Klavstrofobija

Je pa res, da je vse skup malo zmedeno. Ni naklučje namreč, da se toliko časa ne javljam. Pa ko vsaj ne bi imel česa napisat - ne!, cel kup stvari je. Lahko bi vsak dan objavil kakšno zanimivo sliko, recimo. V stilu wannabe odklopov, sicer z manj izvirnimi naslovi, ampak vendarle. Slik je kolikor hočeš. Recimo Vlaganje v prihodnost, ali pa Wirerezz. Da o Uporniku brez razloga sploh ne govorim. Ampak ne. Kaj bi pisal, saj so vsi na recimo Twiterju ali ne? Tam lahko v enem stavku napišem, kar bi tlele razkladal celo uro. Evo ena taka reč, ki bi se je zlahka znebil v 160 znakih: "Voditelji na valu 202 mi gredo čedalje bolj na živce z rezanjem začetkov komadov". To je vse. Kaj bi razpredal na dolgo in široko o tem, kako se je razvilo celo tekmovanje med wannabe karoliji, kdo bo bolj točno čvekal natančno do vstopa vokala v pesem. Kot da instrumentalni začetek ni del pesmi. Barbari! Povrhu se jim potem večinoma še ne izide in vlečejo čvek besedo po besedo vse dokler na koncu ne povozijo še vokal. Nekako takole: "...(začetek glasbe) Ura je 5 in 40 minut... (pavza) dobrojutro ..... (pavza) poslušate val dvesto-(puf, začetek vokala)-dva." Da bi bila mera polna je od petih do šestih tristo enih in istih napovednikov oddaj ki bodo na sporedu popoldne istega ali naslednega dne, ki ga potem ponovi še dnevni urednik, pa dopoldanski voditelj, pa popoldanski voditelj in potem še enkrat večerni voditelj tik pred oddajo, nato pa se vse skup ponovi še v začetku oddaje. Z enim in istim tekstom. Ahhhh! Sploh ne vem od kdaj so postali naravnost obsedeni z napovedovanjem prihodnosti. Za ene same usrane vremenske podatke celo jutro poslušam "..sedaj je pet čez uro ko je bila ura šesta, sledijo oglasi, kmalu pa bodo na vrsti vremenski podatki... (...) ... dvajset čez šest je, sledijo vremenski podatki po Sloveniji, sedaj pa na ceste ... (...) ... " Saj vem, da čakajo, da se pojavijo na spletni strani in da jih potem preberejo ampak arghhhh! In Da o prvi/drugi jutranji kroniki, dogodkih in odmevih, radijskem dnevniku in zrcalu dneva sploh ne govorim. Ena in ista novica je v vsaki oddaji prodana 100x. najprej v napovedniku 2x, potem v povzetku glavnih tem v začetni špici oddaje, potem jo, če pride na vrsto šele v drugem delu oddaje še enkrat ponovijo z slavnim "...v nadaljevanju oddaje boste slišali", ko novica končno pride na vrsto jo povzame voditelj oddaje, za njim jo ponovi novinar ali dopisnik s terena, po možnosti potem še enkrat isto pove posnetek izjave dotične osebe, nakar zadevo slišimo še ob koncu, ko nam kretenom razložijo, kaj smo poslušali. Joj, joj, joj. Pred leti sem prenehal poslušati komercijalke ravno zaradi rezanja komadov (še huje: svoj jingle so zapeli v melodiji akustičnega začetka pesmi!), zaradi neprestanega "..izvedeli boste čez nekaj trenutkov2 in enih in istih novic in še bolj enih in istih komadov. Sedaj pa Val 202 ratuje še hujši. Ali še huje: najhujša karikatura komercialk.

Ampak ok, malo me je zaneslo. Tole bi težko zbasal na twiter, kaj? Pa na FB in G+ tudi ne. Je sploh kdo še sposoben prebrati tekst daljši od petih stavkov? Evo še en primer stvari, ki mi gre na živce. Na Twiterju bi jo zapisal "Ne da se mi tečt". To me ful živcira. Ves čas sem kar malo naspidiran, popoldne grem tečt pa te reči, potem pa vse skup malo zameglim in na koncu obsedim. Enostavno se mi ne da. Tako lepo mi je tekla priprava na LM, potem pa dopust in Tunizija, ampak OK, pač en teden pavze, kaj potem. Problem je bil v tem, da se potem nikakor nisem spravil v superge niti po dopustu. S počitnic sem se vrnil v sredo 14. popoldne, danes smo 27. dopoldne, skratka 14 dni, jaz pa sem v kup spravil vsega skup 4 teke. Ne sedem, štiri. Štiri! Joj no!

Sem pa vsaj pogruntal v čem je ena od sitnosti, ki se prejkoslej pojavi takim tekačem kot sem jaz. Namreč - se še kdo spomni moje obsedenosti torek-četrtek-sobota? No, zadeva je imela smisel, hvala bogu. Gre za to, da neka odločitev - recimo odločitev, da boš začel hoditi na tečaj kleklanja, ali recimo, da ne boš več jedel belega fižola, da ne boš več nosil zelenih spodnjih hlač (ali pa da boš nosil samo zelene), da boš redno vsako noč štel zvezde ali pa da boš začel tečt - neizogibno prinese nek vpliv na tvojo okolico. Konkretno je to ponavadi tvoja družina. Če imaš srečo in je družina razumevajoča, sprejme to tvojo odločitev in se prilagodi. Potrebno je namreč prilagoditi določena opravila, ki so bila sicer običajno na vrsti v času ko poteka tečaj kleklanja, ali ko je jasen večer z zvezdami, morda bo treba prilagoditi vrsto pralnega praška za spodnje perilo ali pač paziti na to, da v solati ne bo belega fižola, vsaj v tvoji ne.

Ali pa, da so določene dejavnosti ob torkih, četrtkih in sobotah prilagojene tvojemu tekaškemu navdihu.

Ker v začetku so s strani okolice seveda obvezni mešani občutki dvoma in navdušenja. Dvoma na podlagi izkušenj, saj veš, vsi tisti začetki hoje v fitnes, hujšanja po ločevalni, ponesrečenih čipk v predalu, pozabljenih zelenih spodnjih hlač na dnu predala. Navdušenja pa, ker je tokrat videti resno. Vrnil si se iz jebenega deževnega, mrzlega januarskega večera pa vendar ves žareč in nestrpen čakajoč četrtka. Družina se veseli s tabo. Ni se ji težko odpovedati oziroma prilagoditi določenim rutinam. Na začetku je vse skupaj celo še stimulativno. Prvi uspehi, skupno veselje, vse je kul.

Potem pa... saj bi še šlo, če bi bil to pač torek-četrtek-sobota. Vse se da prilagoditi. Ampak kaj ko počasi vse skup postaja konfuzno. V glavi se ti naseli nek jaz sem svoboden črviček, ki kljuje, da je takle vkalupljen tek brez veze. Zaupaj občutku. Pojdi ko ti paše, ne pojdi ko ti ne paše, ne pojdi ko ti paše, zakaj bi se podrejal?! Vse skup je sicer fino in v redu ampak za družino postane malo naporno. Nikoli ne ve, kdaj boš na razpolago, danes, jutri, zjutraj, zvečer. Pa to ni glavni problem. Družina te ljubi in se ne kuja. Vse za tvojo srečo. Glavni problem si sam.  Danes je tak lep dan. Zvečer grem tečt. In oznaniš. Zvečer grem teč. Ok, družina te ljubi in se prilagaja. Vse za tvojo srečo. Čeprav ni čisto prepričana če si sploh srečen. Vsaj zgledaš ne tako. Spet bo sicer treba prestaviti par planov, ampak zate vse. In potem... Potem pa se ti zvečer ne da. Pravzaprav bi šel raje kar zdajle popoldne namesto zvečer. In smo tam. Še enkrtat težit vsem skupaj, še enkrat zahtevati, da se upoštevajo vse te tvoje kaprice. Potem greš nekje vmes med zvečer in popoldne in nasredi tadolgega teka ugotovš, da ti ne gre in zaviješ domov. Tako je potem cela družinca zvečer recimo doma, namesto skupaj nekje drugje, kar se je prestavilo, ker si imel tek. Ampak saj pravim - družina ne reče nič, tudi zameri ne. Še vzdihne ne. Mene pa kljuva.

Evo, pa napiš to na twiter.