ponedeljek, 14. maj 2012

Pravljica o mamici in kužku

Imam teorijo, da se poškodbe pojavijo namenoma. Saj se še spomnimo, kajneda, kako smo kot otroci dobili bolečine v trebuhu in celo vročino ravno na predvečer kontrolke pri predmetu, ki nam ni šel najbolje. Tako se nenavadne bolečine pri meni vedno pojavljajo kakšen teden pred velikimi dogodki. Na ven ne boste nič opazili, po trebuhu pa me črviči, da je groza. Delam se flegma, v resnici pa sem živčen ko mali otrok. Takrat je tudi največja nevarnost da pride do pošjkodbe. ali pa da se pojavi "koleno", krči v mišici, špikanje tu in špikanje tam. Če se ne pojavi si ga pridelam sam: nerodno stopim, klecnem, spotaknem se, enkrat sem celo telebnil dol po hribu naravnost na kolovoz. Vse za izgovor. Tako sem se letos odločil, da s treningi pred Radenci preneham en teden prej, kot ponavadi. Kar sem natreniral sem natreniral, občutek je bolj tako-tako in naj se ta zadnji teden pretegujem še kolikor mi duša da, ne bo nič bolje. Po Rajkotovih 50 se je kar poštno poznalo, da so mišice utrujene in le zakaj jim ne bi privoščil počitka. Tako sem se v petek namenil teči zadnjič pred maratonom. Mogoče v nedeljo še mali iztekec, če ne bo ravno dežja, ampak tek kot tek pa zadnjič. Brez ure, brez muzike, sproščeno. Po asfaltirani poti malo v klanec malo navzdol. Borških 10000 pač. kaj se mi pa lahko zgodi? Vreme ugodno. Malo še vroče, ampak ne bo dolgo. Tam spet nekaj kopljejo in tule raste nova škarpa. Tam doli se spet besno zaganja tisti pes. O jebenti. Spet ga ima čez tista stara čarovnica, ki ga ne obvladuje. Seveda. Pes se pravzaprav nikamor ne zaganja ampak besno teče proti meni. Z ovratnice mu binglja iztrgan ročaj fleksija in očitno je nastopilo njegovih pet minut za vsakič ko tečem mimo ne da bi se zmenil zanj, on pa divje laja in se zaganja v ograjo. Gremo po šolsko. Spustim roke in ne izzivam s pogledom, začnem ritensko lesti nazaj in izpod čela opazujem kaj bo. Nič: čisto je razpištoljen in besno skoči vame. Tule se moje znanje neha zato ga odženem od sebe z vpitjem in rokami. Coprnica še ni uspela prisopihat od hiše gor in tudi ona nekaj vpije. Končno mi rata zagrabit fleksi in ga oviti okoli količka. Ne da se mi čakat babe. Najbrž je spet malo "dobre volje". Ni to prvič. Enkrat recimo se ji je pes strgal pred našo hišo in se sfajtal z mojim in sosedovim. Ona pa je kar povprek tolkla s palico (!), namesto da bi ločila psa. In kaj naj naredim? Prijavim? Ko bo enkrat "ablast" v vasi bodo na tapeti vsi psi po vrsti, pa ni važno kako normalnega rejnika imajo. Kaj počnejo s tem psom mi ni jasno. Pa ne mi pametovat z nagonom, češ ko tečeš te ima nagonsko za plen pa te napade pa to. Pes je bil popolnoma besen. Po cesti bi lahjo prišel kdorkoli. Po moje me niti ni videl da tečem ampak me je šele zavohal. Ves čas sem bil popolnoma miren, nobenih divjih ali prestrašenih kretenj, nič. Pa kakšna palica, jebenti! Psa se ne vzgaja s palico!! Grrrr! No, tek naprej je minil brez posebnosti, mogoče sem se malo zamislil tam pri konjih ampak sicer pa tek kot tek. nobenega špikanja, nobenega klecanja ali zvina gležnja. Nobene poškodbe na zalogi za prihodnji teden... No doma pod tušem sem opazil na stegnu ugriznino. Šavsniti je moral čisto na začetku, ko sem upal, da se umiri. Pa jo imamo.

6 komentarjev:

  1. Jebentiš, še dobro,da se je dobro končalo in da si pripravljen za Radence.

    OdgovoriIzbriši
  2. to pa je sranje, ampak moje mnenje je, da bi moral prijavit. ti si jo očitno tokrat dobro odnesel, kaj pa če... Ni fajn, take stvari se lahko zlo slabo končajo.

    OdgovoriIzbriši
  3. Bučka, ja , vem, moral bi. Žal pa smo ljudje malo sebični. Premišljeval sem o tem (nisem pa še vedel za ugriz) pa se mi v tistem trenutku ni zdelo vredno. Vas je majhna (sem premišljeval) in kdo ve, če ne bi šlo vse skupaj narobe. Varjanti sta dve, taka, da bi reševali po domače (saj veš, kak strumni lovec se vedno najde) in bi mi lepega dne šicnili Roya, ko bi se podal do soseda pogledat če je ostalo še kaj briketov (saj veš, sosedovi so 100x boljši, brat pa ne zna, da bi prebral z vreče da so itak enaki). Druga varjanta je da bi uradno zapretili z visokimi kaznimi za neprivezane pse, kar bi za Roya še nekako šlo, za sosedovega pa bi bilo čisto mučenje, saj v življenju ni bil privezan 3 dni skup, razen v *tistih* dneh seveda. (Pa še Royevi briketi bi ostajali, ker jih pride pojest, ker so boljši, kot njegovi).

    Čeprav potem po premisleku - ja, moral bi prijavit, ne glede na vse. S psmi sem že imel prigode tod okoli in noben ni bil takole nervozen kot tale. Tisti mešanček ki me je ugriznil takrat me je čisto refleksno, ker sem ga praktično napadel iza hrbta in se verjetno ustrašil. Tisti rotvajler, za katerega so lastniki malo predolgo menili da je itak samo maldiček je sicer suvereno zalajal za mano (in nami) ampak bilo je jasno in glasno: tule je moj teren in ga čuvam (mimogrede, sedaj je v pesjaku). Za tega psa pa preprosto ne vem. Mislim, da bom najprej šel do lastnikov. Po moje je problem, da je pes tukaj, lastniki pa prihajajo za čez vikend. Vmes ga pa ta stara čuva in ga seveda ne obvlada. Kaj bo ko ji bo enkrat izpulil palico iz rok?

    Sploh pa, bom imel kaj slabo vest, ko bom slišal da je ogrizel otroka na sprehodu?

    OdgovoriIzbriši
  4. vedno je zoprno se odločat v takih in podobnih situacijah, ker si predstavljaš kakšne vse posledice lahko imaš - ampak pomoje bi največkrat moralo prevladat to, da veš kakšne posledice majo lahko drugi, če nihče ne bo ukrepal. Smotan je, za nas bi blo vedno najbolj ugodno molčat, ampak če bi vsi molčali bi blo še tok več nesreče na svetu... Ne mislim zdej konkretno samo na take primere s psi, čeprav je točno tak tut zlo dober primer - si sam nakazal, kaj če naslednjič napade otroka, ki bo tekel mimo?! - ampak tudi na prijave mučenja živali ali ljudi. Mi ne dajo spati kaki taki primeri, verjem. zoprna reč. lahko se pa vsak sam odloči a bo ukrepal ali ne. večkrat, ko ukrepamo, boljš bo. (sam da ne boš mislil, da te obsojam, ker nisi prijavil, sam mal pametujem, ker mam lih cajt :))

    OdgovoriIzbriši
  5. Pravzaprav imaš prav, v bistvu sem stisnil rep med noge in obrnil pogled stran. Če ne bi imel slabe vesti najbrž sploh ne bi toliko pisal o tem. Bo treba res nekaj ukrenit. THX Bučka!

    OdgovoriIzbriši
  6. Brez nadalnjega...prijavi. Če ne zaradi ostalega, pa že zaradi otrok, katere si omenil. Pa še mimogrede...lani malo pred LM, sem imel srečanje z živčno psico na PST. Posledica...PB na polmaratonu :)
    Se kaj vidimo v soboto.

    OdgovoriIzbriši