Četrto srce

Dva meseca priprav, načrtovanj, prilagojenih treningov, tuhtanja in podobnih reči, da potem zavozim vse skupaj na celi črti. Ja res, no! Enomesečno striktno odrekanje alkoholu, ki se je izkazalo za ugodno pri lanskem ljubljancu sem za Radence podaljšal na 2 meseca. Tako sem se lahko tekanja držal kolikor toliko redno in edino pri čemer sem sfalil je bilo, da se nisem ubadal z dolgimi teki. Nekaj dni pred maratonom pa ta majčka, pa uni štumfki, pa tiste gatke, pa ona majica, vse zloženo in popedenano. Ura napolnjena in pripravljena. Planiran počitek pred veliko soboto, planiran jedilnik, nakupljena zaloga cukrov in krem, disciplinirano hidriranje, nastavljena budilka in zgoden spanec na predmaratona večer.

Potem pa...

Jutro se je začelo rutinsko. Malce nervoze, čaj, cedevita, WC, palačinke. Lepljenje bradavic, da me ne ožuli, nameščanje čipa. Preverjanje ur... Ure? Precej neumen oblčutek tole. Sežeš z roko na mesto, kjer veš da je ura, niti gledaš ne tja in zagrabiš... v prazno! Še malo pobrskam ampak ure ni. Ni! Izpuhtela. In z njo program teka, ki sem si ga pripravil za nocojšni tek. Z vsemi tempi, razdaljami, alarmi, vibracijami, piskanji in utripanji. Potem se začne iskanje, človek pogledacelo v hladilnik (kjer se je njega dni, recimo, znal najti dolgo pogrešani daljinec za TV). Od doma grem tečen in nataknjen, pol ure kasneje, kot sem načrtoval in nad glavo se mi suka siv, skoraj črn deževen oblakec.

Ko ravno izgleda, da bom vseeno prispel več kot pravočasno (skoraj uro pred štartom) se na izvozu avtoceste naredi zamašek, kolona pa se potem vleče vse do zapore ceste pred rondojem. Darja skoči ven po vrečko s štartno številko, jaz pa rikverc v lov za košček zemlje, kjer bi lahko pustil avto. Če se nisem vrnil tri vasi nazaj nič ne rečem. V bližino štarta pridem ko prva skupina že začne. Ženka na dogovorjeni točki nesrečno premetava vrečko in išče knofle. Očitno jih ni! Do štarta sta še dve minuti, zato si številko zatlačim za hlače (ja, res je, elastika za številke je pripravljena v predalu že kake pol leta da jo predelam v pas za štartne številke) in se odpravim. Vsaj dolgo mi ni bilo treba čakati na štart... No ravno dovolj da se iz oblakca nad glavo začne bliskati in grmeti, da nisem nič delal na hitrosti, da se zadnje tedne komaj vlečem okoli 7:00, da takle znerviran res ne morem kaj dobro teči, da... POK, evo. štart, hvala bogu.

Po parih korakih se hoja že pospeši v tek in še po parih korakih sem not. Siv oblak nad glavo me komaj dohaja, potem se razpotegne in razkadi. Pojma nimam, kako hitro tečem, pridno se ustavljam na postojankah in pijem ter se močim, kar malo presenečen sem, ko se tako lahkotno prvič vračam proti cilju. Semafor mi pokaže odlično številko, s katero bi bil zadovoljen celo, če bi tekel le polovičko. Za vsak slučaj izza pasu potegnem številko da bodo ja dobro videli, da jaz grem pa še v drugi krog. To, da je obrat v ciljni ravnini je odlična fora, saj je res ogromno ljudi, ki te z bodrenjem kar porinejo nazaj. Oziroma naprej. Med tem mi dekleta zrihtajo še knoflice in pripnejo številko in brez vsake drame in kompliciranja pričnem drugi krog.

 Nobene utrujenosti in krize, morda malo naveličanosti proti koncu, ko je postajalo že res vroče. Če so me prej sotekači porivali naprej me sedaj razredčen tok spet malo uspava, zato sem počasnejši. Ampak nič ne de, kar na smeh mi gre in uživam kot malo dete. Pred ciljem se malo zeznem in (kot že enkrat z Vremenom) začnem Wega-finiš en rondo prezgodaj, tako da mi za pravi ciljni finiš skorajda zmanjka moči. Če sem prej rekel, da sem užival pa ni rečeno da zadnji kilometer nisem bil že kar dobro utrujen.

Občutkov v cilju se pač ne da opisati. Morda: v bistvu je bilo kar v redu. Ko mi Cormi pošlje slikco (žal ne vem, kdo je avtor) nekje iz zadnje tretjine teka pa vem da je bil to najboljši tek ever. Nasmeh na obrazu je namreč resničen brez poziranja in mahanja. 

 In kmalu bomo spet tekli.  Nočna desetka, Vršič, Deset krogov za deset nasmehov...

Kumi čakam.

Pravljica o mamici in kužku

Imam teorijo, da se poškodbe pojavijo namenoma. Saj se še spomnimo, kajneda, kako smo kot otroci dobili bolečine v trebuhu in celo vročino ravno na predvečer kontrolke pri predmetu, ki nam ni šel najbolje. Tako se nenavadne bolečine pri meni vedno pojavljajo kakšen teden pred velikimi dogodki. Na ven ne boste nič opazili, po trebuhu pa me črviči, da je groza. Delam se flegma, v resnici pa sem živčen ko mali otrok. Takrat je tudi največja nevarnost da pride do pošjkodbe. ali pa da se pojavi "koleno", krči v mišici, špikanje tu in špikanje tam. Če se ne pojavi si ga pridelam sam: nerodno stopim, klecnem, spotaknem se, enkrat sem celo telebnil dol po hribu naravnost na kolovoz. Vse za izgovor. Tako sem se letos odločil, da s treningi pred Radenci preneham en teden prej, kot ponavadi. Kar sem natreniral sem natreniral, občutek je bolj tako-tako in naj se ta zadnji teden pretegujem še kolikor mi duša da, ne bo nič bolje. Po Rajkotovih 50 se je kar poštno poznalo, da so mišice utrujene in le zakaj jim ne bi privoščil počitka. Tako sem se v petek namenil teči zadnjič pred maratonom. Mogoče v nedeljo še mali iztekec, če ne bo ravno dežja, ampak tek kot tek pa zadnjič. Brez ure, brez muzike, sproščeno. Po asfaltirani poti malo v klanec malo navzdol. Borških 10000 pač. kaj se mi pa lahko zgodi? Vreme ugodno. Malo še vroče, ampak ne bo dolgo. Tam spet nekaj kopljejo in tule raste nova škarpa. Tam doli se spet besno zaganja tisti pes. O jebenti. Spet ga ima čez tista stara čarovnica, ki ga ne obvladuje. Seveda. Pes se pravzaprav nikamor ne zaganja ampak besno teče proti meni. Z ovratnice mu binglja iztrgan ročaj fleksija in očitno je nastopilo njegovih pet minut za vsakič ko tečem mimo ne da bi se zmenil zanj, on pa divje laja in se zaganja v ograjo. Gremo po šolsko. Spustim roke in ne izzivam s pogledom, začnem ritensko lesti nazaj in izpod čela opazujem kaj bo. Nič: čisto je razpištoljen in besno skoči vame. Tule se moje znanje neha zato ga odženem od sebe z vpitjem in rokami. Coprnica še ni uspela prisopihat od hiše gor in tudi ona nekaj vpije. Končno mi rata zagrabit fleksi in ga oviti okoli količka. Ne da se mi čakat babe. Najbrž je spet malo "dobre volje". Ni to prvič. Enkrat recimo se ji je pes strgal pred našo hišo in se sfajtal z mojim in sosedovim. Ona pa je kar povprek tolkla s palico (!), namesto da bi ločila psa. In kaj naj naredim? Prijavim? Ko bo enkrat "ablast" v vasi bodo na tapeti vsi psi po vrsti, pa ni važno kako normalnega rejnika imajo. Kaj počnejo s tem psom mi ni jasno. Pa ne mi pametovat z nagonom, češ ko tečeš te ima nagonsko za plen pa te napade pa to. Pes je bil popolnoma besen. Po cesti bi lahjo prišel kdorkoli. Po moje me niti ni videl da tečem ampak me je šele zavohal. Ves čas sem bil popolnoma miren, nobenih divjih ali prestrašenih kretenj, nič. Pa kakšna palica, jebenti! Psa se ne vzgaja s palico!! Grrrr! No, tek naprej je minil brez posebnosti, mogoče sem se malo zamislil tam pri konjih ampak sicer pa tek kot tek. nobenega špikanja, nobenega klecanja ali zvina gležnja. Nobene poškodbe na zalogi za prihodnji teden... No doma pod tušem sem opazil na stegnu ugriznino. Šavsniti je moral čisto na začetku, ko sem upal, da se umiri. Pa jo imamo.

Proti ničli

Ne vem zakaj ne moremo imeti več normalnih rojstnih dni ampak je treba vedno komplicirati. Letos si je Rajko zamislil, da bo svojega 50. obeležil s tekom od porodnišnice do današnjega domačega kraja. In z vsemi postajami vmes. Štos je v tem, da se kilometrov nabere za dobrih 50 in človek ni čisto prepričan, če bi šel. Pa smo seveda šli, trije tekači, en kolesar ter štiri spremljevalke. Da o tekaču spremljevalcu sploh ne govorimo.

Seveda je bilo na koncu vse super. Vsega je bilo, od porivanja crknjenega avta, gibanice, vročine, vetra vzpona, štorkelj, guncanja, Mure, čevapčičev in še česa. Zvečer pa je bilo tako hitro prepozno, da bi še sedeli, da je jasno, da se moramo kmalu spet usesti. Morda celo brez da bi prej pretekli za gromozanski maraton kilometrine.

Proti 50