ponedeljek, 21. maj 2012

Četrto srce

Dva meseca priprav, načrtovanj, prilagojenih treningov, tuhtanja in podobnih reči, da potem zavozim vse skupaj na celi črti. Ja res, no! Enomesečno striktno odrekanje alkoholu, ki se je izkazalo za ugodno pri lanskem ljubljancu sem za Radence podaljšal na 2 meseca. Tako sem se lahko tekanja držal kolikor toliko redno in edino pri čemer sem sfalil je bilo, da se nisem ubadal z dolgimi teki. Nekaj dni pred maratonom pa ta majčka, pa uni štumfki, pa tiste gatke, pa ona majica, vse zloženo in popedenano. Ura napolnjena in pripravljena. Planiran počitek pred veliko soboto, planiran jedilnik, nakupljena zaloga cukrov in krem, disciplinirano hidriranje, nastavljena budilka in zgoden spanec na predmaratona večer.

Potem pa...

Jutro se je začelo rutinsko. Malce nervoze, čaj, cedevita, WC, palačinke. Lepljenje bradavic, da me ne ožuli, nameščanje čipa. Preverjanje ur... Ure? Precej neumen oblčutek tole. Sežeš z roko na mesto, kjer veš da je ura, niti gledaš ne tja in zagrabiš... v prazno! Še malo pobrskam ampak ure ni. Ni! Izpuhtela. In z njo program teka, ki sem si ga pripravil za nocojšni tek. Z vsemi tempi, razdaljami, alarmi, vibracijami, piskanji in utripanji. Potem se začne iskanje, človek pogledacelo v hladilnik (kjer se je njega dni, recimo, znal najti dolgo pogrešani daljinec za TV). Od doma grem tečen in nataknjen, pol ure kasneje, kot sem načrtoval in nad glavo se mi suka siv, skoraj črn deževen oblakec.

Ko ravno izgleda, da bom vseeno prispel več kot pravočasno (skoraj uro pred štartom) se na izvozu avtoceste naredi zamašek, kolona pa se potem vleče vse do zapore ceste pred rondojem. Darja skoči ven po vrečko s štartno številko, jaz pa rikverc v lov za košček zemlje, kjer bi lahko pustil avto. Če se nisem vrnil tri vasi nazaj nič ne rečem. V bližino štarta pridem ko prva skupina že začne. Ženka na dogovorjeni točki nesrečno premetava vrečko in išče knofle. Očitno jih ni! Do štarta sta še dve minuti, zato si številko zatlačim za hlače (ja, res je, elastika za številke je pripravljena v predalu že kake pol leta da jo predelam v pas za štartne številke) in se odpravim. Vsaj dolgo mi ni bilo treba čakati na štart... No ravno dovolj da se iz oblakca nad glavo začne bliskati in grmeti, da nisem nič delal na hitrosti, da se zadnje tedne komaj vlečem okoli 7:00, da takle znerviran res ne morem kaj dobro teči, da... POK, evo. štart, hvala bogu.

Po parih korakih se hoja že pospeši v tek in še po parih korakih sem not. Siv oblak nad glavo me komaj dohaja, potem se razpotegne in razkadi. Pojma nimam, kako hitro tečem, pridno se ustavljam na postojankah in pijem ter se močim, kar malo presenečen sem, ko se tako lahkotno prvič vračam proti cilju. Semafor mi pokaže odlično številko, s katero bi bil zadovoljen celo, če bi tekel le polovičko. Za vsak slučaj izza pasu potegnem številko da bodo ja dobro videli, da jaz grem pa še v drugi krog. To, da je obrat v ciljni ravnini je odlična fora, saj je res ogromno ljudi, ki te z bodrenjem kar porinejo nazaj. Oziroma naprej. Med tem mi dekleta zrihtajo še knoflice in pripnejo številko in brez vsake drame in kompliciranja pričnem drugi krog.

 Nobene utrujenosti in krize, morda malo naveličanosti proti koncu, ko je postajalo že res vroče. Če so me prej sotekači porivali naprej me sedaj razredčen tok spet malo uspava, zato sem počasnejši. Ampak nič ne de, kar na smeh mi gre in uživam kot malo dete. Pred ciljem se malo zeznem in (kot že enkrat z Vremenom) začnem Wega-finiš en rondo prezgodaj, tako da mi za pravi ciljni finiš skorajda zmanjka moči. Če sem prej rekel, da sem užival pa ni rečeno da zadnji kilometer nisem bil že kar dobro utrujen.

Občutkov v cilju se pač ne da opisati. Morda: v bistvu je bilo kar v redu. Ko mi Cormi pošlje slikco (žal ne vem, kdo je avtor) nekje iz zadnje tretjine teka pa vem da je bil to najboljši tek ever. Nasmeh na obrazu je namreč resničen brez poziranja in mahanja. 

 In kmalu bomo spet tekli.  Nočna desetka, Vršič, Deset krogov za deset nasmehov...


Kumi čakam.

15 komentarjev:

  1. Eh, kaj dobro... ODLIČNO :))

    OdgovoriIzbriši
  2. Yeeeeeeeeeaaaaaaa! Wega is back!

    Čestitke, tkole nasmejanega te pa res že kar nekaj časa nismo videli! Juhuhu!

    OdgovoriIzbriši
  3. in kaj pove tole:
    pridem domov in sežem z roko v predal in izvlečem uro, sežem z roko v vrečko in izvlečem knofle... sežem z roko v hladilnik in izvlečem pir.

    OdgovoriIzbriši
  4. to pove, da si že vnaprej mislu kako boš začinil tale zapis in da te tek sploh ni skrbel. očitno si bolj pisatelna kokr maratonca :))

    OdgovoriIzbriši
  5. Ja, saj. Bi bilo dolgčas če bi šel tja ne da bi kaj zakompliciral, ane? Ampak stvar je seveda kompleksnejša, tu imata prste vmes še Wega 5 in wega 7 in vsi ostali, ki mi grenijo takele priprave na tek. Saj veš: http://wega-lps.blogspot.com/2011/03/gora-visoka-kot-golovec.html

    OdgovoriIzbriši
  6. Ampak ti si res prava faca. Če odštejemo Formaraton in mojih 50, se ti sploh nisi kaj dosti pripravljal na ta maraton. Še en dokaz,da je res vse v glavi. Ko gre pač gre!!!

    OdgovoriIzbriši
  7. Viš, zato so mi pa na koncu sfalile tiste 4 sekunde!

    OdgovoriIzbriši
  8. Ma te štiri sekunde si sigurno zgubil pri srečanju z menoj ;)

    OdgovoriIzbriši
  9. Mah sej ti sploh ne morem več tastar rečt :) Tamlade smo res ponosne nate!

    OdgovoriIzbriši
  10. Hvala. hvala, hvL.
    Še vedno paše, pa čeprav je že četrti dan tega skoraj mimo

    OdgovoriIzbriši
  11. Bravo! In naj ostane nasmeh še dolgo časa. Uro pa vrzi proč, al pa vsaj v globlji predal.

    OdgovoriIzbriši