Vrečka čez glavo

To je že malo otročje, a ni? Enostavno ne gre. Stop, šlus, konec. Kadarkoli pomislim da bi se spodobilo kaj napisat takoj najdem razlog zakaj ni treba. Že naslov je hudič. Skoraj čist vedno točno vem kakšen naslov bom dal zvečer svojemu objavku. Pri tem je za pripomnit, da mi kakšen mesec kasneje niti meni samemu ni jasno, zakaj je naslov takšen kot je, recimo »Nebritanski grof«. Kaj je hotel pesnik s tem povedati? Drugi razlog tiči v tem, da me že spet preganja misel, da sem že vse napisal. Dolgih prispevkov se večini ne da brati, kratki pa niso za nikamor. Tako me recimo enkrat vmes med polaganjem kabla prešine oskubljeni haiku ala – tek je lep, ali pa tek je brezveze, ali pa kako uživam ko tečem ali najbolje da pustim vse skup v tri krasne… ampak to je pa tudi vse. Ni ravno za esej sestavit. Tretji razlog je, da se mi zadnje čase zdi vse skup tako čudno brez veze. Ne tek. Ta še najmanj. Vse ostalo. Ena taka mala zimska depresija. Pri tem ne pomaga, da se je dan že prekucnil in je že skoraj poldrugo uro daljši. Na živce mi gre vse. Reklame, politiki, časopisi, novice, komentatorji spletnih novic, brezplačniki, plačniki, komercialne radijske postaje, val 202, psi, tema, plundra, trgovine, internet, vici na temo bulmastifov, omizja, megla, valentinovo, vinjete in še bi se našlo. Na živce si grem tudi sam, ko vsak dan do nezavesti odlašam z učenjem, ko preskakujem tek, ko izkoristim priliko in šprcam torkovo rekreacijo čisto brez razloga, ko pse jemljem za izgovor, da špricam borški tek, ko v službi komaj vegetiram, ko prespim pol dopoldneva, namesto da bi šel na izlet, ko odprem tretji pir brez potrebe in te reči. Na živce mi gredo tudi drugi, ampak o tem ne bi. Skratka, nič se ne dogaja, nič se mi ne da, nič nimam za napisat. Povrh pa me je še sram. Ležim ko krava na kavču in cmiham vsa tri finala zapored, ko gledam popolno utelešenje srčne želje, volje in nadvlade uma nad telesom. Čisto sem razmehčan, hkrati pa se mi nekje spodaj kuha mešanica sramu, nejevolje in zavisti. Saj ne da sam nimam ničesar od tega, kar vidim po televiziji. Nasprotno! Želja mi ne manjka.