Pravljica o mamici in kužku

Imam teorijo, da se poškodbe pojavijo namenoma. Saj se še spomnimo, kajneda, kako smo kot otroci dobili bolečine v trebuhu in celo vročino ravno na predvečer kontrolke pri predmetu, ki nam ni šel najbolje. Tako se nenavadne bolečine pri meni vedno pojavljajo kakšen teden pred velikimi dogodki. Na ven ne boste nič opazili, po trebuhu pa me črviči, da je groza. Delam se flegma, v resnici pa sem živčen ko mali otrok. Takrat je tudi največja nevarnost da pride do pošjkodbe. ali pa da se pojavi "koleno", krči v mišici, špikanje tu in špikanje tam. Če se ne pojavi si ga pridelam sam: nerodno stopim, klecnem, spotaknem se, enkrat sem celo telebnil dol po hribu naravnost na kolovoz. Vse za izgovor. Tako sem se letos odločil, da s treningi pred Radenci preneham en teden prej, kot ponavadi. Kar sem natreniral sem natreniral, občutek je bolj tako-tako in naj se ta zadnji teden pretegujem še kolikor mi duša da, ne bo nič bolje. Po Rajkotovih 50 se je kar poštno poznalo, da so mišice utrujene in le zakaj jim ne bi privoščil počitka. Tako sem se v petek namenil teči zadnjič pred maratonom. Mogoče v nedeljo še mali iztekec, če ne bo ravno dežja, ampak tek kot tek pa zadnjič. Brez ure, brez muzike, sproščeno. Po asfaltirani poti malo v klanec malo navzdol. Borških 10000 pač. kaj se mi pa lahko zgodi? Vreme ugodno. Malo še vroče, ampak ne bo dolgo. Tam spet nekaj kopljejo in tule raste nova škarpa. Tam doli se spet besno zaganja tisti pes. O jebenti. Spet ga ima čez tista stara čarovnica, ki ga ne obvladuje. Seveda. Pes se pravzaprav nikamor ne zaganja ampak besno teče proti meni. Z ovratnice mu binglja iztrgan ročaj fleksija in očitno je nastopilo njegovih pet minut za vsakič ko tečem mimo ne da bi se zmenil zanj, on pa divje laja in se zaganja v ograjo. Gremo po šolsko. Spustim roke in ne izzivam s pogledom, začnem ritensko lesti nazaj in izpod čela opazujem kaj bo. Nič: čisto je razpištoljen in besno skoči vame. Tule se moje znanje neha zato ga odženem od sebe z vpitjem in rokami. Coprnica še ni uspela prisopihat od hiše gor in tudi ona nekaj vpije. Končno mi rata zagrabit fleksi in ga oviti okoli količka. Ne da se mi čakat babe. Najbrž je spet malo "dobre volje". Ni to prvič. Enkrat recimo se ji je pes strgal pred našo hišo in se sfajtal z mojim in sosedovim. Ona pa je kar povprek tolkla s palico (!), namesto da bi ločila psa. In kaj naj naredim? Prijavim? Ko bo enkrat "ablast" v vasi bodo na tapeti vsi psi po vrsti, pa ni važno kako normalnega rejnika imajo. Kaj počnejo s tem psom mi ni jasno. Pa ne mi pametovat z nagonom, češ ko tečeš te ima nagonsko za plen pa te napade pa to. Pes je bil popolnoma besen. Po cesti bi lahjo prišel kdorkoli. Po moje me niti ni videl da tečem ampak me je šele zavohal. Ves čas sem bil popolnoma miren, nobenih divjih ali prestrašenih kretenj, nič. Pa kakšna palica, jebenti! Psa se ne vzgaja s palico!! Grrrr! No, tek naprej je minil brez posebnosti, mogoče sem se malo zamislil tam pri konjih ampak sicer pa tek kot tek. nobenega špikanja, nobenega klecanja ali zvina gležnja. Nobene poškodbe na zalogi za prihodnji teden... No doma pod tušem sem opazil na stegnu ugriznino. Šavsniti je moral čisto na začetku, ko sem upal, da se umiri. Pa jo imamo.

Proti ničli

Ne vem zakaj ne moremo imeti več normalnih rojstnih dni ampak je treba vedno komplicirati. Letos si je Rajko zamislil, da bo svojega 50. obeležil s tekom od porodnišnice do današnjega domačega kraja. In z vsemi postajami vmes. Štos je v tem, da se kilometrov nabere za dobrih 50 in človek ni čisto prepričan, če bi šel. Pa smo seveda šli, trije tekači, en kolesar ter štiri spremljevalke. Da o tekaču spremljevalcu sploh ne govorimo.

Seveda je bilo na koncu vse super. Vsega je bilo, od porivanja crknjenega avta, gibanice, vročine, vetra vzpona, štorkelj, guncanja, Mure, čevapčičev in še česa. Zvečer pa je bilo tako hitro prepozno, da bi še sedeli, da je jasno, da se moramo kmalu spet usesti. Morda celo brez da bi prej pretekli za gromozanski maraton kilometrine.

Proti 50

[Resnične zgodbe] Vonj po kavi

Vse sestre so bele. Bel strop, ki drsi nad njo in okna pod njim, ki jo izmenjaje oblivajo s svetlobo, megla, mrtva ribica, nato spet bela sestra.

Čas se je razpotegnil do nerazpoznavnosti, tako počasi je tekel, da ni nič razumela, kaj jo sprašujejo, želela si je samo konec, želela si je oditi, želela si je le, da bi jo pustili pri miru. Pa so jo vseskozi budili in ji dopovedovali, da naj se vendar ovede, ona pa si ni želela tega, želela je spati, zbežati v brezbarvno meglo, ki jo vedno tako varno ovije okrog ledij, preko prsi in končno; odrešujoče jo ovije celo, se ji zadrgne okrog vratu in jo pusti samo z enakomernim brnenjem.

Mamica je jokala sključena za mizo, potem je sunkovito dvignila glavo, da je videla njene oči, rdeče in pekoče, nič sočutja ni bilo naenkrat v njih in zazeblo jo je, da si je ovila odejico še tesneje k telesu. »Lažeš!« je rekla mamica in z živčno kretnjo potolkla s čikom po pepelniku, »lažeš, prasica mala, nehvaležna, zakaj lažeš?« Deklica se je še bolj sključila vase in bingljala z nogami v prazno, nobenih tal ni bilo daleč naokoli, kamor bi stopila in zbežala, nobenega zidu za katerega bi se skrila. Gledala je pekoče oči, prestrašene in obupane, proseče in obtožujoče hkrati, tako tuje so ji bile pa čeprav njeno zadnje upanje, da se ji nebi bilo potrebno izklopiti, kot se je morala vedno doslej.

Prvi sunek svetlobe je bil silovit in hrup ki jo je obdajal doslej mehko in oddaljeno je postajal vse jasnejši in ostrejši. Bela sestra jo je božala po laseh in jo mirila. Ni želela cevk v roki in ni želela pasu ki jo je priklepal k postelji. Besno je poskušala dvigniti roke, a pas je bil močnejši in bele sestre se niso menile za njene prošnje in solze, le božale so jo po laseh in jo mirile. »Šššš,« so govorile, »Ššššš, počivati moraš.«

»Ššššš,« je rekel očka, »Šššš, saj ne bo bolelo. To bo najina skrivnost, prav?« tako čudnega ga ni poznala, vedela je le, da to ni prav in da boli, čeprav ji je očka vseskozi govoril, da jo ima rad in ona je imela rada mamico in očka, ampak to boli, očka, prosim, pusti me spati, je prosila, »Ššššš,«, jo je miril očka in ji tiščal roke ob posteljo, da se ni mogla izviti, in ni se menil za njene solze, le božal jo je potem po laseh in jo miril in ji govoril kako jo ima rad in da je samo njegova punčka.

Potem se je navadila izklapljati in bilo je lažje, tako jo je bilo strah, da ne bi kdo izvedel, sram jo je bilo, ker je bila umazana in vsakega pogleda jo je bilo strah, saj bi lahko kateri prebral njene misli, in jo razgalil pred vsemi.

Bele sestre so se smejale tam daleč nekje, po dolgem hodniku je odmeval korak in trepetala je, da so koraki namenjeni v njeno sobo. Sram jo je bilo in sestre so gotovo že vse izvedele, sedaj je ne bodo več božale po laseh in ji dajale jesti, zaničevale jo bodo, kot jo je zaničevala mamica, ko ji ni hotela verjeti. Bela sestra je odprla vrata in prijeten vonj po kavi je napolnil sobo.

Sedela je na robu postelje in gledala ribico v posodi. Očka je pravkar odšel in megla se je počasi raztapljala, že dolgo ni jokala, že dolgo ni nič pripovedovala svoji ribici, kot je imela navado včasih, ko ji je bilo hudo. Ribica je vedela. Gledala jo je s svojimi izbuljenimi očmi in ji govorila vedno znova in znova kako umazana je, kako sram jo je lahko, negibno je lebdela v vodi in jo obtoževala. Odločila se je. Tam blizu so bila mamičina zdravila za takrat, ko je bila živčna, za takrat, ko je bila slabe volje, za takrat, ko ni mogla spati ali za takrat, ko je bilo v službi toliko dela. Počasi pest za pestjo je požirala raznobarvne bonbončke in pomirjeno legla v posteljo, čakajoč da bo zaspala.

Pa vendar. Telo je začelo dregetati, boreč se s strupom, ki je prodiral v kri, oklepajoč se življenja, kot je bilo vajeno. Ni mu bilo jasno, da si ne želi več živeti in krči so ga prestreljevali vsepovprek, da se je zvijalo v bolečini. Hlipala je na robu postelje in se zvijala v bolečinah, ribica pa se ji je smejala in smejala iz svoje posodice, ter jo spodbujala, da naj vzame še tabletkic, da jih je bilo premalo in da bo kmalu zaspala. Res jo je začela ovijati megla okrog vratu in upala je da bo zdaj zdaj konec. Ko se le ne bi ribica tako zlobno smejala, si je mislila in zamahnila z roko, da se je steklena posoda odkotalila čez rob omarice, smeh je utihnil in pomirjeno je pokleknila med črepinje počasi kot v breztežnosti je padala in padala na mokri tepih, vse bolj jo je stiskalo okoli vratu, hlastala je za zrakom in žal ji je bilo, da se tudi ribica poleg njene glave duši in premetava, hotela je vstati in jo nesti v kopalnico in ji natočiti vode v umivalnik a nič več ni čutila nog in nič več ni mogla premakniti rok samo gledala je lahko, kako ribica hlasta po zraku, dokler ni vendarle megla prekrila tudi njo.

Skozi priprte oči je gledala belo sestro, ki se je napotila naravnost k njeni postelji in zaželela si je pobegniti. Zamižala je, da ne bi srečala njenih oči, trudila se je, da bi priklicala meglo, pa ji ni uspelo, bela sestra pa je kar sedela ob njeni postelji in ni hotela stran, skozi priprte oči jo je videla, tako čudna je bila, žalostna, nič jezna in deklica je bila zbegana, potem je začutila roko, ki jo je božala po laseh, tokrat ne brezbrižno in zgolj pomirjajoče. Tokrat je roka sevala toplino, kakršne že dolgo ni čutila. Nenadoma je bila deklica popolnoma lahka in zdrsnila je v sen. Prvič po dolgem času je tudi sanjala.

Iz zbirke Konec sveta  II, 

Javnost ima pravico vedeti

Kaj počne Wega?
Kdo je ON?
Wega zgoraj brez.


Skratka, pozdravljeni. Je malo zaštekalo, kaj? Od "goloba" dalje nobene voje za pisanje več. Februar je bil tekaško tretji najslabši mesec ever (če ne štejem 13 tedenskega programa teka in hoje, pa tudi če ga, pade zgolj na četrto mesto).

V takih primerih pomaga, če malo počiješ in malo bereš. In sem počival in bral in prebral vse kar sem napisal na tem blogu zadnja leta. Po vrsti od spodaj proti danes. Češ, malo za motivacijo, kao nekateri berejo kar pišem in jim (nekaterim od nekaterih) daje tudi nekaj vzpodbude. No meni ni dalo nobene. En sam jamr in stok, da je groza. Vzorec se ponavlja: vzhičeni plani, euforični nameni potem pa POK, luknjica na vetrobranskem steklu se razleti na koščke in to je to.

In kaj pomaga če ne pomaga počitek, meditacija, branje, pogovor, razumski pogled na situacijo in trezni razmislek? I kaj, šoping vendar. Smo torej šli in si spet pivoščili eksperimenting. Ker Wega pač ni tako, vedno mora poskusiti kaj novega. Ni hudič, da ne bo nekega dne našel superge, ki bodo tekle namesto njega? Ampak karkoli že rečete - pismo, kako paše! Odpikaš tisto pin kodo in vzameš paket pod roke in se odpraviš v beli dan. Cel teden prej me je že držalo, samo plačo sem čakal. In v čem je eksperiment? Ja v supergah. Večina ljudi še nikoli slišala: firmi se reče ON, model pa je cloudrunner, ker cloudsurfer so menda za anoreksične podpetinsedemdesetkilske griže, ne pa za take dedce kot sem jaz. Fora je v tem, da naj bi se počutil kot da tečeš med oblaki ali nekaj takega, no realnost je seveda, kot vedno, drugačna. Gre za to, da niso nič pronatične, nič strukturne, nič air in nič protect ampak imajo namesto podplata ene take polkrožne gumice, ki še najbolj spominjajo - ja , na polkrožne gumice, take ki jih uporabljajo za modelčke od bagerjev namesto gosenic. Posledica tega je bila, da sem šel po klancih dol ta prvič kot po jajcih saj sem se bal, da se bom odpeljal dol kot po ducatu miniaturnih gosenic od modelčkov bagerčkov na podplatih. Po stotih kilometrih, koliokor jih imam danes narejenih z njimi lahko rečem, da vsaj meni zadeva deluje. kot je mišljena Bomo videli še po stotih, še posebej pa po kakšnem res dolgem teku.

Evo, toliko za danes, da ne bom naenkrat preveč spisal. Saj tudi ni več kaj dosti. Počasi smo si nadeli kratke rokave in smo zgoraj brez kape in take. Se slišmo kmalu, morda spet s kako zgodbico?

Zgodba z žalostnim koncem

Nisem ravno bučka, ampak ravnodušen pa tudi nisem čisto. Moj odnos do živali je približno tak, kot do majhnih otrok - manj rinem vanje, rajši se imamo. In to mislim dobesedno. Majhni otroci so me običajno imeli radi (ali pa so se me bali, ker grdo gledam) morda ravno zato, ker nisem skoz nekaj težil in rinil vanje in sem se z njimi vedno pogovarjal normalno, kot z normalno osebo ne pa debilčkom (bucica, juhica gugugu...). Kot rečeno, z živalmi je podobno. Ne rinem vanje, sem odločen in (kot sicer tudi z otroki) prepopustljiv, pa sekiram jih tudi ne. Prej ali slej se vzpostavi en tak odnos na ravni zaupanja, kar pa je včasih bolj iluzija kot ne (samo Roya poglejte recimo, ni naklučje da me je tako razkurilo takrat ko je pozabil na zaupanje in pobegnil iz prtlažnika).

Drugače pa - vedno me stisne, recimo, ko vidim ob cesti povoženo mačko. Da bi se ustavil in jo pokopal pa mi pač ne gre od rok. Itak se vedno mudi, itak ni časa. Čeprav je pa tudi res, da je zadaj za blokom kar nekaj grobkov s kostmi naših skobčevk, želv, ribic, miši in podobnih. Včasih premišljujem da je to itak brezveze - sočutje namreč, ker narava sama je kruta kot peklenšček. Neusmiljena, krvava. 

Ne verjamete?

Kot veste, nas je v Šiški obiskal golob. Namestil se je v prekucnjeni košari na omari v delno zaprtem balkonu in počasi se je izkazalo da ni golob pismonoša ampak samo golob. Počasi se je tudi izkazalo da pravzaprav niti golob ni, ampak golobica. 

In kaj naj sedaj? Saj veste, na prvi strani googla boste pod geslom golob našli najprej našli besede kot so: iztrebki, nevarni, prenašanje, nalezljive bolezni, perje, pršice, bakterije, alergije, parazitarne bolezni in podobno. Odločil sem se za neko srednjo pot med nasveti, ki sem jih dobil od sodelavcev, namreč ena stran me je spodbujala, da naj takoj stran pomečem jajčka, golobica pa bo itak šla, druga stran pa je namignila, da jo morda zebe in je lačna? Moja srednja pot je bila, da sem jo pustil čim bolj na miru. Da bi žalostil novopečeno mamico se mi je zdela osupljiva misel misel. Le kje se spomnijo takšnih? Pa me vedno najdejo in silijo v kakšna takšna dejanja. Recimo - ker smo v vrhnjem nadstropju so se nad naša okna naselile lastovke in sosedje me vsako leto nagovarjajo, da naj sklatim gnezda. Zakaj že? Če že koga motijo, potem motijo edino otroke, ko jim poleti že ob 4h prirejajo koncert ob odprtem oknu. Če se vrnem k naši gostji - skratka, kar se mene tiče,  detomor odpade. Hrane pa je imela očitno dovolj, s svojih izletov se je vračala vidno zdrava in prav nič shirana. Sploh pa, če sem čisto pošten, mi ni bila kaj dosti na očeh, v Šiški sem bolj izjemoma kot ne. Otroci so bili sklepčni, da jih ne moti in mi nismo motili nje. Tako tudi nisem namestil mreže - kako bi se sicer golobica vračala h gnezdu?

Malo sem že pozabil na vse skupaj, ko me obvesti tamala: košara da je sredi balkona in notri med vejicami rumeni trupelci. Kaj se je zgodilo lahko samo ugibam, predvidevam pa da so bile vrane. Te pametnjakovičke so že davno odkrile, kako do slastnega obeda, pri nas v fabriki ni nič nenavadnega najti okljuvan golobji okostnjak. In vrane okoli v veselem prepiru. Kar malo krivega sem se počutil, zaradi mreže pa to, ampak kaj pa naj bi? Narava je kruta kot peklenšček. Neusmiljena je in krvava. Pa brez čustev, hvalabogu. Kaj je bilo tisto njeno gruljenje ob košari kasneje sredi balkona ne vem. Izraz stiske gotovo ne? Saj golobi menda ne čutijo stiske? Duševne stiske?? Dajte no.

Kasneje sem umaknil košaro nazaj na omaro, da pospravim balkon in ko sem nesel smeti ven je sedla nazaj v gnezdo. Čemela je v na tistih dveh preostalih trupelcih in ni se ji dalo dopovedati, da je konec. Ni se pustila odgnati in branila je mrtvo gnezdo kakor je le znala. Našopirila se je in dvignila krila, vpila in prhutala.  

Ko sem se kasneje vračal izza bloka, sem videl da še vedno leta na balkon in nazaj in išče svojo košaro. Jo bo že minilo. Saj nič ne čuti. Saj ne ve. Samo za nagon gre.

Jutri pa jo bo tako ali tako pričakala mreža.

[Resnične zgodbe] Ljubim te (K.)

Ponavadi ga je prijelo enkrat konec poletja. Spet je sedel v naslonjaču z albumom v naročju in nežno božal fotografije. Fotografije so bile rumene kot konice njegovih prstov s katerimi je včasih pokazal na kakšnega mladeniča in mrmral kako jih je tale pa gnal, prav do onemoglosti. Kolikokrat je slišala tiste zgodbe, kako so morali najmanj stokrat gor in dol ob skakalnici, pa na vrh do cerkve in nazaj, vse dokler niso skoraj bruhali od napora. Na naslednji strani albuma bo spet začel s tistimi zgodbami o Bukarešti, pa o ljubljancu, ko sploh niso ustavljali prometa pa zgodbice o tekmovanjih po bivši jugi...

- Pazi, no!

Jezno je odpihnil pepel, ki ji je padel na eno od slik. Malo je še pobožal fotografije, potem pa počasi zaprl album. Ko je vstal se ji je zazdel tako star in izsušen.

Kdaj sta takole obtičala? Kako sta se znašla v tej majhnem zakajenem stanovanju brez prave volje in brez kakršnih koli ciljev? Čedalje redkeje je obul tiste superge in šel za kakšno uro ven. Na zadnje lani enkrat, če se prav spomni, ko je jezno prišepal domov češ, da so se copati dokončno strgali in da ima samo še krvave žulje od njih. Da bo enkrat treba kupiti nove.

Enkrat.

Včasih sta šla mimo trgovine in jih je kazal, vidiš tiste, da tiste so pa špica, s tistimi bi pa šlo. Hoj, ko bi imel take, kako bi tekel! Pa ji ni ušla otožnost v njegovem pogledu. Iskra v očeh je namreč zasvetila le na kratko, potem pa se je umaknila vsakdanu, copati v izložbi so bili daleč predragi za njiju. Ostale so v tisti kategoriji enkrat, nekoč. Nekoč sta res, ko sta bila prav prešerne volje, celo stopila v trgovino, da jih je preizkusil. Kako mu je žarelo lice! Prav kot mladenič je izgledal, tisti, dolgolasi iz rumenih fotografij v albumu. Pa vendar bi bilo najbrž bolje če ne bi šla tod mimo. Ko sta stopila ven je bil še bolj žalosten in prazen, doma je potem jezno puhal dim spet kar za mizo v kuhinji in si točil ta kratke. Poznala ga je in vedela je, da bo jezno odmaknil roko, ko ga bo poskusila potolažiti. Še sama si je natočila in se zazrla skozi okno v stolpnice nasproti. Kakšno življenje... Jeseni, ko se je začela šola je bilo malo lažje, saj je dobila nekaj dodatnega denarja še za delo v poznem popoldnevu. A iz dolgov se nista uspela izviti, vedno sta imela na koncu meseca minus. Tako praktično ni mogla nikamor. Zaživela je samo med čik pavzami s sodelavkami, ko so se smejale in opravljale. In seveda še v tistih trenutkih, ko sta pozno zvečer, ko se je vrnila iz šole, sedla na balkon, puhala oblačke in sanjarila kaj bosta enkrat, kako bosta nekoč...

Bila je žalostna. Kdaj je postalo vse tako pusto? Gledala ga je kako ves brezvoljen spravlja album na svoje mesto kako odsotno otresa pepel mimo skodelice. Kaj ko bi bilo nekoč enkrat - danes?

***

Bil je zmeden in prestrašen hkrati. Ne bi smel tako vzrojiti. Ampak ona ne ve. Vse je en blef, pač ne zmore več. Oh, v tistih časih, takrat že, ampak sedaj je star in pljuča so vsa zapacana. Copati so bili samo izgovor. Pa tako lep večer je bil. Prav potrudila se je, celo smrekico je okrasila. In darila spodaj. Zdelo se mu je, da imata končno po dolgem času lep večer. Zadnje čase sta se videla prav poredko, sedaj ko je delala še v šoli pa sploh. Malo je bil zaskrbljen, tako utrujena je bila ves čas, niti na balkon ni več hodila z njim. Danes pa je bilo tako luštno vse skupaj, smejala sta se in pogovarjala, potem pa - darila. Ni pričakoval ničesar, škatla za čevlje pač, notri pa najbrž kakšna štkatlica ta boljših. Ali pa nogavice. Mogoče ta domačega od njenih. Zdelo se mu je simpatično to, z darili. Odpiral je škatlo, ki jo je zavila kar preskrbno in dvignil pokrov. Najprej ni dojel kaj gleda, bilo je čisto iz drugega filma.

Začutil je utrip v sencah in mrzlo ga je spreletelo po hrbtu. Kako... Od kod... ? Bile so prav tiste. Še tako živo se je spominjal mehkobnega občutka na nogah, ko jih je pomerjal. Ko je poskočil nekaj korakov po trgovini ga je prijelo, da bi stekel še naprej, ven skozi vrata in dalje po hodnikih in naprej in naprej, ven in nikoli se ne bi ustavil. Tako si je želel spet preteči cel maraton, začutiti tisto množico od znotraj, ne pa le kot malo otožni opazovalec ob cesti. Ampak saj ne zmore. Nič več, nikoli več. Ko jih je sezuval je postal tako čudno prazen. Del njega je ostal z njimi tam v trgovini. Sedaj pa so bike tukaj na mizi. Žarele so in dišale, polnile so ga z energijo, ki je ni čutil že leta. Ampak ne, to ne gre! Nikoli več. Ne more, ne z more! Vzrojil je jezen, zmeden in prestrašen. Da si jih ne moreta privoščiti, da jih noče. Da je nora, ko kupuje takšne reči. Od kod denar? Od kod ji ideja, da sploh še hoče teči? Takoj pojutrišnjem zjutraj jih bo nesla nazaj, potem pa bosta nakupila potrebnejše stvari. Vpil je brez kontrole, jezno in obupano. Nemočno. Že trenutek kasneje mu je bilo žal. Sedela je tam sklenjenih rok in se komaj vidno tresla. Ni hotel, mora ji povedati, da ni hotel... Oči je imela široko odprte in zazrte mimo njega v omarico nad umivalnikom. Naenkrat je sunkovito vstala, da je stol padel po tleh. Nekaj trenutkov je še stala tam, potem pa mirno pobrala stol in odšla v sobo. On pa je kar sedel tam in ni vedel kaj bi. Jezno je potegnil škatlico iz žepa in si s še vedno tresočimi rokami prižgal. V tem ledenem mrazu že ne bo hodil na balkon. Ko je hotel prižgati novega, je ugotovil, da je škatlica prazna. Sedaj pa še to!! Z vajenimi gibi je naštel drobiž in si ga pripravil na mizo. Do črpalke sicer ni daleč ampak po tem mrazu... Mah, nikamor ne gre, za danes bodo tudi tiste njene dobre. Gotovo jih ima spravljene v tisti njeni škatli. Obrnil se je proti umivalniku in odprl omarico. Ko je prijel za kovinsko šatuljo je tiho zaklel. Prazna, jebenti! Zmedeno je gledal v šatuljo in jezno pihnil. Na dnu je bil samo en star prelomljen čik, nekaj drobiža in koledar s prekrižanimi dnevi. Ženske! Ko je hotel dati škatlo nazaj je obstal sredi giba saj se je v šatulji prikazal odsev superg na mizi. K vragu vse skupaj! K vragu!

***

Zajokala je šele, ko je imela glavo globoko potisnjeno v blazino. Tako samo se je počutila. Tako nemočno. Tista Nekoč in Enkrat sta bila spet nekje daleč nedosegljiva. Slišala je, kako si toči pijačo, kao loputa z vrati omaric. Kako šteje drobiž. Menda ne bo šel ven popivat? Morda je reagirala preveč sunkovito, morda jo je zabolelo brez potrebe? Saj ni mogel vedeti, tudi njemu je težko. Mogoče pa nima smisla, da si pokvarita večer čisto do konca. Ogrnila si je haljo in stopila v kuhinjo. Pa ga ni bilo več. Očitno je bil res razburjen, saj je na robu mize pozabil nekaj drobiža. Žalostno je sedla za mizo in opazovala čik v pepelniku. Tako je pogrešala tiste čik pavze. Še bolj puhanje oblačkov na balkonu skupaj z njim. Sodelavke so jo imele zadnje časa za čudno, ko ni hodila več z njimi ven. Tolikokrat si je zaželela pomirjajočega dimu, nežne omame, pogovorov na balkonu. Ampak imela je cilj. Ko je prvič vrgla kovance v šatuljo ni vedela ali bo zmogla, ko jih je zadnjič srtresla ven na mizo ji je srce razbijalo od veselja. Sedaj pa vse skupaj ni imelo več smisla. Žalostno je segla v omarico in izbrala daljši del polomljene cigarete. Vtaknila jo je v ustnik in s pogledom iskala vžigalnik.

Na vratih je zamolklo in neodločno zaropotalo. Vrgla je ustnik v škatlo in  dvignila pogled. Bala se je, da bo spet ves jecljav in majav, kakršen je včasih prišel iz gostilne. Najprej je zaslišala sopenje, potem pa se je pojavil tam med vrati v sami majici in kratkih hlačah. Bil je prepoten in težko je dihal. Nekaj časa ga je samo gledala potem pa zagrabila odejo in ga skrbno ovila. Ti norec! Njegove oči so žarele, njegovo srce je razbijalo, na obrazu pa se mu je risala čista otroška radost. Prave so, je hlipal, čisto prave! Iz njegovih oči je razbrala, da bi lahko tekel in tekel in tekel, naprej do roba in še dlje in da ni čutil ne utrujenosti in ne mraza, le brezmejno  lahkotnost. Vse bo dobro, vse bo še dobro! Vedela je, da bo letos tekel maraton! Navdušeno ji je risal vzdušje, ko bo stekel z reko tekačev, kot da ne bi več samo sanjal, kot je že tolikokrat doslej. Objel jo je trdno kot je že dolgo ni, tako toplo in hkrati tako nežno. Potreboval bo denar za opremo in štartnino, ampak bo že nekako. Ko se je odmaknil od nje je zaslišala kovinski zvok kovancev.

- Saj lahko uprarabim kar tvojo škatlo, kajne?

Iz zbirke  Konec sveta II

(Prisilni?) počitek

Spet imamo podnajemnika v Šiški.
Počiva in leži cel ljubi dan. Ne vem kaj bo, ko bo pritisnil mraz?