Gremo naprej

To, da mi je v zadnjem času vse ljubši prosti tek, tek čez drn in strn ali na kratko treking, ni nič hudo čudnega. Treking je psihično veliko manj obremenjujoč, vsaj zame. Po mojih stalnih poteh me, kakršna brihta pač sem, kar hitro zvije, če na sredi ugotovim, da tečem obupno počasi, da je tempo polžji in da mi nikamor ne gre. Trekinga pa - treking je pa super. Če se ustavi se zarad klanca, vmes lahko čisto brez slabe vesti hodiš in se celo ustaviš, končni čas pa tako ali tako ni primerljiv z ničemer. Če je bilo treba Borških 10000 preteč v eni uri, ga ovinek čez Frato naredi časvno nedefiniranega. Skok na Plešivico nikoli ne rata po istih poteh, tako da tudi časi ne morejo biti primerljivi. Švica se pa še vedno.
ž
Aleš in Helena sta me že lani podila na par trekingom podobnih stvari, marsikateri Torek je bil namenjen temu. No tokrat sta že drugič organizirala ultra in pohodniški Krtinski izziv in kot se spodobi nismo smeli manjkat. Progi stabili v dveh dolžinah. Pri krajši se je dalo bolj improvizirati in namerilo se je nekje od 11 do 13 kilometrov. Daljša je bila tudi z višinci bolj radodarna, kar 1700 m se je nabralo v približno 35 kilometrih. Takole sta izgledali:

Sam sem izbral kratko, pohodniško varjanto, sem se pa odločil, da jo bom pretekel. In moram reči, da mi je šlo kar dobro. Povprečni tempo je bil na koncu malce čez 7 minut na kilometer, kar se mi zdi zelo dobro.  Žal sem med drugo in tretjo kontrolno točko malo zalutal, sicer bi imel najbrž tudi boljšo uvrstitev., glede na to, da sem se dvakrat izgubil in improviziral



Žal je bilo precej mraz in čakanje na ultraše je bilo kar malo naporno. Ker sta se organizatorja dobro pripravila je bilo vsega dovolj in čas sem si krajšal z mojim priljubljenim opravilom, kadar se znajdem v Indiji Koromandiji - naplitanka tukaj, pest rozin tam, pivce za pokplaknit, pa malo pečenega kostanjčka in hopla, gremo še en krog. Dokončno pa sem se raznežil nad paprikašem. Ena (mega) porcija bi bila seveda čisto dovolj, jasno pa sem moral jaz pomazat dve. Jah, pri jedeh na žlico se mi zašibijo kolena, si ne morem pomagat.

Večerno druženje pa je bilo pri gostiteljih doma. Namenjeno je bilo, da e-kipa srčnih še kakšno reče, pa je štajerski del žal moral prej domov. Kljub vsemu smo se kar razgovorili. Sem pa seveda storil še eno napako: po prvi lazanji sem MORAL še eno, čeprav sem imel že popoldne na sredi drugega paprikaša občutek da bom počil. Če je bila pa dobra.

Nekje do ene zjutraj nas je premagala utrujenost in prespala sva kar tam, kaj bi izzivala nesrečo z avtom.

Hektolitri piva mi niso dali miru celo noč, pa še zjutraj ne ko sme je malce zvilo... Ampak nič ne de.

Obdobje slabe volje je minilo in razpoloženje je diametralno današnjemu vremenu. Gremo naprej.