četrtek, 14. februar 2019

Kumi čakam četrtka! (Nisem kriv 4/7)


Humanitarni projekt zbiranja plastenk  
Do petka, 20. 4. 2018, 
bo na naši šoli potekal humanitarni projekt
 zbiranja odpadnih plastenk, 
ki je letos namenjen nakupu ultrazvočne naprave 
srca za novorojenčke 
v Splošni bolnišnici Murska Sobota.
OŠ Šmarje pri Jelšah


Vsa ta zaganjanja... Ni isto. A veste, ko sem 12 (!) let nazaj vstal s kavča in šel teč je bilo drugače. Saj se spomnite kako sem "kumi čakal četrtka", torej naslednje vadbe. Pa vse je bilo novo. Nakup superg, boleče goleni, novih sto metrov dlje na standardni progi. Pričakovanje, kaj se bo prikazalo za ovinkom naslednji teden, ko bo minuta teka več in hoje manj pa še več ponovitev. Do kod na PSTju bom prišel preden bo potrebno (na polovici) obrniti. Pa prva tekma, novi prijatelji, nov svet. Novi izzivi, nove dolžine, drugačni, drznejši izleti zgrajeni na novi energiji, ki jo je nudilo novo, pomlajeno in vzdržljivejše telo. Kdor je bral moje bloge se spominja, kako sem ves čas že skoraj paranoično iskal regresijo v vsakem počitku, v vsaki pavzi, v vsakem slabšem teku od včerajšnega. Pred vašimi očmi se je dogajalo. Strah pred zdrsem v staro telo, obsesiven strah pred tem, bežanje, zanikanje, slepenje... in potem počasen, spiralen zdrs nazaj. Kot bi kuhali žabo. Kar naenkrat sem bil spet tam. Kavčkrofek, 102 kili, pivo, 115 okoli pasu. Kaj me je sedaj desetič ponovno pripravilo, da sem poskusil vam zaenkrat še ne zaupam. To šparam za zapise po sagi "Nisem kriv" v sedmih delih. Ker je tudi to sprememba: spet so tu objave. Vnovični zagon sem dal na splet v upanju, da ste že vsi itak pozabili na Wego, lepega, pametnega in skromnega. Sedaj pa ste že trije, pred katerimi me bo sram če bom nehal :). Toliko tokrat o teku.
Pa dajmo še malo o krivdi, zločinu in kazni. Povedal sem vam že, zakaj se ne čutim krivega kar se tiče onesnaževanja z vrečkami, zakaj me celo jezi, ko spet vse valijo name, potrošnika, ki da mora(m) spremeniti svoje umazane navade. 
Naj kar takoj povem: odpadke ločujem, odkar so se pojavili prvi ločevalni otoki po soteskah. Takrat še ni imel vsak blok pred svojim vhodom 3 kontejnerje za embalažo pa še kakšnega za papir in steklo poleg. Ni bilo treba. Plastik in piksen še ni bilo v tolikšni meri, steklenice smo menjavali za kavcijo v trgovinah, papir pa smo zbirali za končne izlete. No, ampak se je začelo. Plastenk in pločevink je bilo vse več, reklamnih prospektov tudi, pa tudi nepovratne steklenice so naenkrat postale fensy. Pa se nisem dal, če me je že premamila kakšna plastenka (na začetku so bila to največkrat čistila) je bila v smeteh ločena. Prav počasi pa se je začelo. Pivo so mi najprej spravili v zelene flaše, potem pa še v pločevinke. Pojavili so se priročni šesterčki, tako piva v pločevinkah kot radenske v plastenki. Še malo prej je bila najboljša izbira za sok TI jumbo steklenica (taka s širokim vratom, da se je dalo z užitkom piti kar naravnost iz nje), kar naenkrat se je zdelo to - v primerjavi s plastenko silno šorasto. Skratka nekega dne sem se zavedel, da imam na dvorišču spet polno ta črno stolitrsko vrečo stisnjenih piksen, plastenk in konzerv. Še bolj moteče je bilo to na morju, tam ni preveč vljudno stiskati in tlačiti teh reči, ker jih lokalni "podjetniki" potem nabirajo  iz kontejnerjev, da v trgovini iztržijo "povratnu naknadu", plastenke in pločevinke pa morajo biti nepoškodovane. (O tem, zakaj jih sam ne nosim nazaj v štacuno pa kdaj drugič.) Začeli smo se res truditi. Nabavil sem zaboje steklenic piva, radenske, olja in radenske, ostalega pa tako ali tako več ali manj ne uporabljamo. Kmalu sem spoznal, da je vse skupaj rahlo zoprno. Prenašanje zaboja polnega praznih steklenic je precej bolj neudobno kot pač zaviti v štacuno in vreči šestorčka na zadnje sedeže. Najprej se je treba spomnit in ga dat v prtljažnik, potem pa se je treba znajt še v štacuni. Kje jemljejo embalažo nazaj? Kakšen sistem imajo? Imajo avtomat ali se zmeniš s prodajalko? Če je avtomat, ali je tu na parkirišču, notri v trgovini, ali kako? Potrebno ga je najti. Pa tudi ko si ga našel se ni nehalo. Včasih se je zdelo, da snemajo skrito kamero, namreč avtomat je zahteval, da zaboj izpraznem in na tekoči trak vrnem posebej zaboj in posebej eno in po eno steklenico. In take. Vse to sem stoično prenašal. Pravzaprav ne stoično ampak uporniško. Ne dam se. Mene že ne bodo tlačili med spremenjene potrošniške navade. Moram povedat, da je šlo za upor na višji ravni. Skenslal sem komercialne radijske postaje, prenehal gledat ali poslušat vse kar se je prekinjalo z reklamami, kupoval meso, sadje in žganje pri kmetih, nabavil celo stekleničko za mlekomat. 
Pa ni nič pomagalo. Kot zgoraj omenjeno kuhanje žabe se je vse skupaj ponovilo tudi tu. Čistil, recimo, se kmalu ni dalo dobiti drugače kot v plastiki. Makaroni so bili naenkrat vsi v škatlah s plastičnim okencem na sredi, da se vidi kako lepi so. Vrhunec so bili LCA jogurti zelenih dolin, ki so nepotiskan lonček ovili v kartonast ovoj, ki je imel (ima) na notranji strani, torej ko ga strgaš po perforaciji ob napisu "več informacij", dodatno samohvalo, kako super mikroorganizme vsebuje in da so te informacije natisnjene na ekološkem, recikliranem pairju. Da so s tem dvem odpadkom - lončku in pokrovčku - dodali še tretjega, jim ni kapnilo. Oh ne, veste, s tem, ko so lonček ovili v karton so naredili dobro delo: plastika lončka je lahko zato tanjša in oh, spet so prispevali k čistejšem okolju. 
Pa dobro, nič takega, kar ne bi mogel upornik s prezirom ignorirat. Ampak počasi mi je začelo hoditi vse skup na živce. Tam platojček piva v akciji, tu iz akcije izvzeta gajba zelenih steklenic. Tam zavitek cenejše mineralne vode, v steklenicah pa le pregrešno drag Donat in litrska Radenska. Cele police vsega boga v plastenkah, pločevinkah in nepovratnih steklenicah, jaz pa na voljo le Laško, Union in Radence. Oh še to ne: najprej sta se Laško in Union tako in tako zlila v en okus, potem pa kot v opravičilo lansirala razne posebne izdaje, nefiltrirane, IPA, pšenične in take. In ko sem enkrat obtičal na blagajni z dvemi steklenicami za vračilo na kavcijo (zakaj pa ne?) mi je prekipelo. Šlo je za 40 centov in kot že mnogokrat dotlej bi pač zamahnil z roko, kar pustite. Tokrat pa ne.  Zgodba je bila, da sem kupil neko bolj posebno  hajnikenovo ljubljansko pivo za poskusit - dve steklenici. Zaračunali so mi kavcijo in ob naslednjem obisku trgovine sem poskusil vrniti steklenico v avtomat, ta pa jo je zavrnil. Običajno bi zamahnil z roko in steklenici vrgel v zato pripravljeno košaro, tokrat pa sem pozvonil, kot je navodilo ob avtomatu "v potrebi po posredovanju osebja". Po daljšem čakanju in daljšem zvonenju (tudi tega sicer ne počnem) se je pojavil "osebje" in mi zagotovil, da ni problema, da bodo že na blagajni zrihtali. OK. Na blagajni pa začudena faca. Naj tu takoj povem, da prodajalka pač tu ni nič kriva. Ji pač ni nihče povedal ali pa je nekdo narobe povedal "osebju". Veste meni je vedno nelagodno na blagajni že če ne zmečem robe dovolj hitro vs traku za blagajno v voziček, češ, ljudje lakajo. Ko pa se kaj zatakne me oblije mrzel pot. Kupci v tej "nesrečni" vrsti za blagajno začno zavijat z očmi ("pa ravno meni, vedno v moji vrsti...") in, saj veste pač ni mi prijetno. In tu se je res zataknilo. Ni bilo kode, ni bilo številke, ni bilo opisa in ni bilo... mojega odpustka, češ ok, pustite teh 40 centov, kaj 40, saj jih je 80 (40 ker steklenic ne morem vrniti in jih bo kot zgleda vreč stran in novih 40, ki jih bom ponovno plačal za kavcijo). Kar trmaril sem tam. Potem smo stvar uredili rako, da so vrnili kavcijo za nekaj drugega in se bodo že na inventuri s tem ubadali. 
Ok, pač ena anekdota, boste rekli. V resnici gre za, če lahko uporabim najbolj oguljeno frazo, kamenček v mozaiku. Saj je vse anekdota, se še spomnite kako smo se smejali ideji, da bi vodo pakirali v plastenke? Vodo v plastenke? A so normalni? Kaj takega se pri nas ne vo zgodilo. Aja, da ne pozabim, 14 let že živim v vasi kjer ni vodovoda in zbiramo deževnico.  Bi imel celo opravičilo, da jo kupim, kajne? Pa je nisem doslej več kot nekajkrat, ko so na obisk peišli vnučki. In imamo sedaj 123 vrst vode v plastenkah (vštete so kombinacije znamke vode in volumna pakiranja - od 0,25 do 2 litra). Pa vode z okusom. Okusom, jebenti. Brezbarvna tekočina brez vonja in okusa ima sedaj visokokalorični vonj in okus...
Skratka česa me torej krivite? Katere potrošniške navade naj spremenim? Kar se piva tiče, sem se že znašel. Kuham svojega. Vodovoda pa še ni... 

Ampaj vse to ni tako strašno. Ne jamram zaradi tega. Tudi krivde se ne odrekam zaradi rega. Pokrovko na ekonom loncu je odneslo zaradi nečesa drugega. O TEM V PETEM DELU.

nedelja, 10. februar 2019

Ne, res nisem kriv (3/7)

Sodobni potrošnik išče čim več udobja. 
Tako mnogi vsakodnevno kupujejo pijače v plastenkah, 
ki jih nato zavržejo. 

www.bodieko.si

Kar se teka tiče, kaj naj rečem? Prvi teden je šel mimo, ampak prvi teden je šel še vsakič mirno mimo. Nobene pametne treme, nič posebnega. Celo kar malo prazen sem bil. Edena sprememba od vseh teh zaganjanj doslej je ta, da sem ga obelodanil na blog, češ, da bom tako težje še enkrat flopnil. 

Ampak itak do 6 tedna ne bo zanimivo; takrat se teki podaljšajo na 5 minut. Takrat se pravzaprav šele neha hoja pa prične tek. Pa takrat je tisti čas, ki je doslej pri vseh zaganjanjih veljal za zadnjega. Če sploh.

Nekaj je za omenit: spet te goleni. Gruntam ali gre za narobe superge, ali kaj? Mimogrede: superge št. 18. Nekaj mi pravi da se ves čas zgovarjam na superge in kupujem nove in nove. Če sem s ta prvimi pretekel 1400 km, sem predzadnje vrgel v kot po dvaintridesetih. Češ da žulijo. Da nekaj ni v redu. Da so itak v Decatlonu kupljene ene pocen variante. 

Skratka, dokler se v teku ne začne kaj dogajat, naj nadaljujem z mojo "Nisem kriv" zadevo. In to tam, kjer sem končal na zadnje: res, koliko vrečk sem doslej pravzaprav vrgel v morje? Že skoraj trideset let - in ker so mi lastni otroci iz vrtca nosili zgibanke in pobarvanke in mi sploh solili pamet glede tega, vem, da je res toliko let - ločujem. Res. Glede tega sem bil vsa leta strikten. Tečen celo včasih. Prepričeval okili, tudi tiste, ki so tedaj še na vse pretege iskali izgovore, češ, kaj se zajebavaš, pa ločuješ, potem pa pride (en) kamion snage in vse kontejnerje skup sprazne. Ampak, če dovolite se k plastenkam vrnem kasneje. Najprej k z mojimi vrečkami zadušenim želvam. 

Kot prvo, ker vem, da znajo nekateri ljubitelji živali skočiti v luft in me proglasiti za pošast, prasca, človeka nevrednega življenja (ja tudi take berem po komentarjih raznih portalov, ko nekdo vpraša, če kdo ve za koga, ki bi pazil na njihovega psa, ko grejo na morje), naj takoj poudarim: ob HD posnetkih želv, ki se zapletjo v plastične vrečke, se tudi mene trga srce. Pa ob pelikanih prepojenih z nafto. Pa zgrožen sem, resnično zgrožen, ko gledam vrhunske posnetke ogromnega, kot kontinent velikega otoka odpadkov sredi oceana. 

Ampak, ha, zakaj jih kažete, forvardirate, mailate, lajkate, poturavate meni? Kaj naj sedaj jaz? Prvič, vrečk si sploh niseem želel. Čisto dobro sem shajal brez njih. Naš hišnik je enkrat na teden zvlekel dvanajst kovinskih kant za smeti iz  "smetarnice" - ropotal je, da je odmevalo po soseski - za cel osemnadstropni blok. 55 stanovanj in dve pisarni. Danes pa trije kontejnerji za piksne in plastenke in po ena še za papir in steklo. Pa tri črne za vse ostalo. Razen za organske - nekje zadaj je še ena rjava za kosti od župce. 

Pa saj je celo vseeno! Takrat smo imeli razmeroma malo smeti in nekaj kant (in glede kant in "smetarnice" obstaja še anekdota, ampak ajde, o tem kdaj drugič), danes imamo ogromno smeti in ogromno kant, ampak v vsakem primeru, vse kar smo imeli za vreči stran smo vrgli stran. Na neko mesto, kjer smo upravičeno domnevali, da smo plačali neko službo, ki bo ustrezno poskrbela za moj odpadek. Oziroma domnevamo tako tudi danes. Če sem jaz danes vrgel plastično vrečko (pa nikoli same, običajno kot embalažo drugih snmeti) v smeti, sem nekako domneval, da jo bodo primerno obravnavali. Saj ne gre samo za to, da sem jim plačal, ne, še zloženke so mi pošiljali in vse to, me podučevali, me vzgajali... Vsekakor pa potem ne pričakuješ, da bo taista vrečka pristala zavita okoli glave morske želve. Kaj naj si mislim? V moji glavi si slikam film: kamion, ki je plačan, da odtrani moje odpadke moj denar porabi drugače, vse skupaj v stiski odstrani skrivaj, kot Bart Simpson v svojem filmu in potem s prstom kaže name, da sem "potrošnik" ki "išče čim več udobja". Še enkrat: nisem si želel vrečk, ne zdijo se mi niti ne vem kako udobne - navsezadnje sem včasih dobil vse skupaj postreženo v roke, danes pa izbiram, izberem, naberem, stehtam, poiščem ceno (pritisni "28" za gušta), opremim s črtno kodo, poskeniram črtno kodo in plačam - sam. Zakaj bi bilo to tako strašansko bolj udobno zame, ne vem. Predvsem pa tudi tega ne vem, kako se je ta plastična vrečka s črtno kodo 1,54 kg lušta ali pa pomaranč italjanskega izvora znašla v oceanu. 

Uuu, moram nehat. Sem že davno presegel 144 znakov, kolikor jih še lahko prebavimo naenkrat v teh časih. Da se ne bo kdo zadušil s predolgim blogom... 

Torej o plastenkah, o plastenkah pa naslednjič. Ker ne, nisem kriv. Res ne. Bom dokazal.

Če bom še tekel seveda.
















torek, 05. februar 2019

Nisem kriv! (2/7)

Torej sem spet začel teč. Spet vstal s kavča itd, itd. Kot sem že omenil - desetič. Kaj naj bi sedaj potrjevalo, da gre zares, ne vem. Bomo videli, ko se bo začel šesti teden in petminutni teki. V zadnjih desetih poskusih nikdar nisem uspel priti čez.

Prejšni zapis je bil morda malo zmeden, se oproščam. Deset stvari sem hotel povedat naenkrat in potem seveda nobene res tako kot je treba.

Prvo, tisto o izgubi vsega, veste, ni čisto res. V bistvu nisem vsega izgubil. Dobro, izgubil sem sapo za v planine, za krasne krtinske izlete, za spontan popoldanski švig nekam v neznano. Pa izgubil sem debate s sotrpini, kje smo bili, kaj smo dosegli. Tisto pričakovanje pred ljubljancem. A si kaj treniral. Na kolk greš? Pa izgubil sem... mah ne bom našteval. Polistajte nazaj, izgubil sem desetletje čudovitih doživljajev in takih reči. Ampak sem pa tudi veliko pridobil! Vse svoje kilograme, recimo, še kakšnega za povrh. Pa vse tiste centimetre okoli pasu. Pa blažen mir pred škratkom na levi rami, ki mi v petek šepeta, da naslednji pir ni dobra ideja ker je jutri sobota, v soboto je pa, no saj veš, kaj je vsak torek, četrtek, in soboto. Pa take stvari.

Drugo tisto o zaganjanju. Boh, če je kdo kaj zastopil. Finta je samo v tem, da si vse vestno beležim. In tako imam deset tistih božjih prvih vaj, 1/1, 1-2-12x. Kar pomeni prvi teden, prva vaja, ena minuta teka, dve minuti hoje, dvanajst ponovitev. Potem je seznam različno dolg. Nekatera zaganjanja se končajo že kar tu, nekatera prilezejo celo do 6/1 5-1-8x. Ampak to je bilo davno. Poletje 2015. (tistega leto prej, 9/3 15-1-3x pa ne štejem, ker so bile objektivne okoliščine, pa še kmalu po bolezni sem še kar dobro tekal naokoli).

Tretje, tisto o osmih ponovitvah. Ja res je. Posodobljena izdaja The knjige ponuja malo manj naporen program. Vsega skup se v 13 rednih nabere 211 minut manj teka. Ponovitev je - sploh na začetku - manj, sam ritem pa je več ali manj isti. Idealno za novo zaganjanje, kajne? Glede na to, da imam časa očitno dovolj - zaganjam se že skoraj štiri leta, je čisto vseeno če zaženem lepo počasi. Bomo torej videli tam pri 6/1 5-1-8x, ki je po novem 6/1 5-1-7x. Zaenkrat mi gre. Deseti 1/1, 1-2-12x, ki je bil sedaj 1/1, 1-2-8x je šel gladko mimo. Oh, seveda. Boleče goleni in te stvari ampak pojdite raje na prvi zavihek zgoraj, trinajst let nazaj, pa bo bolje opisano, kot če bi se sedaj še enkrat trudil.  In kot se je takrat reklo: Kumi čakam torka!*

In končno da pojasnim še tisto o plastičnih vrečkah in zadušenih želvah. Pokrov mi je dvignilo ob veliki zmagi boja proti svinanju okolja - trgovine so ukinile brezplačne vrečke za enkratno uporabo. Kjerkoli kliknem, karkoli vzamem v roke, karkoli poslušam, prej ali slej naletim na članek, ki mi soli pamet o tem, kako je čas, da potrošniki spremenimo svojo miselnist, da se zamislimo nad svojim ravnanjem, da poskusimo ravnati ekološko, osveščeno, da z majhnimi koraki prispevajmo k čistejšemu okolju, zaviranju podnebnih sprememb, zmanjševanju, oh, kar odpravi davljenja morskih želv z mojimi tankimi vrečkami za enkratno uporabo, zmanjševanju koncentracije mikro, pa kaj mikro, nano plastike v naši okolici in že kar v naših telesih...

Ker sedaj sem pa jaz vsega kriv in sem jaz tisti, ki moram nekaj ukreniti. Spremeniti zakoreninjene navade. Se zamisliti nad svojim ravnanjem. Ukrepati.

Ne! NE PRIZNAM, NISEM KRIV IN NE VALITE KRIVDE NAME!

Jaz sem pravzaprav večino svojega življenja mirno preživel brez plastike. PVC vrečke so bile redke in nekaj vredne.  Spomnim se celo, da smo imeli doma tako posebno držalo iz lesa da si jih, pravilno zložene imel lepo pri roki. Spodaj si vzel ven novo in jo zloženo spet pospravil not na vrhu. First in First out.  In imeli smo seveda cekar. Sadje sem dobival v papirnatih škrnicljih, na njih je bila s kulijem napisana cena. Škrnicelj je nato stara mama vestno zložila in shranila in ko smo se otroci igrali smo dobili po robovih narezan škrnicelj za risat. Jaz niesem nikdar zahteval, da mi zgradijo hiper tržnice, kjer zaposleni ne strežejo sadja v škrniclje, pač pa vsako uro zmečejo stran robo ki ne izgleda dobro in na police nosijo novo, pravkar poškropljeno z vodo, da bo izgledala dobro naslednjo uro. In ker sami opravljamo delo prodajalca imamo sedaj plastične vrečke, ki davijo živelj v morju, elektronske tehtnice, printerje za nalepke, skenerje za te iste nalepke in še eno vrečko, da damo cel kup teh vrečk vanjo. Ker sem jaz tako želel? Ker sem bil tako vajen in moram sedaj spremeniti navade? Se zamisliti nad ravnanjem? Naj izdam skrivnost: tanke plastične vrečke za enkratno uporabo so tu zato, ker trgovci racionalizirajo stroške, mordenizirajo prodajalne, izboljšujejo nakupovalno izkušnjo, pri vsem tem pa ne zaupajo kupcu, da bo res ob nakupu lušta stehtal lušta, ne pa ob tehtanju stisnil kodo kakega pol cenejšega paradajza.

In sedaj so glavni carji prodajalci, ker so ukinili brezplačne plastične vrečke. Mater so se žrtvovali. Nakaj kar so doslej "morali" dajati zastojn bodo sedaj zaračunali. Že sedaj so bili vmes bili carji s plačljivimi eko razgradljivimi vrečkami, samo še kakšen cent si moral primaknit. Vrhunec so bile hoferjeve vrečke za kruh - sicer papirnate, ane, ker mi smo eko, samo odprtina je bila plastificirana, da se vidi kaj je notri. Bravo.

Tako da me nehajte zafrkavat. Nisem kriv in ne priznam. Ne omogočate nam alternative, zapirate nam trgovine, v katere smo hodili s cekarji peš, ne pa s palstičnimi vrečkami  z avtom, opuščate, (pravzaprav ste že opustili) strežbo sadja in zelenjave (ja, in kruha) v škrniclje, solato nam pakirate v plastične pladenjčke za enkratno uporabo in potem... in potem mi po informacijskih poteh začnete servirati slike žalostnih morskih prebivalcev, ki se dušijo v plastiki in s platsiko, jo jejo in eni prabavijo drugi poginejo, tisti "srečni" pa na koncu polni nanodelcev končajo v naših želodcih z vsemi nanodelci vred.

Pa naj vas končno vprašam še eno reč. Ok, šel sem v špar, natehtal sadje in zelenjavo v vrečke, jih pripeljal z avtom domov in sadje pojedel. Ampak povejte mi eno stvar, ali naj bo to pač uganka do naslednje objave:

Koliko plastičnih vrečk pa mislite, da sem jaz do sedaj zmetal v morje?

petek, 01. februar 2019

Nisem kriv! (1/7)

Če vsak začne pri eni vrečki in to izkušnjo deli naprej ... 
ne dvomim, da bo čez petdeset let naš svet bolj zdrav. 
Vsak korak šteje. 
Tudi tisti najmanjši. 
Nekdo nas bo opazil in nas začel posnemati. 
Širimo to ljubezen do narave.

Ohranimo jo čisto in zdravo 
Mateja Zupan 
Ekologi brez meja



Evo. Spet bom začel pisat o teku. Dolga je bila; vmes tisoč zaganjanj. Preveč sem takrat dobil in groza me je bila, ko sem se zavedel, da sem vse izgubil. Vse. Po zgolj treh letih, ko sem si govoril da bom "pač malo, če se mi bo dalo" sem štrbunknil 12 let nazaj. Čisto tja: 115 okoli pasu, 102 na tehnici in 150/90 na merilcu pritiska. In z epsko zasoplostjo v tretje nadstropje v službi peš. Pa jebeš kile, obseg pasu in tveganje za nastanek bolezni srca in žilja. Koliko življenja je bilo s tem tekom! Pejte nazaj pogledat pod sladkih6, krtinski izziv, ali pa karkoli drugega v preteklih letih. Pred 2017, če se da.

In ko sem rekel zgoraj - groza me je bila, ko sem se zavedel, da sem vse izgubil - je to bulšit. Saj sem vse ves čas vedel kaj se dogaja. Ves čas sem vedel kaj se bo zgodilo, kaj bo sledilo. Hočem reči - saj sem pred tem vendar 40 let preživel v takem ritmu, kaj ne bi vedel.

Tole mi je malo težko zapisat ampak če doslej nisem ničesar skrival, tudi zdaj ne bom. Tokrat se zaganjam.... desetič. Res. Prvi teden, prva vaja, minuta teka, dve  hoje, dvanajst ponovitev, desetič. Pa še to ne čisto. Boste videli zakaj ne.

Prvič je trajalo 4. tedne. Nobenega opravičila ob zaključku, samo nov začetek mesec kasneje. Ta je trajal kar do 6 tedna ampak takrat se začnejo več kot 3 minutni teki, takrat rata vse skup prenaporno... In potem sredi  poletja še enkrat (en teden), pa še enkrat jeseni (en dan), pa potem dve leti nič... Dve leti! Prispevek o nočni desetki je bil vmes, poln patetike, ampak ni šlo prav za nič drugega kot, kako sem se vsedel nazaj na kavč in nehal teč. Pa spet in spet in spet. Desetkrat.

Sedaj pa preobrat.

Enkrat lani sem stikal za "mojo" the knjigo, in opazil, da je izšel drugi ponatis. Opala. da vidimo kaj novega so pogruntali. Ko vsaj ne bi vohljal. Tako pa sem spoznal, da je vsa moja tekaška kariera, ves moj tek, vseh mojih 10000 kilometrov tekov, ena popolnoma zgrešena zadeva. SEVEDA sem bil po Celje - logarski zmatran. Seveda sem komaj odtekel Napad na Dolenjsko (Ljublajna - Boršt), ko pa sem vse počel narobe. Od začetka!

Namreč v novi izdaji Tek za začetnike, novi izdaji the Knjige je jasno navedeno: minuta teka, dve hoje... OSEM ponovitev. Ne 12. Osem. In potem 6, ne 9. In potem 7, ne 11... A razumete? Vse skup je bila torej  samo posledica pretreniranosti.

No, in sedaj se zaganjam desetič. Grem teč 1. teden, 1. vaja, minuta teka, dve minuti hoje, OSEM ponovitev. Pa da vidimo kako daleč bom prišel. Morda celo dlje od 5. tedna. Bomo videli...

PS. Tiste vrečke iz nadnaslova pridejo še na vrsto. Kje so mene našli jebat, da sem kriv za zadušene ževee, jebenti. Več naslednjič.

PPS: Ne vem če ta mladi vejo kaj je to PS. To je Post Scriptum, pripis po že končanem pismu in podpisu (tvoj... Wega)

PPPS: PPPS ne obstaja. To je glupo. Vsaj na blogu. Včasih som PPPS napisali na kuverto zadaj, češ, nismo ti poslali denarja (v vojsko, internat itd) ker smo že zalepili kuverto---






torek, 02. oktober 2018

Včasih, jebenti, včasih se nam je pa dalo

klemen, kako ti to rešuješ? 
Zgubljam se v kopici gesl, 
nočem imeti enega za vse sisteme, 
ker je to prenevarno. 
Če jih kam zapišem, pomeni pa, da tistemu, 
ki bi vse to našel 
odprem čarobno skrinjico našega sistema?

jazd
14 Jul 2003 10:40
med.over.net

Pismo, se nam je včasih dalo. Zadnjič sem slučajno naletel na prastari prispevek v sicer še vedno delujočem podforumu spletne strani med.over.net (RAČUNALNIŠTVO, TELEFONIJA, INTERNET IN TELEVIZIJA). Pozor, 15 let je tega! Takrat sva dejavno sodelovala v odgovorih predvsem dva, kolega z vzdevkom "klemenxx" in jaz kot "dr.wega".

Mater se nam je dalo. Vprašanje je bilo čisto enostavno, kako upravljati vsa ta gesla. In poglejte, kaj se mi je dalo scoprati v odgovor...

"Naj citiram za začetek besede nekega silno modrega moža, ki je razlagal nekemu neukemu dekletu (ime ji je bilo Ana), ki jo je čudilo, kako je nekdo drug izvedel njeno geslo. Najprej je nanizal nekaj modrih o trojancih in podobnih in modroumo nadaljeval:

>>... seveda pa je tole zgoraj bolj redka zadeva, predvsem pa preveč zakomplicirana, saj obstajajo veliko bolj enostavni načini. Največji hekerji so do prvih gesel s katerimi so vdirali v sisteme prišli z nedolžnim "halooo, ti jebenti, čist sm puzabu kero geslo mam, ...."
Prav tako nekdo ki te pozna zlahka ugane geslo, še posebej če te vidi, ko tipkaš in ugane dolžino. Ti si gotovo imela že gesla kot "banana", "12345" "anaana" ali kaj podobnega. Kakšna gesla smo v službi svojčas dajali fantje ne bom napisal, ker jih bo forumov cenzor vsa po vrsti pobrisal. 
Pa gesla kot so hišni ljubljenčki, znamka avta, ime ljubezni in podobno...
Da o raznih listkih prilimanih na monitor sploh ne govorimo...
Pravo geslo, ki ga je težje razbiti naj bo iz malih in velikih črk ter številk dolgo recimo kaknih 10 znakov in ne sme pomeniti ničesar. Recimo:"a8UdbBpl1j3j4" Ampak kdo si bo to zapomnil!!!<<

Tako, vidiš, je svetoval modri mož. Samo tebe pa skrbi, kako si boš to zapomnil?

Sistem, fant, sistem!!

Prvi način:

1. Na listek, ki ga nosiš sabo si zapišeš tri stolpce. 
- v prvem naj bodo trimestne številke, 
- v drugem 10 in 
- v tretjem ena (od 1 do 12)
2. Stolpec naj ima toliko vrstic, kolikor gesel potrebuješ.
3. potrebuješ še telefonske imenike od leta 1991 do 2000

Postopek je sledeči. 
Številka v tretjem stolpcu ti pove, kateri imenik vzameš (1 za 1991, 2 za 1992...), 
v prvem najdeš stran, na katerem ga moraš odpreti, 
srednja 10 mestna pa, kako odčitavaš črke/cifre na tej strani.


Zvito, kaj?

Drugi način.

Gesla si vpišeš v blokec. Apak pazi, khe, khe, khe, finta je v tem, da jih napišeš z limoninim sokom!! Vse kar potrebuješ je vžigalnik, da nevidna pisava postane vidna. Ta trik smo svoj čas uporabljali na tajni misiji v (nesmempovedatkje) in je odlično delovala, dokler ni v vsem Kongu zmanjkalo limon.

Tretji način:

Je rahlo modificiran način maskiranja vesoljskih ladij iz Adamsove trilogije v štirih delih. Gre za to da je najbolj očitno praktično nevidno. 
Gesla torej pokracajte križemkražem po namizju kot ozadje, kot brain in screensaver, na velik plakat si jih obesite nad delovno mizo, itd. Prav nihče jih ne bo opazil. 

Drug način je, da jih napišete na hrbtno stran listka, ki ga položite na prašno polico, na listku pa naj piše: "Naročilo čistilki!!"

Četrti način

Za vsako geslo sestaviš prikupno pesmico. za gornje "a8UdbBpl1j3j4" je popolnoma enostavno:

ali veš da Wega vrli
osem spravi jih v kozji rog
Udbo, cio kagebeje
drenažira lahkih nog

boj se wege ti vojaček
Boj se wege general!
preden ukrojim ti plašček
le priznaj, si se usral?

En je Wega, lepi wega,
je pa skromen, da je kaj
trije skočijo iz brega
jih več nikdar ni nazaj.

štiri

No? Vidite kako enostavno. Tisti štiri malce zvisi ven, je pa tako očiten, da ga nihče ne opazi. Napev je tako dovršen, da geslo še danes uporabljam na vseh ključnih računalnikih.

Če vas še kaj zanima se pa le še oglasite!!

Wega

Lep pameten in skromen

sreda, 18. april 2018

Moje poti, moji ljudje

Umetnik naš ne ozira se na meje, 
podarja nam, kar v svojem srcu čuti. 
Življenja radosti se konca še ne sluti, 
iz dneva v dan krepi se vse močneje.
.
Deliti s svetom nikdar potešene žeje 
v stoeni noči v ustvarjanju prečuti, 
ponesô takrat spominov jo peruti, 
na platno tke jih iz še tople preje.
.
Da svet naš lep je, povedati nam hoče, 
lepo živeti je in delati, se igrati, 
na slikah njenih nihče več ne joče! 
.
Njene ljudi nam dano je spoznati. 
Njene poti nam prehoditi je mogoče.
Po njenem svetu smemo potovati.

Iz programa ob otvoritvi likovne razstave


To je bila ideja tiste vrste, pri kateri ne moreš kaj, da je ne bi občudoval z vsem srcem, obenem pa se malce ljubosumno spraševal, kako da se nisi tega sam spomnil. 

Po pošti je prispelo sporočilo od sestrce:
»Babi Ljuba praznuje letos 80 let in mene že od lani matra, kaj za vraga ji kupiti?
Ideja: v Vrhniki ji priredimo prvo samostojno razstavo slik. Sem povprašala naokrog in je malo gužve, ker je Cankarjevo leto in imajo vse polno, ampak ratal se mi je zmenit z Knjižnico Ivana Cankarja, kjer bi lahko pripravili eno tako fajn razstavico cca 15-20 slik, imajo tudi lepo ločeno dvorano za otvoritev, pa naredimo malo cirkusa s kakšnim lokalnim novinarjem, plakati po Vrhniki, brošure, povabljenci , pušeljc in vse kar paše zraven…pol pa ena fajn večerjica…kaj menite

Ideja je bila tako dobra, da smo bili od prvega trenutka vsi navdušeno, skorajda evforično notri. Kreirali smo poseben dopisovalni račun na WhatsAppu (na facebooku bi nas  slavljenka lahko ujela) in se lotili dela. Sestrca je že v začetku postavila okviren plan in ni bilo malo opravil: izbor slik, brošure, plakati, fotograf, pogostitev, kulturni program, prevoz slik (kako in na kakšno finto dobiti tiste, ki jih ima mami še doma?), kako vzdrževati presenečenje, kako navsezadnje spraviti mami na tisti dan v knjižnico (in kako ji preprečiti, da je ne bi obiskala dan prej, ko bi slike obešali?)

Klobasa sporočil v skupini se je večala in daljšala, vsi skupaj smo zagrabili resno, na koncu se je nabralo… ha, saj ne morem preštet. Nekje pri 1100 in 1200 sem se izgubil pa jih še ni bilo konec. Kakšne debate! Naslovi slik? Letnice slik? Tisk brošure? Tekst za brošuro? Na katerih razstavah je že sodelovala? Dovoljenja za obešanje plakatov? Kulturni program? Kozarci za šampanjec? Kaveljčki za obešanje? In vmes malo smeha in miljon emojev.

Slike, ki jih je imela doma smo na koncu odpeljali pod pretvezo, da bi jih radi pofotografirali in naredili »en tak lep katalog vseh slik, njenih, ki jih imamo mi doma (ker smo jih vsa ta leta dobivali v dar) in tistih, ki jih ima še vedno doma ona- vse skupaj«.

Kar nekaj stvari je bilo že postorjenih pa vendar je zadnja dva dni vrelo. Sestrci, ki je budno skrbela, da ne bi šlo kaj narobe se je pregreval telefon. Lesene plošče, ki naj bi bili panoji in sem jih nabavil, da bi viseli s stropa, nanje pa bi obesili slike so se krivili in pri Staši so jih morali dodatno utrditi z okvirjem. V knjižnici so zmanjšali obljubljen prostor za dve tretjini (Cankarjevo leto pač!). Kulturni program še ni bil sestavljen. Zaradi tiska je bilo potrebno prilagoditi pretemno predlogo za brošuro. Dve sliki nista imeli ušesc za obešanje – le kje jih kupiti zadnji hip? In take. Pa tudi pri tekočih opravilih se je kar kadilo: Urška je hitela s pripravami na pogostitev, obešala plakate in pomagala sestrci z nameščanjem kaveljčkov v panoje. Pri Ajdi so pripravili mizice, posodice, še več kaveljčkov, napise, sestrca in Bošt’ sta hitela s pripravo panojev in obešanjem na viseče jeklenice. Ves ta čas smo čekirali, če je mami doma, da se ne sprehaja tod okoli… Pa še obešanje slik, lepljenje napisov poleg slike, utrjevanje visečih panojev, da se niso preveč gugali in bili kolikor toliko poravnani…

Potem pa katastrofa! Pol ekipe in gostov je obstalo v popoldanski prometni konici, zaradi »obnovitvenih del« je promet proti Vrhniki praktično stal. Babi je bila že pripravljena da jo pridemo iskat (»…da gremo nekam ven na eno pijačo, brez veze, da se matra, pa doma štima pogostitev…«). No vsaj tu se ji nismo zlagali: da čakamo zaradi prometnega zastoja je bila pravzaprav resnica.

Končno je prišel trenutek. Urška se jo je odpeljala iskat k njej domov in se – oh, saj res!, spomnila, da ko so pa ravno tu, da je zadnjič iskala eno knjigo za magistrsko in so jo imeli ravno v knjižnici na Vrhniki… Da jo je po telefonu že rezervirala. Če bi lahko skočili samo za pet minut prej še v knjižnico, da gostilna kjer smo zmenjeni je praktično poleg in se ne bi dosti zamudili. Itak še pol povabljenih čaka v prometnem zamašku. 

Postavili smo se v polkrog in špegali zdaj k dvigalu, ki se odpre naravnost v avlo, zdaj proti stopnišču in - saj bi lahko vedeli, da gre naša mami vendar vedno peš, kmalu je prikorakala. skozi stopniščna vrata naravnost proti knižnjičnim pultom, z izkaznico v roki (da si bo v imenu Urške sposodila knjigo…). Stopili smo naprej in ji….. voščili vse najboljše.
Stopili smo naprej in ji voščili vse najboljše.

Kaj se je v tistih trenutkih dogajalo v njeni glavi ne ve niti ona. Najbolje pri tem trenutku je bilo, da je kar trajal in trajal, se razpotegnil in, ne vem če ste že kdaj to že doživeli, ampak vse se nekako osredotoči, usmeri, malo upočasni, tam je stala ne vedoč, ali naj sedaj vendarle stopi po tisto Urškino knjigo, kaj vendar počnemo vsi skupaj tukaj (a smo se pač tu dobili?, ampak zakaj neki tu, v knjižnici??) in potem, slike, panoji, koščki sestavljanke, ki se v glavi sestavljajo skupaj, vsi tisti drobni namigi v preteklih tednih, ki so bili nekako čudni, pa pač skomigneš z rameni, so začeli dobivati smisel, ampak še vedno je bilo vse tako - noro, razstava, plakati, brošure in, kot se spodobi kratek kulturnoumetniški program, čustva so brnela v zraku in v nagovoru se je stricu kar nekajkrat zlomil glas. Najbrž bi se vsem.

Mojčin sine je na klarinet odigral večno prijetno temo Pink Panther in Faillenotov Clarivalse (mulo resnično dobro špila, pa še nima 13 let), jaz in sestrca sva za to priložnost postala poeta in pesmi tudi interpretirala - in čas je bil, da se prereže trak.

Vedeti je treba, da je bilo vse sila preprosto. Ne znamo početi teh reči, nikoli jih še nismo. Tudi trak je bil pač na hitro potegnjen darilni tak (lep, to je treba priznati) od stebra do stebra, prilepljen s selotejpom. Redko se zgodi, da naša mami nikakor ne najde besed, da bi povedala kaj čuti. Toliko simbolike je bilo v tistem rezanju preprostega traku, da prav veliko besed v resnici ni bilo potrebnih. Vsi smo jih že poznali. Vsi smo jih že doživljali v preteklih tednih. Pa vendar so bili naša pričakovanja, naše predstave dogodka, naša upanja in naša želje le bleda senca tistega kar se je danes potem zares zgodilo v tej knjižnici. Rez traku.

In razstava je bila uradno odprta.



    



torek, 11. julij 2017

Sladkih nočnih 10

Rado, ko bi ti tole
spisal v blog!
Na fbju se taka super pričevanja
tako hitro izgubijo...
Aleš, na FB

Dragi moji, lahko vam povem, kaj vas čaka, ko boste nekega dne spet sedli nazaj na kavč in čedalje manjkrat odšli teč. Saj ne, da je kaj strašnega, prijetno pa vendarle ni. Iz tiste vreče na podstrešju je potrebno recimo zbezati tiste kavbojke. Skomigovati je potrebno z rameni, ko te sodelavci vsakič znova vprašajo "a ti greš pa z liftom?". Izogibati se je potrebno določenim znancem, ki bi na vsak način želeli podebatirati o zadji tekmi, vzponu, izzivu in treningu. Naučiti se je potrebno ignorirati slabo vest, ki se refleksno sproži vakič, ko pripravljaš prigrizek zvečer pred spanjem. 

So pa tudi dobre plati. Nič več sopihanj v klanec, srečanj s pasjimi mrcinami, premočenih majic, čmokotanja v supergah, slepečih luči nasproti vozečih avtov, nemirnih cepetanj pred teki, nervoznih izpadov če je treba tek prestavit, primerjanja rezultatov in iskanja izgovorov zakaj najbrž danes ne bo šlo najbolje in igranja čudenja, kako to, da je vseeno šlo bolje. Pa nabašeš se lahko s kosilom ali večerjo kolikor te je volja in kadar te je volja. Nobenega študiranja ali boš s polnim vampkom lahko tekel. 

Pa še kaj bi se našlo.

Lenobno sem zlezel v cono udobja in ni mi kaj dosti do tega, da bi zlezel iz nje. To da me dajejo nenavadno hudi krči v desno nogo vsakič ko me prime, da bi spet začel, je pač del rituala. Počasi se človek nauči krče preprečevati. Me pač ne prijemlje več, da bi spet začel teč. Tudi to me ne skrbi pretirano, da sem po nekem vprašalnku s spletne strani nalijem.si že v 9 stopnji tvegane uporabe alkohola. Kje je šele sedemnajsta... 

Skratka tu smo. Spet s sto kilami za pasom, težko sapo in zvišanim holesterolom, spet brez volje za izlete, pohode in sprehajanja Roya. Pravzaprav sta ostali samo še dve stvari, ki me spravijo s kavča. Do predkratkim je bila v resnici le še ena, pa se je potem druga vrnila. Vrnilo se je Sladkih6,  blejska Nočna 10ka pa je tudi zadeva, ki je ne moreš izpustiti. In vsaka po svoje me je ponovno srečala z e-kipo srčnih. Enkrat celo na prav presenetljiv način.

Sladkih6 je bila dolgo najbolj srčna prireditev na svetu, Nočna 10ka pa tik za njo. Taka prireditev, kot je Sladkih6 seveda ne more sloneti le na eni  družini, pa če se še tako trudi. Lani je tako odpadla. Po enoletnem premoru se je v okviru velikega "bodi fit" celodnevnega dogajanja vrnila še večja, razkošnejša in bogatejša. Žal še večja in razkošnejša in bogatejša. Podelitev priznanj v slavni šolski jedilnici je zamenjal Radio1 in Palomin "bodi fit", pladnje sladkih pregreh pa zaradi poletne vročine tako ali tako nismo mogli imeti. Smo odtekli, Deželak je rutinirano površno odvodil svoj del, doma sem bil še pred večerjo. Če ne bi bilo Marjetke in Rajkota, ki sta tudi tokrat skrbela da je sladkih šest ur teklo tako kot je treba bi bil kar malo razočaran. Tako pa se je vendarle čutilo, da srčnost še ni povsem izpuhtela. Kar se mene tiče, 32 km se je nabralo. Vsakič, ko sem želel malo pospešiti in teči so me zabremzali krči. Itak. Ampak kaj bi jamral, kar se razdalje tiče je to moj osebni rekord letošnje sezone. 

Po drugi strani pa Nočna 10ka ni nikoli skrivala svojih teženj h komercializaciji, pa me še vedno pritegne zaradi ljudi v ozadju. Brez njihove pozitivne energije (in, naj bo, tudi ansambla Joške v'n pod šotorom) gotovo ne bi bila tako množično obiskana. Pojma nimam kaj vleče, ampak vleče. Morda tudi cel kup srčnih prostovoljcev, ki pomagajo. Kako dobesedno srčni so, pa sem spoznal šele na zabavi po teku. 

Ne bom pretiraval, če rečem, da je prav zabava kriva, da sem letos sploh tekel. Motiva ni bilo več prav veliko: odtekel sem 10 Nočnih desetk, vse torej od prve do zadnje in kaj bi se rinil na enajsto? Saj menda ne ciljam na dvajseto? Tisti krči na Sladkih6 so mi pa tudi povedali svoje, ni res? Štos je bil ta, da sem lani želel na deseto, okroglo in ljubilejno prireditev in sem nagovoril še soseda, da je šel z mano. Pridružila sta se še v.d. zet Bojan in Urška. Soseda sem zvlekel sabo samo zato, ker imava vsaj približno enak obseg pasu, kilažo in stopnjo tvegane uporabe alkohola. Tisto leto so Joške v'n razturali. Ljudje so plesali po mizah, peli, se veselili in vzdušje je bilo tálko, da smo se komaj odpravili domov. Sosed je takrat seveda najprej v teku gladko prehitel mojo malenkost, potem pa še odprtih ust spremljal žur, kljub temu, da ni smel piti, ker je vozil. Da je treba to naslednje leto ponoviti. Jebeš tek, ampak žur je pa nor. In smo ponovili. Sam sem se takoj po oddanih prijavah zaprmej obvezal da bom začel malo tenirat. Pa kaj, minuta teka, dve minuti hoje, 12 ponovitev je že šlo. Vzporedno s krajšanjem hoje in daljšanjem teka je kopnela tudi volja in tako...

... sem kot en kupček nesreče čemel v štartnem boksu "nad 1 uro" in se tolažil, da bo čez poldrugo uro že vsega konec. Kako obupan sem bil vam lako pove recimo podatek, da niti ure nisem vzel sabo. Tek je bil seveda katastrofa. Že po nekaj metrih (ja, še pred tunelom) so se oglasile goleni, malo kasneje, takoj ko se je začel klanec pa še krči. Niti navzdol mi ni šlo, preveč je bolelo in nekje sredi četrtega kilometra me je kar oblilo: nekje za mano so se namreč pojavile rumene luči. Pa ne, da gre že metla?? Po svoje pa tudi prav. V glavi sem že imel izdelan scenarij. "Gospod a je vse v redu?" "Ja, ja, vi kar pejte naprej, jaz bom na cilju kar odstopil." "Ok, srečno." Pa ni bila metla, samo zmagovalcu so utirali pot, da je ujel svoj PB.

Do ciljne ravnine, ki je bila zame šele dobra tretjina tekme je bilo še mukotrpnih par sto metrov. Na srečo so se vsi ukvarjali z zmagovalci in zmagovalkami in niso opazili izmučenca, ki caplja tam mimo. Če so pa že ga, so mu zmotno pripisali, da končuje že drugi krog in je njegova izmučenost pač samoumevna. 40 minut za 10 km ni kar tako mar ne? Meni pa je šlo po glavi samo še to, kako bom šel lepo ven, se vsedel in končal kalvarijo. Malo mi je bilo žal, ker najbrž ne bom dobil medalje-vilice in bom moral kremšnito jesti s plastično vilico ampak lej, bomo že. Evo izhoda... ne, ne bo pravi. Tu se zavije v otroško varstvo. Ok, tole najbrž tudi ni, če se prav spomnim je bilo lani tam zadaj... Ne? Še malo naprej? Ne? O jebenti. Saj sem že skoraj pri tisti hišici, kjer prodajajo pivo ohlajeno v škafu z vodo iz potočka... Ko se je teklo v drugo smer sem tam ponavadi preklopil v "the Wega" finiš. Sedaj pa sem preklopil v "vsak čas bo obrat nazaj" finiš. "Bravo, bravo, dejmo še malo" so se naslajali nasproti hodeči - ok, tu še ne bom ustavil, kaj bi jim delal užitke. Pa še en "bravo", pa še en "še malo" in se mi ob boku pojavi tip s piksno v škafu ohlajenega piva v roki in začne teč z mano. Da bo "tko kot tur de frans", ko kolesarijo poleg za spodbudo zmagovalcu. Razložim mu, da bi bilo potemtakem smiselno, da teče pred mano, da bo zavetrje. Pa ni bil čisto za. Vljudno se je poslovil z "bravo, bravo, ful ste face" in me pustil na sredi petega kilometra. In kaj naj sedaj? Do štartnega prostora je bilo manj kot nazaj do cilja, pa še vsaj vmesni čas bo beležen, če bo že tisti nesrečni DNF seval tam med rezultati. In sem odkrevsljal dalje. Tekel sem v "Wega style" skjučeni drži stopnje 9 od 10, desetka je namreč že, ko z nosom drgnem po tleh.

Evo ga, štartno območje. Še vedno vsi nekaj pametni in poskočni, še vedno muzka, še vedno tip z mikrofonom, ki bi ga najraje utopil v blejskem jezeru. Tipa, ne mikrofon. Ok, Wega finiš, 6 km je za mano, ni slabo jebenti, toliko vkup jih nisem pretekel že skoraj leto dni. A se ti ne odlima tam iz gruče prostovoljcev eno dete, da bo malo tekla z mano in mi dala energije in volje in teh reči. Prav videl sem, kako jo je nekdo našuntal, lej ga tegale, daj ga malo razveseli. Namereč izmučeni, vsega siti, naveličani in zasopihani tekači so najbolj veseli če jih nekdo malo spodbuja, a ni res? Tistemu šuntaču sem stisnil petko, ta mali pa tudi čez zobe stisnil "hv'l", kaj je pa otrok kriv. No, potem pa še tip z mikrofonom. A veste kaj izjavi? Bravo Wega, kakšen tempo! Hočem rečt, ok, človek požre ponos, se odloči, da bo odstopil in se zaveda, da bo vse naslednje leto prenašal soseda, ki ga je na tek našuntal samo zato, da bi bil nekdo še bolj bogi kot on, sedaj pa ga bo pa ta isti ob vsaki priložnosti trepljal po rami s pokroviteljskim, ja lej, sej je boljš da si odstopil, če nisi mogel več... skratka je tisti trenutek en pameten tip z mikrofonom še najmanj kar potrebuje. Sploh če te nagovori z vzdevkom, ki ti je vsa ta leta dajal toliko lepih tekaških trenutkov, spominov, veselja... Saj je Wega bil mega a ne? Sedaj pa se vleče tod skozi. A, ne, to pa ne. En "wega finiš" bomo pa še vsekali. Še par petk navijačem ob progi in ha... a je to godba na pihala? Še vedno igrajo? Za nas uboge luzerje? S startnega območja se že sliši, kako tip z mikrofonom pozdravlja zadnje tri tekmovalke, godba pa še vedno na polno špila in prostovoljci še vedno skačejo z nezmanjšanim elanom do vsakega posebej, "vode?, boste vodo?" Redarka se ne da in odločno prepreči bmwju, da bi se zapeljal "samo 10 metrov".  Drugi redar drži luč in spodbuja nas, ki komaj lezemo v klanec. Koliko iskrene srčnosti je tod okoli in jaz sem središče vesolja, ki se smili sam sebi in bi vse skupaj prodal za prgišče udobja.

Na cilju sem bil sam. Več ali manj so bili že vsi na podelitvi pod šotorom, pa še dež je padal. Jaz sem pa spet kar malo zašmrkal.

Hvala sosedu, ki me je v obetu žurke nagovoril k prijavi. Hvala neznanemu žurerju, ki me je pospremil mimo odstopnega hodnika. Hvala tipu z mikrofonom in podajalcem vode, čeprav sem jim ves zmeden kar v angleščini odgovarjal "no water, thank you". Hvala godbi na pihala. Pa seveda hvala Vitezom.

Predvsem pa hvala vsem srčnim, ki so me spet presenetili tam kjer ne bi pričakoval. Dete v ciljnem prostoru, ki me je pospremilo čez drugi krog se je prelevilo v Heleno, šuntač je bil pa Aleš, seveda. Samo še za tipa z mikrofonom moram izbrskati ime. Da ga utopim... v vrčku piva.