Proti novemu rekordu

Vedno kadar si omislim kakšno tekaško pavzo (to pomeni da med enim in drugim tekom mine več kot 3 dni) se začnejo po glavi motati tiste čudne ideje o tem, kako je sedaj pa konec mojega tekaškega obdobja. Fora je v tem, da jemljem čas od 23.1.2007 do danes kot neko obdobje neko epizodico, ki se bo tako ali drugače vsak trenutek končala. Kao, lej, Wega, sej je kul, tale tekec pa te stvari ampak ti ne boš nikoli zares tekel, nekaj kao blefiraš, ampak končalo se bo pa tako kot vse ostalo. Nekega jutra se boš prebudil in ugotovil, da je vse skupaj foma.

Sami veste, da sem poskušal sleherni trenutek to tudi dokazati. Na primer tisto večno razočaranje, ker tempo ni in ni padel pod "ta pravo" vrednost- pri čemer sploh ni jasno, kaj je ta prava vrednost. Za reference sem imel samo "običajne" tekače kot so bili moji mnogi znanci s tekaškega foruma, ki so tudi sami doživljali vzpone in flope, veselja in razočaranja vzhičenost in čisto odkrito jezo. Jaz sem itak videl samo vzpone veselja in vzhičenosti, še najbolj morda tiste štose "mi ni šlo zaradi poškodbe/bolezni/utrujenosti" in zaključkom v stilu "vseeno zadovoljen/na z osebnim rekordom" ki je bil vedno vesoljski. In pri tem naj povem, da se niti v sanjah nisem postavljal v referenco z legendami TFja, ne, šlo je za take slehernike kot sem jaz.

Ampak - dobro, sčasoma se mi je posvetilo, kje sem, koliko sem star, koliko sem pripravljen vložiti v trenininge in koliko sem pripravljen še dodatno tvegati, oziroma pretiravati. Počasi mi je končno prikapljalo, da po polšestem letu vse skupaj morda res ni samo epizoda. Počasi se mi je odprlo tudi zmerno zadovoljstvo z (pod?)povprečnimi dosežki in neizmerno zadovoljstvo nad nenadno serijo uspehov, ki morda to sploh niso bili ampak sem jih samo začel tako dojemati. Bodimo namreč pošteni - letošnji euforični radenški maraton je bil časovno popolnoma primerljiv z lanskim ljubljanskim, pa sem ga doživel tako srčno, da še danes kar zaigra v prsih, ko se spomnim nanj. Vremenovih 50 ni bilo prav nič bolj "hujših" od vseh rokovnjaških ali šentiljskih (ki smo jih običajno opravili celo v isti postavi) pa mi je postala nov dokaz, da mi gre dobro, celo več: res sem se počutil dobro. Po Radencih in Vremenovih 50 sem kar naenkrat z lahkoto pretekel 10 km pod uro na stadionu v Novem mestu za 10 nasmehov - in bil na to celo ponosen1 Halo, ko bi moral zmajevati z glavo, kako mi ne gre in ne gre in nikakor ne morem spraviti desetke na tistih malo bolj spodobnih 45 minut če že ne na pol ure, sem presrečen z dvema minutama pod uro.

In potem seveda - Vršič. Če vam zaupam, da še vedno lebdim kak centimeter nad tlemi, vam bo novo samo to, da ne več 10. Pri čemer naj povem, da sem Vršič opravil zgolj za dobri dve minutu hitreje od prvega teka na Vršič, kar pomeni 38 sekund napredka na leto. Blazno ne?

Aja, da ne pozabim Blejske nočne 10ke. Še PB ni bil, lepo prosim, pa sem se režal od ušesa do ušesa. Spet ne čisto jasno zakaj ampak usta so se obnašala po svoje.

Kar nas pripelje nazaj do tiste moje fiksne ideje o bežni tekaški epizodici, ki se bo zdaj zdaj končala. Prvič se je zgodilo že prvo leto med dopustom. Vojaških 2-2-3 je med počitnicami v avtokampu izputelo. Najprej seveda kao vseeno kar vsak dan pa čeprav samo po 4 kilometrčke, potem je bila pa sopara in vročina preveč in superge so romale v prtlažnik do konca dopusta. 5 dni pavze! Pet dni!!!

Kasneje je bilo pavz še nekaj, enkrat koleno, drugič bolezen tretjič kar tako. Vsakič je bila rdeča nit ta, da je vse skupaj spremljala kot Šmarna gora velika gmota slabe vesti in novega zagona po ponovnem začetku. No, tokrat je drugače. Drvim novemu rekordu naproti - 15 dni brez teka, mislim da jih bo tokrat celo 21. Razlika je v tem, da če sem imel doslej vedno neko kislo slabo vest, si tokrat pavzo jemljem z užitkom, ker mi na nek način pripada.

Moram počasi nehat. Škoda časa za itologijo, škoda časa za tek. Raje grem sedajle pogledat kaj delajo dekleta, morda bodo sladoled?, sam pa se - če se mi bo dalo - odpravim na rovinjsko cerkev še podnevi, mora biti ful dober razgled.