Proti osemdeset

Ok, rekel sem, da ko pridem pod 80, se javim. No uspelo mi je priti do 75, to je pa tudi nekaj ne? In kar takoj je za povedat, da jih ni bilo 75 ampak krepkih 76. Na koncu se pozna vsak meter, kaj se nebi skorajpoldrugi kilometer. Kilometer? Ah, smo malo enote pomešali, kaj? Pa saj nima veze, masa, sila pospešek, prostor čas, vse je itak pomešano, recimo, kar naj mi nekdo razloži, kako lahko obstaja nekaj kar se zapiše kot kgms^-2? Hočem reči, kako neki izgleda kvadratna sekunda? In to inverzna? Amak nazaj k 75. Torej pod 80 kg kot izgleda ne bomo prišli še dolgo, smo pa prišli do najdaljšega teka dosle, ultranmaratona Celje - logarska in 75 kilometrov (ki so se razpotegnili na 76 in pol). In naj kar takoj povem: nobenega vršiškega vzhičenja, nobene blejskonočne euforije, sploh nič. Kar groza me je! Morda vse skup še prihaja za mano, morda sploh še nisem dojel, morda me bo še zadelo, ampak ta trenutek enostavno ne lebdim tisti decimeter nad tlemi, kot recimo po Ljubljancu. Pa bi lahko, res bi lahko.

 Ker bila je res cela jeba. Matranje na kvadrat, napor in uspeh. Ker pri vsej stvari ne gre samo za tek kot tek, tu je še logistika, priprave, skrbi, organizacija, vse táko. Za začetek recimo je treba poskrbeti za tako banalno reč kot je prebava, predvsem njen sklepni del. Pri meni to pomeni, da moram vstai še kako minuto prej kot bi sicer, da se črevesje spravi v pogon, in mi potem na progi ni treba iskati grmovja (koruzo so letos zarad suše itak predčasno poželi). Konkretno: vstati je bilo treba petnajst do treh zjutraj. 2:45, da si lepše predstavljate.

Tek sam je bil pravzaprav v redu. Kar dobro mi je šlo! Drugi sicer na vse pretege hvalijo hlafdno deževno vreme, no meni je šel dež na živce. Vse te lažje ožuli in ker sem letos zaradi pomanjkanja izkušen sao vlačil boga in pol (gele, tabletke, bidon, majico in hlače z dolgimi rokavi - če bo mraz! - posladke, telefon in denarnico, kapo in še kako malenkost, sem vse skup stlačil v nahrbtniček. Nahrbtniček je krasna stvar, samo ne za po dežju in ne za 75 kilometrov. Seveda me je ožulil po bolih in pod pazduhami... Kakšen užitek je bilo preteči zadnje štiri kilomere, ko so me ob poti pričakale navijačice in sem ga lahko oddal v avto! Ker od vsega skup nisem potreboval prav ničesar. Vsega je bilo dovolj na okrepčevalnicah. Od vsega skup sem iz ruzaka porabil par tviksov in z telefonom fotografiral dvainštirideseti kilometer. Res je, da ni bilo vroče, sicer pa za prihodnje - morda bidonček za pasom, kakšen cuker in nič drugega. Gelov in vsega ostalega očitno e potrebujem!

Kot sem rekel, tek sam je bil v redu. Do 58 kilometra v Lučah je bil tempo še pod 7:25! V zaključni 17 km klanec pa so me začele izdajati noge. Nič konkretnega, nič me ni bolelo posebej ampak vse skupaj. Gležnji, golenici, stegno, vse po malem. Vse trdo, zakrnelo, okorelo. Pljuča so bila cela na razpolago, nobene utrujenosti, nobenega razbijanja srca, nobenega sopihanja ali celo sopenja. Le noge niso več dale. Kratko malo se je poznalo,da ni za mano letos nobenega poštenega dolžinskega treninga.

In to je to. Prihod v cilj, nobenega Wega šprinta, nobenega skakanja, še pir mi ni šel po grlu. Verjeli ali ne, malo sem bil celo razočaran, ker sem ves čas še upal da bom prišel v cilj pod 10 urami. Tudi pri 75 kilometru (kilometer in pol pred ciljem, pot so namreč podaljšali, ker je poplavljala Savinja in smo šli okoli) je bilo 3 minute čez.

No pa da ne bo sedaj izpadlo, kot da sem sedaj tule kot en kupček nesreče. Utrujen sem, vendarle je vse skupaj izjemen napor, pa če se sredi jutra odpravil samo navijat, ne pa še teč, bi bil zmatran. Kako me bo z zakasnitvijo zalil adrenalinski cunami pa v kakšnem komentarju.