoli ukrepam? Na deklaracijah izdelkov zamegljujejo sestavine, ponujajo nam vode z okusom češ, lejte, saj to je pač voda, potem pa odkriješ, da ima več sladkorja kot ga je pripravljenega na mizi povprečnega bifeja, sladkor je v zdelkih za katere si sploh ne bi mislil da ga vsebujejo in ne nazadnje: sladkor je ja tako dober. Mislim, paše. Ne samo da smo nanj navlečeni kot na heroin, z vseh strani nas bombardirajo s privlačnimi podobami, ki nam sugerirajo, kako kul je vse skupaj. Najbrž ni naklučje da v oglasih za cigarete, sladke pijhače in sladke prigrizke prodajajo meglo. Ker zakaj bi človek kupil, recimo, kokakolo? Ali še bolj hudo: zakaj bi človek kupil najcenejši ponaredek kokakole? Čemu ti bo? Oh, ker je kokakola vendar božiček, družinsko življenje, prijateljstvo, samo poglejte si slogane zadnjih 100 let. 

Naj bo dovolj za danes. Hotel sem samo povedat, da se ne grem. Ne še. Če bom vsakič drastično zasukal način prehranjevanja, ko bom prebral kakšno knjigo, pa čeprav bo tako resnična in vrjemljiva kot je bila tale, se mi bo zmešalo. Ko bo oblast enkrat dojela, da ji bolani patološko prezamaščeni volivci ne koristijo kaj dosti se bio morda kaj zganilo. Glede na to, da še šolske prehrane ne znamo urediti, da v 21 stoletju sredi Evrope, sredi (tudi) Slovenije, (tudi)sredi najlepše prestolnice obstajajo otroci, ki so lačni, ker ni denarja - ni kakšnega hudega upanja na reširtev od zgoraj. 

Do takrat pa pač po pameti.

Blažen

"Blaženi so tisti, ki niso videli in so verovali!”

(Jn 20,29)

S temle zapisom sem odlašal iz dveh razlogov. Prvič: še vedno si nisem na jasnem, ali so neblaženi tekaški copati končno to in drugič: malo iz lenobe malo pa sem bil res nekaj smrkav in čuden pa sem si mislil, hej, bolan pa RES ne smeš tekat okoli. Skratka, konkreten tekaški  premor je (bil) vmes.

Glede prvič - po toliko letih človek pač postane previden. Če si dolgo na svetu se navadiš, da ni vse zlato kar se sveti, predvsem pa ni vse zlato, kar je zlate barve, sploh če ga vsi neprestano vneto loščijo. Povrh pa, kot sem že rekel, mi gre dejstvo, da utegnejo biti minimalistične superge resnično nekaj, kar mi ustreza, pošteno na živce. Toliko enega denarja in študiranja, kot sem ga vložil v moje superge ga zlepa ni noben in vse to mora očitno v zrak. Že tako ali tako sem pretiraval, sploh glede na to kakšne vrste tekač sem, potem pa še to. Nazadnje se bo izkazalo, da bi bilo vseeno če bi tekel bos! Ampak, kot sem že rekel, zadnja leta sem pri vseh teh rečeh bolj kot ne previden. Ko mi je na primer te dni prišla v roke knjiga “Mastna laž - grenka resnica o sladkorju” je nisem kar takoj vkoval v zvezde in jo proglasil za odrešenico. Počakajmo. Morda pa mastna laž ni debela ampak le bela? Skratka, morda pa (tudi) bosonogi (oziroma v mojem primeru neblaženi) način teka sploh ni zame? Se bo, ko bom začel povečevati kilometre in hitrost vrnila bolečina? Se bo pojavila nova? Zadnjič sem imel preizkus, ki bi utegnil biti zanimiv: potem ko sem v zgolj neblaženih copatkih pretekel zaporedoma nekaj čez 50 km sem poskusil spet z mojimi ultra mega beast antipronation in antikušnijon. Pa da vidmo! Po 50 km so se noge menda že malo navadile, da niso podprte, kaj bo pa tokrat? In JE bolelo. Ko hudič. Sem rekel, na, pa je res problem v blaženju. Potem pa sem pogruntal, da sem prvič po doooolgem času tekel po ravnem in hitreje kot ne pomnim kdaj nazadnje.  Uh? Spet ne vem nič. Potem pa sem se domislil. Iz superg sem zmetal ven vložka in poskusil tek s tako osiromašenimi copati. Uh, je bil dober občutek. Ampak spet nisem vedel ničesar: me sicer boli ker imam pretesne copate? Koliko blažijo “normalni” copati brez notranjega dela? Je šlo zgolj za to da sem si vmes malo spočil? Skratka spet več vprašanj kot odgovorov.

Aja, saj res. S temle zapisom sem odlašal iz treh razlogov. Ampak o tretjem kdaj kasneje.