četrtek, 09. junij 2011

Samo en dim

V bistvu ti gre dobro. Celo malo evforičen si. Končno, koončno, končno ti je je uspelo. Končno si svoboden. Čeprav... Najprej misel samo za trenutek obvisi tam nekje zadaj. Lahko bi recimo... Zakaj pa ne? Enkrat ni nobenkrat. Toliko da DOKAŽEŠ da zmoreš. Samo eno, samo en dim. Da pokažeš, kako se lahko obvladaš. Naenkrat je ideja živa. Ja, to bo en tak poseben obred, povlekel jo boš s polnimi pljuči, izpuhal z obročki, sedaj lahko, sedaj si gospodar. Ker veš da TI NI TREBA če nočeš, vse je v tvojih rokah. Trenutek je magičen. Podržiš jo med prsti, navlažiš ustnice. Nežno jo objameš. Tvoj najljubši zipo značilno žvenkne. Tlenk. Nič. Tlenk-tlenk-tlenk. Nič, jebenti! Prekleti bencinarji, par tednov v predalu... Živčno začneš brskat po predalu. Nič. Po omaricah, škatlah, policah. Šibice za na Žale so prazne. Sedaj že veš. Ne gre za en dim, gre za kapitulacijo, gre za poraz. Potrebuješ jo. Mogoče je kak vžigalnik v avtu? V nemarni domači halji čez pižamo in kar v natikačih ugotoviš, da ni. To je groza. Ne samo, da si požrl vse obljube in besede, ne samo da si še enkrat klonil, podlegel skušnjavi, priznal odvisnost, ne samo da si popolna nula, povrh vsega si, da bo stvar res do kraja bedna v bistvu ostal BREZ tega prekletega dima! Vendar borbe ni konec. Niti na kraj pameti ti ne pride, da bi naključje izkoristil sebi v prid in morda res prenehal, v bistvu nadaljeval z dano si obljubo. Ne. Okužen si že, spet si jo čutil med ustnicami. Štedilnik! Plin! To bo. Prijeten tik-tik-tik in plin zagori. Ogenj! Sedaj bo to, to. Poskušaš prižgati konico. Komaj ti uspe, ko začutiš, da se ti smodijo trepalnice in vrh las. Jezno se umakneš in ugasneš plin. Ko jo hočeš vzeti iz ust ostane prilepljena na ustnice, zato ti prsti zdrsijo vzdolž do žareče konice, kjer se opečeš, konica pa zleti na pult. Drek! Prisloniš ocufan vrh na konico, hitro vlečeš, da oživiš žerjavico in nato končno sedeš. Povlečeš jo s polnimi pjluči in poskusiš izpuhat obročke. Ne uspejo. Kakšna beda. Počutiš se tako zelo bedno, da kar boli. Z opečenima kazalcem in sredincem, ožganimi trepalnicami in vršički las, osmojenim pultom in mokrimi natikači povlečeš še enkrat, dvakrat, potem jo jezno potlačiš. Jutri se moraš na poti v službo ustavit na črpalki.

To zgoraj je vse res. Sem sam doživel in ne enkrat. Sedaj že približno 7 let, 8 mesecev in 13 dni ne več, spomnil pa sem se zadnjič na vse skupaj ko je minevalo 11 dni od zadnjega teka, treniral pa nisem že 16 dni. V bistvu mi je šlo dobro. Celo malo evforičen em bil. Končno, koončno, končno je uspelo. Končno sem, po zgledu nekaterih postavil superge v kot in prenehal bit suženj torek-četrtek-sobotnih matranj. Ampak. Najprej misel samo za trenutek obvisi tam nekje zadaj. Lahko bi recimo... Zakaj pa ne? Enkrat ni nobenkrat. Malo še cepetam, potem pa se odločim. Gremo! Zadaj za Žužemberkom na desni sicer nekaj najeda neka siva gmota, ampak, kot pravijo - ko se nad Žužemberkom jasni se len veseli, torej mora biti tudi obratno! Ni šans, da bo dež. Gremo! Nobene točke X, kjer običajno... kjer SEM običajno določil začetek teka, nič, samo en tak sproščujoč vesel tekec. Samo en dim! Še malo pa bom zajel s polnimi pljuču! In v trenutku se nekaj oglasi z LEVE. Jep, ko pa pride s trebnega je pa konec. In ko mi pogled zaide na levo mi korak skoraj obstane na polovici. Uh. ČRNO! In po 3,47 sekunde se tudi ulije, da kaj takega še nisem videl. Grem pod napušč nekem zidance in se smilim sam sebi. Da bi bilo vse skup RES še malo bolj bedno se od nekod priklati še sosedov pes, ki je bil očitno nekje v vasi. In - prisežem - me pogleda: ti, kaj pravzaprav midva počneva tu spodaj pod to strehco? In - kaj naj mu rečem? Da sem v šestnajstih dneh našel ravno to polovico ure, da se vrnem v tekaške vode, nakar se vrnem samo v vodo? Nj se mu zlažem da mi, ljudje, to počnemo pravzaprav za zabavo? Naj mu priznam, da sem se zajebal in prelomil obljubo, nakar ne morem potegniti niti enega kilometra?

Kakorkoli, nič ni kazalo, da bo nehalo. Moker, moker, tu ni več pomoči. Počasi se odpravim proti domu. In v trenutku, ko si zamislim, da bom hitreje doma če stečem, se jta presneti đukec ustavi natančno pol metra pred mojo špuro, da se otrese.

Jutri moram iti v drugo smer...

7 komentarjev:

  1. Ti pa izbereš vedno najboljše vreme ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Moram priznat, da sem prav zavohal osmojene lase!

    Glede teka pa... ah, raje nič.

    OdgovoriIzbriši
  3. Vreme, vreme je sicer samo informacija kako se obleči, ampak kar j preveč je pa preveč, in tokrat je bilo preveč

    piskec, saj tole ni tviter. Komot napišeš več kot 140 znakov.

    OdgovoriIzbriši
  4. Jaz bi že pisal, pa glede teka res nimam kaj veliko povedat zadnje čase... Imam pa kaj drugega, zdaj, ko si že rekel. :)

    Po mojem prepričanju človek počne natanko tiste stvari, ki jih hoče. Če mu to ne gre v račun pomeni le to, da ne ve povsem natanko, kaj bi rad.

    Kar je seveda pri vsem tem največji problem.

    Jaz se tega rešujem na način, da se ne sekiram preveč. Če me bo držalo (če bom hotel), se bom že potrudil, se ni za bat. Če pa ne... koga briga? Včasih temu na lep način rečemo: grem naprej!

    Vsi se borimo s takšnimi in drugačnimi strahovi kar naprej. Ni nam, da bi se kaj naučili od drugih, skozi vse to gremo sami. Zanalašč.

    Obrvi in trepalnice se žgejo in džukci se kar naprej otresajo pred nami.

    V tem je pravzaprav vsa slast.

    OdgovoriIzbriši
  5. Haha, zdaj pa je Wegi zmanjkalo znakov :)))

    OdgovoriIzbriši