e-kipa srčnih znova napada.

To pa smo! Bolj ko jamramo boljši smo. Tek ki ni po naši meri, kot pravi Vreme, pa vseeno izboljša lanskega za minuto, pa Hana, ki se ji očitno odpira obdobje, ki ga izkorišča z vso dušo, pa piskec, ki spet kaže, da zadnji leti (ha skoraj tri) ni stran vrgel. Nismo bili zadnji, no pa mordfa kdaj drugič. Če bomo s takim tempom izboljševali rezultate, bomo čez 9 let prvi.

Rekord

Najbolj mi gre na živce, če neko stvar že zapišem, potem pa pomotoma izbrišem. Pisati drugič isto reč mi je enostavno neprijetno. Kot bi prepisoval od nekoga, kot bi delal svoj lasten plagiat. To je seveda čista bedarija ampak pri meni je zmerom vse malo bedasto. Torej, če na hitrco obnovim, kaj sem že spisal in zbrisal – začel sem s tem, da sedaj pa imamo, ko smo bili tako brihtni, češ, kakšna jesen pa je to, ko pa je tako lepo in toplo in evo ga takoj: dež, dež, dež. In še zagrozil sem tistemu, ki si bo drznil jamrat da je čisto pretoplo za ta letni čas, da mu lastnoročno odprem marelo v ta zadnji. To je bil en tak uvod in bo dovolj če ponovno spišem samo povzetek, toliko da pripravim teren za naprej: dež bo imel pač še vidno vlogo. Od tu moram pa vse na novo spisat – upam da bom našel nit, kot sem jo našel prej. Morda ne bo težko, saj bo dovolj pogled skozi okno: seveda dežuje. Kar me takoj spomni na moj nov rekord. Tole je res en PB v kategoriji »mencanje«. Tisto mencanje preden se odpravim tečt. Saj se še spomnimo: tisto španciranje gor pa dol po stanovanju, iskanje kakega svetlega izgovora, da mi ne bi bilo treba it tečt. Tu ne gre za to, da ne grem tečt, ker sem se tako odločil, morda zaradi pavze, poškodbe, bolezni ali kar tako. Ne, tu gre za tisto mencanje, ko sem trdno odločen, da grem teč, da grem trenirat in da je tek dobra reč, pa mencam. 10 minut, pol ure, celo dopoldne, kakorkoli. No tokrat, kot rečeno, sem (spet) presegel samega sebe: mencam že od Palmanove dalje. Lahko bi sicer rekel, da pravzaprav že od skoraj najbolj žalostnega teka ampak to bi bilo že hvalisanje. No, saj je bilo po Palmanovi še nekaj brcanj, v ponedeljek Šmarna in v torek Cicelj za Alešem, Heleno in Darjo, ampak to ni to. Pravzaprav to je to, saj smo bili kar dobro zmatrani, celo teklo se je malo navkreber, ampak to je sicer to, ni pa tisto. Kajti tisto, ki je pravzaprav tisti je plan teka, katerega se pripravljam držat enkrat v prihodnosti. Bilo je že nekaj bednih poskusov in flopov v to smer ampak saj so bili tudi v prejšnih časih pred vstajenjem s fotelja. Enkrat že rata. Če rata, ampak tejle slabo kaže. Najprej, jasno, da že od začetka delam napako: nič obelodanjanja načrta, nič najave, nič obljube. Samo kao – bom začel tečt po programu in huuu! kakšno presenečennje bom na naslednji tekmi, ko bom izboljšal rezultat za 7,5%. Kot da ne bi vedel, da to ne deluje. Ni delovalo pri prenehanjih kajenja, ni delovalo pri poskusih da bi se začel rekreirat. Če se nekaj odločiš je potrebno pojasniti okolici, da se ve ravnati in po svojih močeh prilagoditi. Da ti recimo ne ponujajo cigareta pod nos, ravno ko imaš največjo krizo. Da ti daje podporo in te spodbuja. Da te tvoji najbližji praktično prisilijo, da greš zvečer na planiran trening, saj prilagodijo svoje (skupne) plane tvojim – in bi bilo potem res malce neodgovorno, če ne bi šel. Da te povprašajo, kako je šlo, te vspodbudijo če si v krizici in take reči. Potem so tu še druge reči. Dvomi in strah – sem zastavil preobilno, prenaporno, preneumno? Po eni strani – tudi v trinajsttedenskemu programu s katerim sem začel se mi je nekoč zdelo, da obstajajo rahlo nemogoče reči – ena ura teka vkup recimo. Po drugi strani pa, pretiravanje je smrt za vsako odločitev. Kako potem najti srednjo pot in kar je še huje – kako vedeti da si našel pravo pot? Skratka – mencam torej že da je joj. V ponedeljek je bilo itak en dan po Palmanovi, potemtakem res ni za začet s programom, ko pa se začne z dolgim tekom. En dan Po Palmanovi je potrebno počivat. Čeprav, če danes premišljujem, bi se dolgi zen tek čisto lepo pokril s počitkom. V torek Cicelj z e-kipo srčnih, potemtakem res ni za začet s programom, ko pa se začne z dolgim tekom. Čeprav bi se drugi programa pravzaprav čisto lepo poklapal s tem tekom, torej je izvirni greh bil tako ali tako to, da nisem začel v ponedeljek. V sredo – oh ta je pa bila nekaj! – v sredo sem si rekel da je Borških 10000 pravzaprav preveč razgibana, pa še deževati bo začelo vsak hip, potemtakem res ni za začet s programom, ko pa se začne z dolgim tekom. Seveda, če danes premišljujem – bla, bla, bla. Tole z dežjem je sploh perla, nove GTX inovke so kao »bolj za treking tek po blatu in makadamu« za asvalt jih je škoda. In pa – kot da me je nekdaj motil dež. Ampak sedaj pa kar naenkrat… Oh. Četrtek. V četrtek sem bil že kar nekaj pameten, kao, itak je, saj ne vem čisto kaj ampak ta teden itak ni tak, tekaški al kaj, potemtakem res ni za začet s programom, ko pa se začne z dolgim tekom. Ne vem. Niti na običajnih 10 se nisem spravil. Cepetal sem gor in dol in se sam sebi smilil, ko pa sem cel dan vozil okoli, pa Cerknica, pa obisk pri mami, pa je potem spet padal dež, mam pa menda pravico en dan malo zase, malo počivat, malo kaj vem kaj. Kar nekaj. Petek – Boršt, petek pač, zakurit je treba, prec je tema, dež pada, vse te reči. Potemtakem res ni za začet s programom, ko pa se začne z dolgim tekom. Lahko bi šel sicer en normalni borški krogec ampak emm, mah, ta dež, pa tema, pa nobene pametne lučke nimam, pa nobene pametne muzke nimam, pa saj itak počivam ta teden (???) in sploh. V soboto potem dopoldne nič, pa prmejduš da se pri najboljši volji ne utegnem spomniti zakaj – razen dežja - ne. Vem samo to, da je bilo jasno, da popoldne ne bo nič, saj sta me čakali dve fešti. Tako je sobota minila v ubijanju s hrano, ne pa s programom, ki se začne z dolgim tekom. V nedeljo je notranja borba dosegla vrhunec. To je tisto, kar že stoletja opisujejo veliki umetniki, notranji boj, borba med dvema poloma duše in tragični junak v sredi. Doma sem poštimal že vse, kar nisem prej v nekaj letih, kapljanje na Wcju, zatikanje kuhinjskih vrat, tuš v kopalnici, filtre pomivalnega stroja, celo vse kuhinjske predale sem stresel na kup in jih lično zložil nazaj. Že rahlo opsesivno manično shizopresivno, ne? Kajti nedelja res ni dan za začet s programom, ko pa se začne z dolgim tekom. Na koncu sem že kar poskakoval po stanovanju. Ja, ne s programom ampak vsaj tečt bi šel. En sam majhen tekec. Prooosim! Končno sem se zmigal ven in naredil tistih 10 km, niti centimetra več. Napetost je malo popustila in lahko sem v miru čakal na ponedeljek, ko začnem. Ko pa res začnem.

Kaj je bilo potem v ponedeljek ne vem. Najprej morda, da se je izkazalo, da tisti včerajšni tek ni bil naklučje ampak priročen izgovor, da morda ni za začet s programom, ki se začne z dolgim tekom če si ipa že tekel en dan prej (????). Piškav izgovor itak, ker program niti ne predvideva kakšnih prostih dni ampak večinoma kratke tekce namesto njih. Potem zobar, oh, saj je menda nemogoče začet s programom, ko pa se začne z dolgim tekom, časa do zobarja je pa samo 2 uri. Potem je potrebno še nečakinjo inštruirat. In se zavleče in je ura 9. In tako je prepozno za dolgi tek sploh. Pa jutri. V bistvu ne jutri, jutri je srčni kRožnik, ampak v sredo. Pravzaprav ne v sredo, v sredo gremo po šihtu sodelavcu na vikend »nekaj pogledat«. V četrtek pač. Če bo šlo z vso tisto cerknicijado in človek je malo zmatran. In če ne bo dežja. V petek? Boršt? Sobota? Pred velenjsko štafeto sv. Barbare? Naslednji ponedeljek torej. Zaprmej in zaziher. Pa še v miru prilagodim program planiranim tekmam, naštimam muziko za dolge teke (sem že povedal, da se začne z dolgim tekom?) in pripravim oblačila za dež. Če ne bo že sneg takrat…

Poišči tri razlike

Gornja in spodnja sličica sta na videz enaki, vendar pa se razlikujeta v treh podrobnostih. Jih lahko najdeš?

 

Zmeden.

Res nimam česa za napisat? Se zgolj izogibam? Mnja. Evo še sedajle mi ne steče. Kot bi bilo vse skup brez smisla. Kaj pa čem tule jokat pa stokat pa rame za zjokat iskat… Človek pride v eno tako stanje, ko mu je kao vse jasno, dejstva so dejstva, fakti so fakti. Tko je. Takle mamo. Nič obrobnega, nič nijans, enostavno črno-belo, nobenega smisla ni in kaj bi se sekirali, gnali, in matrali. Nekako tako, kot tisti naši najstniki, ko naenkrat ratajo tako zelo pametni, ko vse vejo, ko jim je vse jasno. In sem v enem takem alfa stanju, vse mi je jasno, vse vem, tako zelo sem pameten. Ko se v miselnem toku zatakne, zadevo elegantno obidem. Kaj bi z malenkostmi.

Saj je menda jasno, da letos vse skup ni vredno niti smrdljivih dingovih ledvičk? Vsak meni je to jasno. Niti ene tekme ni bilo, niti ene, ki bi bila boljša kot lani. Mali kraški 2:45 počasnejši, na Blaguško sploh šel nisem, Radenci slabe 4 minute, Blejska nočna dobre 3, ljubljanc pa kar osupljivih 13 minut zaostanka. Sladkih 6 namesto da bi šel čez lanskih (skoraj) 50 km, z muko naklepljem 5 km manj. Da o raznih Vršičih, izzivih, cooperjevih testih in podobnem raje ne govorimo. Skratka – leto 2009 bo za pozabit. Itak je vse skupaj jasno kot beli dan: za en klinc sem treniral, spet padam tja v eno lagodno v vatko zavito življenje. Pa ne gre za ugibanje, ne, črno na belem je: letos je bilo pretečenih kar 500 km manj kot lani. 500 km!! Sladkih6 za naslednjih 10 let! In če je že tako, potem najbrž niti nima smisla da bi se sploh gnal in sekiral in matral, iskal smisel, nijanse, menjal dejstva, premagoval fakte.preveč energije za nič. Nič.

Seveda me nekje od zadaj mora nekaj kljuvat. Človek se navadi. To so ti prekleti dolgi teki, ko imam preveč časa za razmišljat in potem kljuva. To so bili recimo tisti zadnji kilometri Sladkih6, ko ti ne preostane drugega, kot da spustiš v prve vrste tudi tiste neprijetne misli. Tiste, ki kazijo resnico in jasnost in vsevednost. Ne pašejo v mozaik in so zato nekje zadaj za rezervo. Ko recimo začneš premišljevat o povsem novih doživetjih meglenega in jeznega Kamniškega sedla, pa žgancev z Velike planine, ko se spomniš svojega prvega čisto tapravega prenočevanja v planinskem domu pred naskokom na Storžič, pa premaganih več kot 1600 m Grintovških padajočih dreves… Kakšno leto! Kakšna doživetja! Kakšno čudovi-. Bah, pa kaj, planine kot planine! Enega poštenega teka pa ne znaš spravit skupaj. Ok, ok, saj je res, na Triglav si res prišel ampak ko je pa bilo treba malo pomigat okrog Ciclja si pa scagal. Še dobro da sta te Rajko in Aleš zvlekla do cilja. Ti bi se, če bi bil sam, vsedel tja na tla in taki klical. 

Skratka buuu.

Čeprav – tisto glodanje in končni preobrat s Sladkih ne da miru. Kar neke mevle imam ves čas v riti. Za tole Palmanovo? Mnja, ne vem. Nekakšna mešanica tistega »pišmevuh vse mi je jasno« in »a se ne bi malo v roke vzel« skrajnosti. Najprej prevlada seveda tista – »ma ko jebe vse skup« varjanta. V Palmanovo se bom odpravil na izlet in tako tudi je. Prešerna družba na avtobusu, nič posebne vročice, gre pač za eno tako piko na i in druženje. Krasno vzdušje na štartu, tako sproščeno, italjansko. Kar gužva sicer. Do neto štarta rabim skoraj minuto. Palmanova je sila lepo mesto, zanimivo za tem svojim obzidjem, tako da za trenutek kar pozabim, da sem na tekmi ampak se ogledujem naokoli. Potem se reka zredči in zapustimo obzidje in začne se tek. In seveda klasika. Vse me nekaj boli, tolažim se, da morda zaradi prtehitrega štara, nakar pri oznaki dveh kilometrov pogruntam da sem štartal sila počasi. Navijačice so že na mestu. Tudi prav. Pomaham. Tretji, četrti km, tempo za krepko čez dve uri. Navijačice Cormi, 5rca in Mateja se zopet prilkažejo. En tak navijaški Copy/paste… ;) Še enkrat tudi prav. Pomaham. Nakar, evo jih spet pri sedmem, kar me malo predrami. Še malo prej imam namreč že vsega dosti. Spet me bolijo piščali in sopiham in smrkam in te reči. Ampak en hec za navijačice pa lahko izvedem, ne? Ker so res vztrajne in srčne. Ker doživljajo tek, ki bi ga raje same tekle. Izvedem en tak Wega šprint, kot v cilj, češ – sem mislil da smo že na cilju, ko sem navijačice zagledal… Potem mi je vse skup postalo že malo v zabavo: ob vsaki naslednji kilometerski oznaki sem izvedel mali pospešek, kot bi dobil eno brco v ta zadnjo. Saj tek je zabava, ne? In letos sploh, trdo delo tole letos pač že ni bilo. Na desetih km so postavili kontrolno točko s štoparico in sedaj se poženem v šprint še, da bi ujel okroglo uro. Sfalim za 2 sekundi. Malo kalkuliram – takle tempo znese na koncu nekje 6 minut čez 2 uri. Skratka še en flop – kar nekaj minut počasneje od lani. Potem pride dolgočasnejši del proge. Še vedno se igram s pospeševanji ob izteku kilometrov. Kmalu ugotovim, da mi gre vsakič hitreje, očitno sem se končno malo ogrel. Nekje na »ultimo kilometro« začnem študirat, da bi morda lahko ujel 2 uri. Akhm. Ne, sej ne morem. Ampak probam lahko? Brez veze. Zakaj brez veze, kaj te pa košta? Kaj pa zen tek pa to, kaj bi se pretegoval. Dobra stran mojega miselnega pregovarjanja je ta, da imam ponavadi že vse odločeno in tudi tokrat seveda že od začetka tečem vse bolj na škrge. V takem posebnem Wega-finiš stilu: tek s pogledom na uro in prstom na gumbu STOP.

Oh, čisto bez veze sem se matral. Sem imel še 11 sekund fore…

Najbolj žalosten tek v življenju

Pričakovanja so bila velika in nerealna. Že na ljubljancu. Glavo je imel nekje v oblakih in slepe pege so ga uspavale v prijeten demež. Saj sicer bi opazil številke iz svojih razpredelnic, ki so mu ves čas govorile svoje, ga opozarjale, mu napovedovale neizogibno. Skoraj vsak dan je buljil v tiste celice, vpisoval rezultate in jih komentiral, vendar je komentiral otročje neresno, brez pomena. Številke je sam oblikoval tako, da so mu lahko sporočale svoja mnenja, sedaj ko so začela pa se za svarila ni menil. Jasno se vidi: pretečena dolžina v letošnjem letu je krajša kot pred dvemi leti, ko je prvič stopil v tekaške superge. S tem da je tisto leto začel šele konec prvega meseca, torej je imelo tekaško leto koraj mesec dni manj. In je prvih trinajst tednov hodil in tekel.

Razpredelnica ne laže. Vsi tisti strahovi o katerih je mnogokrat pisal so se uresničili takoj, ko se je nehal bati. Toliko prijetnih izgovorov se skriva, toliko samoprevar, toliko truda vloženega v vrnitev v mirovanje. Vse tako postopoma, nevidno, previdno. Zidak po zidak. Ni mu treba. Drugi tudi ne. Počitek je koristen. Daljši počitek je še bolj koristen. Dolgi teki nimajo pomena. Dolgčas mu je brez glasbe. Nikjer se ne dobi tapravih slušalk. Vroče je. Dež je. Obiski so. In iskanje potrditev za vse laži. Glej jih. Nič ne trenirajo, pa tečejo bolje kot ti kadarkoli. Recimo poročila na TF z ljubljanca: Po treh mesecih teka (treninga) sem odtekla svoj prvi polmaraton. Zadovoljna sem s časom (1:56:13), mislim, da je za začetnico in bivšo kadilko to odličen čas. Evo tri mesece. Lepo bo spal in počival tja do sredine februarja in potem malo potreniral za Radence. Kaj mu je treba trikrat tedensko rinit ven celo leto? In potem bere dalje in je cel kup samih takih, ki ne vlagajo prav nič truda pa jim vedno znova uspe. To ga malo žre. Potem ga žre, ker ga žre. Kdaj je postal tak cepec? Kaj ga brigajo drugi? Ali ne teče iz užitka? In če ga že brigajo drugi, kdaj je začel zganjati fovšarijo?? Ampak vseeno. Malo bo izpregel. Malo bo počival. Pa še malo bo počival. In še malo.

Vmes enkrat ima preblisk: zave se vsega skupaj, zave se nitk, ki se mu ovijajo okoli telesa in odločen je, da se ne bo dal. Nekaj treningov je nepričakovano dobrih. Na ljubljancu bi se rad vrnil vsaj na raven lanskega leta. Še nobene tekme letos ni tekel vsaj tako dobro kot lani… In je seveda flop. Ne toliko zaradi časa. Saj čas niti ni tako slab. Slabe volje je, ker vidi kako zelo je nazadoval. Takoj na začetku ga bolijo piščali, kar je jasen znak nepripravljenosti. V zaključku nima nobene energije. Ciljni iztek ga ne gane. Kakšna zoprna otopelost…

Na Sladkih6 se odpravi pripravljen. Vse je premislil. To bo odločilni tek – po njem se bo odločil za spremembo. Misel je namreč vabljiva: prenehati z tekom na tak način kot doslej. Z vsemi tistimi razpredelnicami, obsedenostjo z rednim treningom, s polarji, footpodi, tekmami in temi rečmi. Teči za zabavo – ko se ti teče, pač vstaneš s kavča in greš. Ko se ti ne pač ne. Nič ne veš koliko si pretekel, nič si ne zapisuješ in nič ne planiraš koliko še boš. En sam užitek… V znak dobre volje se napravi v staro uniformo: prve tekaške hlače, prva tekaška majica, prve tekaške superge. In se zažene. Lahkotno. Premišljuje o tem novem teku. Veseli se ga. Nič več odhajanja od doma, ko se mu ne da, nič več prelaganja opravkov ker »mora« iti tečt. Pa vendar… odkod mu potem nek čuden cmok v trebuhu? Kot da nekaj ni prav, tisti občutek, ki ga včasih opozarja da je kaj spregledal in se potem izkaže da je res. Ah, cmok kot cmok. Ga bo že minilo. Polovico sladkih je pretekel lahkotno. Po 8 krogov na uro, to bo na koncu naneslo ravno enak čas, kot lani. Morda na koncu stisne še tisti krogec za okroglih 50. To je torej to. Preobuje se iz starih superg, da ga ne bodo preveč ožulile. Posladka se in nadaljuje. Potem nenadoma ne gre več. Saj bi moral vedeti. Nobenega pametnega dolgega teka letos, saj ne more biti drugače. Ok, tole še stisne. Naj bo zadnjič malo trpljenja, odslej bo tako ali tako drugače. Iz kroga v krog je huje. Vmes nekaj krogov prehodi. Ne samo da ne bo ponovitve lanskega, še predlanskega bo težko ujel. Maraton bo dovolj. Zapre se vase in spet začne teči. Še nekaj krogov. Zadnji trije krogi se daljšajo in daljšajo. Vse skupaj ga čedalje bolj čudi. Presenečeno dela korak za korakom. Čudi se, kot bi to doživljal prvič. Saj za to vendar gre pri vsem skupaj ali ne? Da se premagaš, da daš vse od sebe. Da zmoreš navkljub pomanjkljivim treningom. Da se česa naučiš. Misli so čiste in slika je jasna. Teči za zabavo, ko se ti teče – predobro se pozna. Mine teden, dva, nazadnje mesec. In potem se mu tako ali tako ne bo dalo, ker ne bo zmogel. Ker ne bo užitka. Pa superge so nekje v tisti omari zunaj. Nobene zabave več. Nobenega teka. Potem se nasmehne. Oh saj res. Zabava je v tistem cepetanju, ko menca pred odhodom na tek in se potem vendarle določi in gre. Zabava je pred tisto točko ko se iz hoje požene v tek. Zabava je ko pride domov in pohiti k razpredelnici vpisat nove kilometre. Zabavno mu je opazovati kako se premakne kazalček na števcu kilometrov. Zabavno je odteči tek s prijateljem in iti potem na pivo. Cel kup zabave ga čaka…

Kasneje je zmeden. Vse je tako dobro premislil, vse se mu je tako dobro izšlo, sedaj pa spet ti novi zmedeni občutki. Pretekel je skoraj 45 kilometrov, kakšna nepredstavljiva razdalja. Kakšen užitek. V odločitvah je spet izvedel prekuc vreden cirkuškega saltomortale.

Malo ga je pa še strah. Če bi tekel malo bolje, bolj z lahkoto bi lahko bilo vse skupaj drugače. Lahko bi bil to najbolj žalosten tek v njegovem življenju. Pa še vedel ne bi…

Ne pa ni

Jaz sem res perla. Lepo zaključim spisek z enim takim prepričljivostnim vzdihom "... jutri je nov tek" in se vsedem na kavč in to je o. Nobenega teka, kaj šele novega.

Kaj bi si mislili o človeku, ki dan za dnem pušča odklenjeno kolo sredi promenade in je potem osupel in presenečen, celo nekoliko nejeverno razočaran, ko mu ga ukradejo? No evo. Prav tako osuplo presenečen, celo nekoliko nejeverno razočaran sem bil v ponedeljek ko se je šmrkanje razvilo v tisti prabi dahod z dabašenib nosob in kupom robčkov in čajčkov in samousmilovanja in teh reči. Hočem reč, ja, po moje si nekje v betici predstavljam, da sem si s tekom in kislim zeljem naštimal klingonski ščit proti napadom virusov in bakterij. Ker se me je itak že v petek nekaj na rahlo lotevalo ampak jok, jaz se ne bom sedaj za eno figo čajčkal in žajblčkov in lekadolov s tistim njegovim Cejem vred. Jok, mi bomo to lepo po možakarsko.

Tako je bil potem ponedeljek in torek in včerajšni dan bol kavčarski, danes pa... No evo. Danes pa samo še malo šmrkam in bi lahko šel malo trenirat ane? Da si ja še sladkih6 in Palmanovo sfižim.

Ker cepec.

To je to

Noja, nisem ravno blestel - ljubljanca sem zmogel že pod dvema urama. Tokrat se mi zdi sem ga malo podcenjeval in se je maščevalo, končal sem daleč od želja in napovedi. Pa nič hudega. Saj bodo še novi izzivi in morda kmalu naredim korak naprej.
Jutri je nov tek.