torek, 01. julij 2014

Mojih prvih 867 bosih metrov

Bosa je hodila tam ob reki vsak večer,
jo rosa je hladila ko je v duši bil nemir.
Tam ga je čakala da spet pride kakor tat,
nežen nje poljub na lice iskat.

Leta so minila in ob reki vsak večer,
bosa sta hodila ko je v dušo legel mir.
kjer nekoč čakala da spet pride vsakokrat,
nežen njen poljub na lice iskat.

Rosa pa je padla na ljubezen in nekoč,
bosa ga še zadnjič je čakala dolgo v noč.
Vedela je nikdar več ne vrne se njen tat,
nežen njen poljub na lice iskat.

Čuki - Bosa

Kar se teka tiče pa sem potegnil ročno: iz krajših intezivnejših tekov (vsaj želeli so biti intejzivnejši) sem prešel na daljše - bolj sprehode kot teke. Če povem recimo , da je povprečen tempo od bolezni dalje 7:45, je jasno da počivam. In prav je tako. Z daljšimi počasnimi teki je pa tako: načeloma mi bolj pašejo, gre pa veliko več časa. Glede na vreme, bolniško odsotnost in zasedene vikende je namreč treba kositi travo kar popoldne po službi. Če ti tri ure (priprave, odprave, odprava, tek, ohlajanje, analiza, evidentiranje in tuširanje) pobere rekreacija, zna biti košnja malo, em, kaj pa vem, odveč. Ampak bo že. Imava pa zato cel kup jagod, ognjiča in šentjanževke. 

Sicer pa, dame in gospodje - zgodovinski trenutek. Sredi sobotne 3-2/5-1 mešanice teka in hoje po krški cesti med kampom Konobe in Staro Baško sem končno preizkusil še  bosonogi tek. Glede na to, da sem z neblaženimi copati pretekel več kot 150 kilometrov sem menil, da je čas da kakih 150 metrov poskusim še čisto bos. V eni od minutnih hoj sem se lepo sezul bos tekel 5 minut. Občutki? Hja, mislim da bo kar šlo in da bom naslednjič poskusil z desetimi minutami. Zaenkrat imam občutek da je vse skupaj precej psihično pogojeno, namreč če se mi je najprej zdelo da imajo ti Hrvati na tem božjem Krku najbolj razgrapan in oster asvalt, kar jih je na tem svetu (in res na tistem koncu kot fakirska postelja s kamenčki namesto žebljev) sem vmes na vse skupaj pozabil ko sem tuhtal, kako uskladiti nasproti prihajajoče kolesarje in oddaljen avto, ker je kazalo da se bomo vsi skupaj srečali vštric seveda na isti strani ceste, meni pa ni bilo preveč za skakat v trnje. Ko sem pogruntal, da sem pozabil na to da me vse špika v podplate in sem se skoncentriral nazaj na strukturo, obrabljenost, strokovnost polaganja in starost asvalta me je seveda vse spet špikalo nazaj. Ni pa seveda to bilo neko neznosno špikanje. Pač občutljive dojenčkove nožice, kaj čmo. Še nekaj zanimivega sem opazil: po vsega petih minutah bosega teka mi je bilo, ko sem nadaljeval  z "normalnim" tekom, kot da bi obul pancerje. Me prav zanima kako bi bilo, ko bi obul tista mega pronatična stabilizirana air gel čuda. Sicer se mi je med bosim tekom - glede da sem v naturističnem kampu - pletla po glavi še ena ideja ampak mislim da bo to moralo počakati še vsaj naslednjih sedem let. Pa tudi prostor za trening bi bil preveč omejen...

Toliko o bosem teku, sicer me pa kmalu čakata dogodka leta: Vršič in Nočna 10-ka. Če bo vse po sreči bodo na 10ki kremšnite za 10000 kilometer.

Kumi čakam...

1 komentar:

  1. Super, me veseli,da ti bo kljub vsemu uspelo 10.000 km preteči ob kremšniti. Če ga boš pretekel še bos, pa si tako ali tako zmagal.

    OdgovoriIzbriši