Bele miške

Danes vsega po malo. V bistvu ne vem več ali bi se moral jokat ali smejat ali kako naj bi se sploh počutil. V eni tisti čudni fazi sem, ko se nič ne sekiram.
Najprej tole; nisem hotel prej, da vam ne bi skomin delal, že od torka prejšni teden sem na dopustu. Da se bom kao na izšit* izpit pripravil pa take fore. Torek sem zafučkal z dedijem, potem pa "...en dan čistega dopusta si pa ja zaslužim", zvečer še tekec s spominčico, pa je bil dan mimo. Sreda... ah, seveda. Je treba na Boršt. Ful sem bil priden, ni kaj, ampak za učenje mi nekako ni bilo. V četrtek dopoldne sem potegnil na Borštu, popoldne pa učenje ni in ni steklo. V petek potem malo že, ampak ne toliko, da bi rekel uau, kar prijavi se. Aja - saj to je problem, ker še nisem prijavljen. Pisni del imam namreč že narejen in je treba "enkrat" prit zagovarjat zadevo še ustno, bolj formalnost kot ne, ampak ah, ko pa ni fiksnega datuma! Samo poklicat je treba...  Skratka v soboto Radenci, seveda, potem pa spet na Boršt. Tam sva ostala še ponedeljek in ni kaj, veliko sva naredila. Seveda je torba s zapiski ostala v kotu. V torek sem spet nekaj prčkal, med drugim sem vmes med učenjem popravil luč v predsobi, ki je sicer šmercala kaki dve leti, ampak tisti dan je bilo pa res dovolj. V sredo in danes pa sem moral prekinit dopust zaradi izobraževanja o dobri praksi v proizvodnji in sicer dva dni v Kranjski Gori, od jutra do večera, da sem mislil, da mi bo rit odpadla. Toliko torej o učenju.

Sicer pa, olala! Kot zgleda bosta letos češnji na Borštu vendarle dobro obloženi. Na tamali so čisto zrele in v nedeljo smo jih že jedli. Mmm, kako so bile dobre! Evo takole je zgledala prva, poslikana še prejšno sredo:

Njami! In kot zgleda bodo letos tudi breskve. Ha! Al je to fino.

Sicer imam pa še eno na temo Ejev. Namreč danes sredi izobraževanja bi skoraj padel s stola od smeha. Po roki vrtim orbit bombone in ker zadnje čase opažam, da me na majhnih črkah emšo šlata, vedno preizkušam "če je že kaj slabše" in bo čisto zares treba k okulistu. In berem:

TRDI BOMBONI S SLADILI Z OKUSOM KAKTUSA. 

Jep, velike tiskane črke, da tudi mi starčki lahko preberemo. Pomembne stvari celo boldane, da se ja ve. Skratka končno vem, kakšen okus ima kaktus. In berem dalje:

SLADILI IZOMALT, KSILOTOL (12%) (...) BARVILI E133, E100, PREKOMERNO UŽIVANJE IZDELKA IMA LAHKO ODVAJALNI UČINEK.

Tule me je že malo zagrabil tisti "mmmmphh" smehec. Sem si prav živo predstavljal, kako na potovanju z avtobusom - ravno po postanku na bencinski -  zdolgočaseno zoblješ tele bombone, ker je dolgčas jih seveda pozoblješ vse do konca in potem, zeh zeeeh, začneš brati kaj piše na embalaži... Saj vemo kaj dela psiha...

Potem dalje: PROIZVEDENO V ŠVICI ZA WRIGLEY D.O.O., GMAJNA 10, TRZIN. Mejduš, nisem vedel, da imamo v Sloveniji tole svetovno firmo, za katero delajo celo švicarji! Ampak berimo raje dalje:

HRANILNA VREDNOST ZA 100g:  985 kJ, 237 kcal, OGLJIKOVI HIDRATI 97g (OD TEGA SLADKOR 0 g POLIOLI 97g, ŠKROB 0 g) (...) MAŠČOBE 0 g (OD TEGA NASIČENE MAŠČOBNE KISLINE 0 g) (...)

Tule sem se nasmehnil malo bolj grenko, evo kako nam bodo zameglili sicer dober namen navajanja podatkov na embalaži: zasuli nas bodo s kupom neumnosti (zaradi preglednosti sem nekaj navedkov izpustil, originalni tekst je tule) in malo mešali pojme, tako da bo vse izpadlo malo lepše. A veste, mi maščob nimamo. In tistih grooooznih nasičenih, o katerih berete pa sploh ne!

Skratka sedaj pa pridemo k tistemu delu, ko ti kar solze stopijo v oči od ganjenosti. Kako so pozorni! Kako nam želijo zgolj dobro! Ne samo, da tako nesebično skrbijo za ta naš nesrečni pH v ustih ampak na srce nam polagajo še tole:

UŽIVAJTE PO ZAUŽITJU HRANE IN PIJAČE. RAZNOLIKA IN URAVNOTEŽENA PREHRANA TER ZDRAV NAČIN ŽIVLJENJA STA POMEMBNA. UPORABNO NAJMANJ DO DATUMA: ODTISNJENEGA NA DNU PAKETKA.

No? A niso zlati???

Sicer me pa vse skupaj spomne na še preveč raznoliko in uravnoteženo prehrano. Ne vem kam se je letos skrila ta nesrečna hui-shi energija ampak čisto vsi jamrajo, da se samo redijo. Povrh mnogi izmed teh čisto vseh točno vedo v čem je problem: bašejo se s hrano. Vključno z mano. Za popizdit, kako nabiram kile! Vsakič ko se vagam imam pol kile več in to natančno v takem ritmu kot je bilo včasih čudežno vsakič pol kile manj. Saj bi se tolažil, da nabiram mišično maso, pa žal ni res - rezultati so transparentni. Niti ene reči mi ne uspe narediti v istem ali boljšem času kot lani. Dobro, ajd Mali kraški, tam sem nekaj bluzil z zaprtimi usti, ne rečem. Ampak sedajle Radenci recimo, že res da sem bil na cilju razmeroma dobrega počutja ampak vseeno: razmere so bile lani ravno tako ubitačne kot letos, pa sem bil tokrat počasnejši za kar nekaj minut. Ali pa sedajle, ko sem od 9h zjutraj do 5h popoldne žulil zadnjico v Kranjski Gori.  Hja to je čisto svoja štorija. 

Vam rečem, ko zmanjka stvari s katerimi bi se zamotil (na primer emblaže z razgrnitvijo hranilne vrednosti blago odvajalnih bombonov z okusom kaktusa) začne človek fizično pogrešati miganje. Sploh ko je zunaj sonček, planine, gorski zrak... Saj smo nori! Gremo v Kranjsko Goro in smo cel dan (dva dneva, če smo natančni) zaprti v kletni sejni dvorani! A to delajo namerno? Skratka, proti koncu, sem po moje že začel videvati bele miške. In kot pijanec, ki mu sredi delirija ponudijo pijačo sem tudi jaz izbral liter šnopsa, ne pa pir, ko sem zvečer prišel na zrak: kar na Vršič bom tekel, kaj bi bil malenkosten! 

In sem tekel na Vršič. Saj ni bilo prvič! Skoraj leto nazaj smo že tekli, pravzaprav sem jaz tekel, drugi pa so kolesarili. Takole sem takrat zgledal na vrhu:

Iz Vršič

no letos pa je bilo takole: 

Iz Vršič maj 2009

in prosim lepo: za pot sem porabil 15 minut več kot lani! 

Sem pa postal mojster za izgovore. Jasno, ko pa sem 4 kile težji! Jasno, ko pa nisem imel družbe. Jasno, ko pa sem trogal sabo opremo kot za na severni tečaj (kratke in dolge hlače, majica s kratkimi rokavi, dve z dolgimi rokavi in tekaška jakna, pa še vindstoper, da o ceglu od mobija in ključu hotelske sobe z polkilskim obeskom sploh ne govorim. 

Sem pa potem dol hodil, čisto res se mi ni dalo teč. In sem zamudil večerjo. In sem seveda demonstrativno odšel v mesto in pojedel največjo pizzo, kar so jih imeli. Da ne bi slučaaaajno pajčevina zrasla v trebuščku. In tri pire seveda. Dehidriranček bogi. Mimogrede: slika je taka kot je, ker sem slikal na samosprožilec s telefonom. Seveda so proizvajalci telefona mislili na vse, samo na to ne,  da bi telefon stal na boku sam od sebe. In potem ko sem ga podprl z majico s kratkimi rokavi, dvema z dolgimi in tekaško jakno, (da o vindstopererju sploh ne govorimo) je bilo potrebno še pritisniti na gumb...

In evo, pike na i. Danes, ko sem prišel domov sem seveda kar španciral gor pa dol pa sem pa tja, ne samo cel dan sedenja, še mukotrpna vožnja z avtobusom (na srečo brez bombonov), jasno da bo treba malo ven pretegnit noge. In sem šel in pretekel natančno en kilometer, preden sem odnehal. Potem sem se do doma hihital sam sebi. Ker cepec. 

Ampak res. Kér cepec.