Serotonin je biogeni amin, ki ima v človeškem organizmu vlogo tkivnega hormona in živčnega prenašalca. Ime izhaja iz njegovega učinka na krvni tlak; serotonin je snov, ki se nahaja v serumu in ki vpliva na tonus krvnih žil. To snov imenujemo tudi »hormon za srečo«, saj igra glavno kemično vlogo pri občutenju sreče. Wikipedij

Kako sem občutil srečo 

Hja, mi smo pa imuni, ne? Nič nam ne more do živega. Saj vem, vse te stvari se dogajajo drugim. Meni je bil tist Covid prav kul, več sem lahko delal od doma in takrat smo se še strašansko lomili na teamsih, da si se lahko prav fino švercal. In si cel sestanek poslušal spirituistično seanso "Si z nami?" "Nas slišiš?" Jp. Potem pa počasi, zahrbtno. Tisti ki me poznajo vedo, da ko sem v hudi zagati - zaspim. Tako je bilo recimo enkrat na Veliki planini, organizirali smo druženje, dva sta se izgubila in v poltemi nista znala več naprej, mene je pa - namesto da bi nudil vso podporo  - zavzela strašanska zaspanost. Ker sem bil najemnik koče, me je zvilo. (Ali pa je bila pijača, ne vem, ampak bil sem relativno trezen). Obadva sta potem srečno prispela in sproti reševala še svoje ljubezenske zagate. Kakorkoli, ko me je začela grabiti službena preobremenjenost sem začel hoditi spat čedalje bolj zgodaj.  Saj veste, ko se je komaj zmračilo in to je poleti po deveti. In ob 11h sem bil pokonci. More so me dvignile v zrak in kmalu sem pogruntal, da lahko cmok v želodcu pomirim samo z, eh, enim ta kratkim. Nekaj mesecev je delovalo ampak potem sem se začel ponovno zbujati še ob 2h zjuraj. Glede na to, da ob 5h -  pol 6h vozim relacijo "bpdpžpnm - mgš"(*op1)  Seveda štamprle ni več bil možna rešitev. to je ura+ vožnje, s štamperlom v ob 2h v riti? še tisti ob 11h je vprašljiv.. Kaj sedaj? 

Sedaj moram nazaj v preteklost. Še malo več nazaj. Nazaj do tja, ko sem sam šel k zdravnici, da sem malo živčen. Tko, pač malo živčen. In mi je predpisala cipraleks, en tak luštni uravnalec hormona sreče. JAZ da bi to jemal??? Ste normalni? Ni bilo dosti 3 škatle zdravil za zgornji in spodnji pritisk in še eno za prostato, a sedaj bom pa za moj redni (Amlopin, Kamiren, vaslip, telmisartan... jebenti)  tromesečni obisk lekarne potreboval že ruzak??? Ne jaz tega cipraleksa RES ne rabim.

Ja in potem me je zvilo. Sodelavci so opazili, da sem čuden. Šefica je opazila (ali pa so ji namigniliu sodelavci), da sem čuden in ... me je poslala na izredni zdravstveni pregled.  (The best šefica kar se tega tiče, drugi mižijo) Fora je bila ta, da jaz sploh nisem vedel da gre za izrednega, ker imamo pač periodične približno v tem času, samo čudno mi je bilo, ker mi niso takoj pregledali kri in urin ampak sem kar čakal in čakal in potem... "no kaj je s tabo? "Šele potem mi je počasi prikapljalo, da nisem na rednem sistematskem pregledu ampak ... da sem rešen. V avtu zunaj sem se histerično zjokal, in potem krasno funkcioniral skoraj eno leto. Tablete so nekako te vrste, da jih je treba jemati nekaj časa, da primejo, pa tudi nekaj časa da popustijo, pač pospešujejo in zavirajo izločanje nekih hormonov, ne vem, nočem vedet, sam pomagajo.

In tako mine leto in dan in jaz sem super, miren, neanksiozen, dopust, milina, in zakaj bi jaz jemal te tablete na polno če ni treba. Saj lepo piše da je dovolj pol? Hočem reči a sedaj bom pa do penzije goldal pospeševalca serotina? 

Kar naenkrat, ampak res kar naenkrat, en ponedeljek, sem se spet pritresel in pribruhal v službo. pred mano 4 naloge, morda malo zahtevnejše ampak nič posebnega, so me čakale, jaz pa najprej na WC bruhat, potem pa naprej.

Ne vem kako naj končam ta prispevek. Bom celo življenje goltal ene Cipralekse? Bom vendarle klonil in šel na (s strani delodajalca plačanih) pet ur psihoterapije, ki jo sicer osebno uvrščam nekam med Herto in Horoskope'?

Lejte bomo vidli. Če me kje vidite v jopiču z zvezanimi rokami na hrbtu in bom jaz delal "Brrr brrrl brrrl" pa le pristopite k meni in me potrepljajte:" Wega ti si bil car". Bo pomagalo za en elektrošok manj.

(*)op1 Boršt pri Dvoru pri Žužemberku, pri Novem mestu ->  Mengeš

Kako si?

Me ne boš nič vprašal kako sem? 

 Kako si? 

 Mah ne sprašuj. 

  Star vic

Kako sem ubil psa.

 Mrrrrr

Sivko

Ne morem. Ne gre. Neprestano študiram, kako bi napisal vse skupaj tako, da bi na koncu izpadlo, pa neeee, saj nisi bil ti kriv, jebi ga, zgodilo se je. Pa itak je bil že star. Koliko že? Šestnajst. Aja, itak. 

Šestnajst. To je ena tistih prvih laži, ki naj bi omilile zadevo. Sploh jih ni imel še šestnajst. Konkretno je manjkalo pol leta. Ampak nima to veze, namreč: pa kaj? Bil je še čisto bistrih misli. 

Aja, no, pa ful je že težko hodil. Spet en tak obliž, ki naj bi omilil zadevo, češ, ma ja, še malo pa bi se začel matrat - če se ni že. In itak se je. Komaj je še rinil v klanec, komaj je vstal po daljšem ležanju. Ampak - rinil je, ane? Vstajal je in rinil. Ni ga bilo treba vleči, rinil je. Še vedno je želel vsakič obiskati vse tiste dobre duše, ki so ga čohale in mu dale kak priboljšek za na pot. Nikogar ni hotel izpustiti, niti ko je na potepanje moral vsakič vzeti poleg še mene, privezanega na vrvico.

Bil je, kot morda veste, en tak poseben pes in še posebej poseben zlatko. Od majhnega mu namreč ni bilo kaj dosti za hrano. Saj ne, da ni z veseljem igral "sedi, lezi, tačko" za priboljšek, ampak podkupiti ga nisi mogel. Če se mu nekaj ni zdelo vredno truda, ni pomagala niti cela krača. Kar se čohanja tiče, no to je bila pa druga pesem. Bil je edini zlatko, kar jih poznam, ki je pustil polno skledo vnemar, z veseljem pa je skočil v crklanje vsakemu, ki se mu je zdelo vredno na sprehodu malo ustaviti in se posvetiti čohanju. Sčasoma so tudi ti sprehajalci počasi začeli s sabo nositi priboljške in skledo so počasi posvojili potepuške mačke, srake in naključni izgubljeni kužki. 

Bil je vaški ljubljenček. Večji del dneva naju ni bilo doma in če se je le dalo je bil privezan zunaj pred hišo. Ograje žal nisem (z)mogel postaviti, pa sem mu napeljal dolgo pletenico, na katero je bil obešen fleksi, tako da je lahko šel praktično kar visoko v hrib in na drugo stran po stopnicah dol k poti, kjer so ga lahko čohali.  Sčasoma sva ga - ko sva bila doma - imela spuščenega in kaj dosti od bližnjih sosedov ni šel. Pa so bili potem vendarle njegovi samostojni sprehodi vse daljši, šel je malo v štric s sprehajalci, šel je še malo naprej od soseda... 

Tako sem kupil GPS sledilnik, mu ga namestil in ga začel puščati nepripetega tudi, ko sva bila v službi. Črtica na zemljevidu je nekaj časa potovala bolj ali manj okoli hiše, pa do bližnjih sosedov (ki so, kot so sami priznali, komaj čakali, da jih obišče, še več - ko je bil zaradi dišečih samičk zaprt - so prišli sami pogledat k nam "zakaj ga ni nič naokoli").

Sčasoma sem vse pogostteje začel dobivati SMS sporočila, da je GPS zaznal, da je zašel izven predstavljene meje v določeni razdalji okoli naše hiše. In nekoč je zemljevid pokazal, da je šel na standardni sprehod kar sam. 

No tole sedaj ni lažniva tolažba, tole je res: to so bila njegova najboljša in najsrečnejša leta, kakršna si pes lahko samo želi. Res. Na svojem vsakodnevnem sprehodu je navezal stike s kakimi petimi, šestimi pasjeljubci in prav vsi so ga imeli radi. Ko sva šla na sprehod skupaj, sem spoznaval enega za drugim.  "Aaa, aha, a tale je vaš, kako mu je pa ime?". In vsakdo je imel za povedat kako zgodbo. 

En je recimo vlažnih oči vsakič povedal, da je "včasih imel dva taka, no, samički". Drugi "ga je navadil, da pride, pa dvakrat zalaja pred vrati, pa dobi poli salamco." Poli salamco..., hehe, kdo je koga česa navadil je tule vprašanje... Spet tretji je puščal ob sobotah, ko je prišel poleti na vikend, ob določenih urah odprta vrata v vežo, "da se je lahko spočil in ohladil na hladnih ploščicah". In najbrž dobil še poli salamco. In tako dalje. Pri nekom "se je tako luštno igral z našim Aronom", pri drugim pa "se otroka tako razveselita ko pride okoli". Skratka, leta so minevala, sosedje so ga posvojili, sovaščani in vikendaši so ga razvajali, vse manjkrat sem čekiral GPS aplikacijo, pritožbe ali žal besede v vseh teh letih niti ene. 

Sčasoma se je postaral in oglušel. V prvem valu je šlo za vnetje, ki smo ga pozdravili, potem pa je zdravljenje pomagalo vse manj in manj. Ker ni slišal sem se bal, da bo zašel pred kak avto in počasi je moral nazaj na vrvico. Tudi sicer, ko sva bila doma ni šel več daleč od hiše, tisti standardni sprehod 1x na dan po "njegovi poti" mu je bil čisto dovolj. Sosed je bil kar malo žalosten, ampak kaj, ko je bil reees visoko v klancu. Zunaj sta potem skupaj lenarila in spala skupaj z mačkom, ki sva ga krstila Sivko, ker, no ker je bil pač siv. Sivko mu je preganjal srake, ki so hodile na skledo, on je preganjal druge mačke. 

Tule pa pridejo spet nazaj tisti občutki krivde: sem ga zdravil dovolj? Bi bil lahko še spuščen, če bi bolje slišal? Bi vendarle moral zgraditi en tak pošten pesjak, z ograjo in brez fleksija na zajli? Bi ga moral zaklepat v hišo, ko sem bil dlje z doma (saj zlatkoti SO dejansko edini psi za katere pravijo da so primerni za tiste ki bivajo v stanovanju v bloku)? Ponoči je tako ali tako spal notri, ker so ga vsi ti zoprni obiskovalci njegove sklede živcirali, ko so se - gluhemu - prikradli za hrbet. In ne nazadnje, kaj sem mečkal s tisto ograjo ob gradbeni jami? Jutri, bom jutri...

Skratka. 

Jutro, tema, megla, v službo bo treba. Naj ostane notri? Pa naj bo zunaj. Vrv je naštelana tako, da gre lahko na travnik in v hrib, ne more pa do luknje, izkopa, kjer so bile včasih stopnice, po katerih je tekal pozdravljat sprehajalce. Odpeljem. Se spomnim, da sem pozabil telefon. Preden ponovno odidem spi blizu roba jame, še enkrat preverim dolžino vrvice (tolažba! prazna tolažba!!) in grem.

Potem sredi dela telefon. Sosed. 

Ne morem. Ne gre. Neprestano študiram, kako bi napisal vse skupaj tako, da bi na koncu izpadlo, pa neeee, saj nisi bil ti kriv, jebi ga, zgodilo se je.

Jebi ga. Zgodilo se je.

Kako sem vstal s kavča in se vlegel nazaj.

Nimam jih več 50

Rado, 55 let, 9 mesecevin 11 dni

Ne. Ne bom kupil teh neumnih nalepk za tipkovnico. Se bom že navadil.  Y=Z, )=9 Ž je nekje tam v kotu, kje so pika vejica, oklepaj, zaklepaj vsakič posebej preverjam. Ampak kaj bi to! Ta blog sem v nekih davnih časih pisal (tudi) na telefon. In to pik.pik.pik po trikrat na eno tipko, da si prišel do svoje črke, kaj šele, č, š in ž. Jebenti če pa celo sedaj na ultra fold 3 mega telefonu celo pogrešam tipke, take fizične. Kaj vse mi nakleplejejo samopopravki v kombinaciji z debelimi prsti... Včasih me je pošteno sram, pa sploh nisem jaz tisti, ki je to napisal. No to je to, samo toliko da veste, zakaj toliko čudnih napak. In da me ne bodo limali v FB skupino polpismnih. 

Dve leti sta že, odkar vsak dan, in to res vsak dan premišljujem o tem, da moram začet nazaj pisat. Pa se potem usedem, začnem pisat in neham in skurim osnutek, ker je brez veze. 

Namreč vse je šlo v franže, nehal sem teči, nehal sem migati, nehal sem vse. Ko le ne bi bilo teh nočnh mor. Niso te vrste, da tečeš pa ne moreš nikamor, ker so noge zlepljene, niti me ne lovi nihče z motorko. Nočne more so - kar smejte se, službene. Nek stavek je treba dodati v poročilo za zaključek "eventa", pa nikakor ne gre not, poskušam tako, poskušam drugače, računalnik se resetira, sestanek pa že teče... Ne morem priklopit slušalk, da bi razložil, priklopim slušalke pa ne morem razložiti...  "Due date" se obarva rdeče, jaz pa še vedno čakam, ga obračam tako in drugače, ne gre čezRewiev , ne gre čez  Approve, krogec se vrti in windows melje in melje, premlevam en in isti stavek, obračam ga drugače, popravljam, poliram, upoštevm pripombe... Se zbudim. Grem lulat uh, šele ena je. Super. Ležem nazaj, more takoj ležejo z mano... In potem tisti pibibibi, ki kot zakleto ostaja isti že sto let na vseh telefonih kot alarm na telefonski budilki in si si vsakič zjutraj obljubiš, da je danes tisti dan, ko ga boš zamenjal.

Zadiram se potem po službi, pa naj bo delo od doma ali na lokaciji, na vse, ki mi prekrižajo pot. Cel letošnji dopust na morju sem balansiral med tem, da nisem vklopil službenega prenosnika in tem da sem se napil in "pustu vse u kurac, ko jim jebe mater". Ja, tak slabič sem postal, da je bilo treba najprej ruknit tri travarce, da se nisem konektal v službo, ker "ko jim jebe delnice in vse po spisku, jaz imam  dopust." Dopust, a veš. Dopust!!!" 

In potem sem traumiral, se jokal in smilil sam sebi, bosluš brjatu, kok sem bogi, nadiral vnuke na varstvu pri babi in dediju, "da naj me že enkrat, jebenti, pustijo vsi skup pri miru"... Vnuki, a veste, ONI naj me pustijo na miru.

Ulegel sem se na kavč in poskušam vstati. Ne še vstati in it teč, samo vstati. 

Če bom danes pritisnil "objavi" namesto  "Zavrzi osnutek" bo že korak naprej za letos.

Vse najboljše, stari---

Zagret za tek (in ohladitev)

Tečen sem bil,

 ironično,

 ne ker bi mi manjkal tek,
 ampak ker zaradi pomanjkanja teka
 nisem bil slabe volje!

Marko Roblek, Zagret za tek

Te dni mi je v roke prišla knjiga o teku... Eh, spet lažem. Nič mi ni prišla v roke. Kot vedno je bila tudi okoli tega spletena zgodba, pri pač meni ne gre drugače. 

Namreč Marko Roblek, Vitez dobrega teka - in res rad dobro jé, tekač na dolge proge in seveda bosotekar je napisal knjigo. Takoj sem zastrigel z ušesi. Me prav zanima, kaj ima za povedat. Saj veste, morda pa v knjigi le najdem kak skrivni recept, kako si spet povrniti motivacijo, kako spet postati tako zagret za tek, da bodo spet padali PSTji, Borštke desetke, hja, kdo ve morda spet kdaj Logarska ali pa celo Napad na Dolenjsko!! Hočem reči, če lahko bos pretečeš maratone, potem ni hudič, da mora biti neka finta, da bo morda celo meni - spet - uspelo.

In sem se namenil kupiti knjigo. Facebooka nimam, tako da sem tam zamudil vse promocijske prednaročniške finte, pa še potem sem pa kar nekaj mencal, bom jutri, bom pol, čez pet minut, bom... Pa je šla mimo tista nedelja, ko se je dalo dobiti knjigo še po promocijski ceni. Ampak mi se ne damo. Hočem reči, kaj pa je par evrov v primerjavi z skrivnostnim gralom uspešnega teka. Saj poznate tiste oglase s čudežnimi mažami, s katerimi izgubiš maščobne blazinice zadnjice (če si ženska) in/ali trebuha če si ženska ali moški? No, nadejal sem se nečesa podobnega. In to za ceno platoja piva s kuponom za popust!

Oddal sem torej  Prednaročilo in čakal na predračun, da steče dostava. Nakar pa... Ne vem, zgleda da sem res že debel, zamaščen in zadihan na vsakem koraku, knjigo sem namreč dobil še isti vikend v dar. Lažem. V dar sem dobil dve knjigi. Tako hudo je torej z mano. Na srečo je Marko sprejel preklic brez kompliciranja, ne vem pa če je verjel izgovoru. Ker Marko ni kar tako. 

Prvi spomini so seveda s prvih Nočnih 10k, samo da takrat nisem čisto dobro vedel kdo je kdo od teh zabavljačev z Bleda. Pa Marko vedno ni bil tako zelo prijazen. Se spomnim, recimo, ko sem šel na  "A jih uhka 10 u enem dnevu", to je bil dopoldanski tek okoli blejskega jezera pred devetimi leti. Na blogu je v spomin ostal precej nerazumljiv zapis ampak kolikor se spomnim je bilo bistvo to, da me je skoz na stranišče in to na stranišče, če razumete in mi nikakor ni šlo in sem po petih krogih nehal. Naše punce so pa ta čas hodile okoli. Čisto uradno, s cifro narisano na nogah in to. In potem naša milo vpraša Markota in Igorja (Zonika), če njej pa tudi pripada kremšnita, čeprav samo hodi? In Marko? Kaj bi ga pa koštalo dati tisto eno kremšnito, a ni res. Popolnoma resnega obraza se zazre naši v oči in reče: "Ne, tebi pa pripadajo dve". Darja se še danes, po 9 letih tega spominja; sredi Gorenjske šenkana kremšnita? In to dobra kremšnita! 

Enkrat bi ga pa najraje utopil v žlici Blejskega jezera. Na predzadnji Nočni 10ki je bil motivator na sredi proge in ko me je videl, kako krevsljam (čisto resno sem se namenil odstopiti in končati) se je preko ozvočenja zaslišalo "Bravo, Wega, kakšen tempo" (več o tem teku tule). Če bi to izjavil kdorkoli drug, bi ga na gobec, takrat pa sem se naenkrat zavedel, da Vitezi (nisem še vedel za katerega gre) čakajo prav na vsakega tekača z enako energijo, da mi je bilo kar nerodno, da se smilim sam sebi in premišljujem kakšen revež sem. Seveda me je kar pognalo naprej. 

***

Knjigo sem prebral in sem bil najprej malo razočaran. Nobenega čudežnega recepta ni notri. Kakšnega programa, recimo, desettedenski program za maraton, ali kaj podobnega. V zadnjem delu, nekakšni prilogi knjige se nahaja deset poglavij, ki se začno z "10 nasvetov za...", potem pa nadaljuje z "...tekaški randi" pa "...boj proti žuljem" in "10 napak pred maratonom". Sicer pa gre za zbirko skozi vsa ta leta nabranih izkušenj. Kot bi bral spletni dnevnik, blog. 

In veste kaj preseneti?  Da ima človek, ki je pretekel miljon kilometrov več, kot jaz, z miljonom ur časa več, prebitega na ulicah in brezpotjih, kot sem ga jaz, z tisočkrat močnejšo voljo kot jo imam jaz -  da ima tak človek čisto enake vsakdanje probleme in dileme s tekom, kot sem jih imel jaz.  Padec motivacije, pretiravanje kljub poškodbi, pavze v teku, vse tâko. Ok, pri njemu vse skup malo bolj zares kot pri meni ampak, no, človek ima v glavi da je edini bebec v znanem vesolju, ki dela bedarije, trmari, se smili sam sebi, se počuti praznega ob uspehu in zmečkanega ob neuspehu...

Tako, da me vse bolj mika nekaj... pa me je kar strah. Tisti avtist v meni, ki tako vneto sešteva metre in minute v razpredelnici razpeti v obsegu A1:N1093 je v hudi stiski. Nekje v knjigi sem izluščil misel, ki jo je neki moj alterWega, najbrž sedmi, razumel kot: nehaj teči in začni teči. Sploh ne vem če to res piše kje, ampak natančno to mi je ostalo v zavedanju. Morda zato, ker ste mi že bložani, ki tod pustite kak komentar večkrat predlagali,pa vas nisem hotel poslušat? Pustiti vse skup in se kar zagnati tja v en dan. Brez ure, brez načrta? Sem zmožen česa takega?

"Dajmo si duška!", pravi Marko. Pa saj je res. Poskusit ni greh.

Pospešek

a=v/t

[m/s2]

Fizika II

Vzel sem si kratko pavzo, sedaj grem pa naprej. Prvih trinajst tednov sem se trudil biti kolikor toliko discipliniran, kar mi je do 12 tedna uspelo, zadnji teden sem pa malo zabluzil, no pa vseeno: zagon je za mano, dež, postavljanje prikolice in podobno so me "prisilili" v počitek - cel teden sem si ga vzel. Sedaj pa korak naprej, mali pospešek.

Prvih trinajst tednov sem tekel in hodil sila počasi. Izkazalo se je za dobro taktiko: tek s tempom 7:30 min/km in hoja - no bolj sprehod - 12:00 min/km. Lahko rečem, da mi je uspelo samo zato, ker sem šel tako počasi. Kljub temu se je nabralo skoraj 174 kilometrov

Sedaj začenjam novi krog, malce hitreje: tek 6:00 in 8:34. Če bom tako priden kot prvih 13 tednov se jih lahko nabere čez 220. Ne sliši se veliko ampak - to je več kot v celem letu 2016 in več kot 2017 in 2018 skupaj!

Danes sem torej odtekel 1/1 2-1-8x in nabrali so se 3 kilometri in 200 metrov za povrh. Kar pa potem res preseneti je čas prebit na tekslni stezi: nekaj minut manj kot 24 ur! Si predstavljate?

Kravčkrofek povratnik je v 24 urah pretekel 174 kilometrov. Pa ni bilo potrebno drugega kot vstati s kavča in iti teč. 

Devetintridesetkrat.