Ne vem pravzaprav če se sploh še znam - ali znamo zavedati kaj imamo. Zvečer me je namreč spet spreletelo, ko sem vstal s fotelja in sem se spomnil, da sem danes pravzaprav pretekel polmarton. 21 km in še malo čez. Ampak res: vstanem s fotelja pa nobenih "uh" pa "auč" pa podobnih vzdihov, ki sicer spremljajo musklfiber. 21 jih je blo danes, halo? In tek s prijatelji in tek sam s sabo in tek s množico navijačev. Radenci so glede tega res nekaj posebnega...
Naenkrat smo zmožni uresničevati sanje, najsi bo to dolga planinska pohodniška pot, neprekinjeno več urno tekanje v krogih, 24 urno vzpenjanje in sestopanje z ehega od kamniških vrhov... In vse to... zmoremo. Z nasmehom in celo smejanjem, s s srcem in srčnostjo in ne nazadnje - brez da bi spustili dušo.
Kako neprecenljiva darilo smo si podarili.
No ja, o duši bi jaz lahko kašno rekel... ;)
OdgovoriIzbrišiRes si lepo napisal, upam, da se boš ob naslednjem jamranju spomnil na te besede :)
OdgovoriIzbrišiMi je pa res hudo, kako mi vse to manjka.
Koooooončno nama je uspelo! Spiti tisto pivo mislim.
OdgovoriIzbrišiKakšen rutiner :-))
OdgovoriIzbrišiČestitam...
@Vreme ne bodi prestrog do sebe. 100 km v enem tednu in podobne zadeve... Nisi supermen in tudi včeraj nisi ravno duše spustil. :)
OdgovoriIzbriši@bučka pa vsaj navijat pridi ;) sicer pa brez jamra ne bi bil jaz...
@classix naslednji je moj. Na bledu?
@sestrca itak!