Quis non currit, non manducet.

Najbrž je krivo to, da se staram. Tole z očmi me je šokiralo bolj kot sem si mislil - bralna očala??? Ojoj. Človek bi si lahko mislil, da se ne bo ustavilo samo pri očalih. Počasi opažam, da postajam zoprn. Če se popravim: ne opažam jaz, drugi opažajo. Pa tudi "zoprn" je omiljena beseda. Tečen, ta je ta prava. Kar naprej nekaj tečkarim, skoz mi gre nekaj na živce. Pa vzdihujem in komentiram na glas. Še sem sem začel pisat, kaj vse mi gre na živce, me moti, me zmoti in me dregne. Umirajoče blogovje, tviter, g+, določeni kadilci, kadrovska služba v fabriki, crknjen avto, Karolijevo čvekanje v začetek ljube muzike, ponavljajoče reklame... Da o pritisku in holesterolu v višavah sploh ne govorim. Potem mi zadnjč najdražja vendarle namigne, da kaj je vendar z mano. V nekaj urah mi ni všeč kaj so nam spet nametali v nabiralnik, pa jingli na radiju, pa overdose božičnih na taistem radiju, pa teatralnost novic na popu in histeričnost tistih na aju, pa JBGZ v parlamentu pa (nova) javna razsvetljava doli v vasi pa Royevo čivkanje pa izginuli komentar pri Sebi in cel kup drugih malenkosti. Skratka - problem je očitno v meni. Saj je vse to in podobno obstajalo že ves čas, kajne? Zakaj sem začel torej godrnjati šele sedaj?

Ampak če že godrnjam, potem godrnjam. Evo. Na živce mi gre, da me je zadnjič začela boleti še ahilova tam zadaj. Pa na živce mi gre, da sem si vzel tako dolgo tekaško pavzo. Na živce mi gre, da jih letos ne bom naklepal niti 1500. Na živce mi gre, da je tako hitro tema. Na živce mi gre... mah naj se gre solit vse skupaj.