četrtek, 01. september 2011

7000


Te očaranosti s planinami preprosto ne razumem. Rineš gor, gor, gor, pa dol, gor, dol, pa še malo dol pa gor pa dol, potem se razgledaš naokoli in greš spet dol pa gor pa dol, pa dol, gor, dol in na koncu dol, dol, dol. In? In nič: izpostavljena mesta z majavimi klini, kamenje, plazovi, pa žulji, odrgnine, praske, črni nohti, opekline, boleče noge, žeja, da ne govorim o vstajanju sredi noči, povrhu ponavadi celo med vikendom (!), take reči. Nisem zato zadnjo resno reč višjo od Ciclja opravil natančno na današnji dan dve leti nazaj? Jp, dve leti je tega kar sem se med sestopom s Triglova nekaj vzhičeno cmeril.
..."Ko je bilo že jasno, da je glavnina za nami se pri domu oglasi muzika, očitno gre na pot večja organizirana skupina. Res jih med steno in domom začnem srečevati. Večina starejših žensk po skupinah z vodniki, nekaj samih, večina pa v navezi z vodniki po dve ali tri. Čisto na koncu, že skoraj pred zadnjim vzponom do doma pa vodnik in z njim preplašena gospa. Čisto odločno stopa za vodnikom ampak vidi se ji da je še malo prej stopicala in premišljevala kaj naj. Ampak Triglava ne da - nepretano pogleduje proti njem. Mora ga imeti. Vodnik pokliče drugega. Poslušaj reče, jo bova dala vmes da bo navezana na oba. Prisežem, da sem zagledal nekaj v njenih očeh. Vse skupaj je bilo v tenutku tako čudno. Jaz ki se vse te tedne kar nisem zmogel do konca odpreti, te ženske, ki so negotovo stopale proti steni, gospa, ki se je odločila - in spet jaz, ki sem zmogel vse te reči, vse skupaj se je tako čudno zlilo v ta trenutek, Stol, ki nas je tako bahavo opozoril, da smo majhni, pa prijazna Planina z žganci in mlekom pa veseljaški Storžič, za njem pa težaški Grintovec in jaz na vrhu Triglava in dol iz njega in spet tisti njen pogled najprej prestrašen potem pa tak čuden(*), gor grem... Evo, zajokal sem. Tako, čisto zares. Kar privrelo je iz mene, tak čisto taprav, ko ga ne moreš zadržat. Trije kratki ihtavi vdihi in solze v očeh, potem pa šmrkanje... Najprej sem ga dušil nazaj potem sem pa vseeno popustil. Klinc gleda, moji so bili pet minut pred in za mano za ostale pa me ne briga. Dajmo si duška! "...
 Potem sem imel kar mir. Do zadnjič, ko me sredi prijetnega hladnega večera (po vročem soparnem dnevu) pokliče organizatorka ŠD Krti, da so nekaj tuhtali in da že dolhgo nisem šel nikamor z njimi in da je v nedeljo neko prečenje, nekakšen Vogel ali kaj. In sem rekel ja seveda, ni problema, z veseljem. Potem je večer mineval in je bilo lušno, meni pa je začelo nekaj brleti tam v ozadju. Kaj sem se pravkar zmenil? Kakšen Vogel? Kakšna Črna? Kakšno prečenje? Pa da ni to tista štala, ki sta jo zadnjič precej nazorno opisovala Krtinca na svojem blogu, češ da je kar jeba in da traja. Oziroma, če sem pošten, onadva sta uživala. To, da je jeba in da traja in traja se je izoblikovalo v moji glavi! In sedaj ti mrtvo hladno rečem - Ja, seveda z veseljem. Sledila je seveda spet panika, če sem za na triglav moral iz Ljubljane po opremo na Boršt je sedaj situacija obratna, štart z Boršta pa še ovinek v čez Šiško, da naberem opremo. Kar je spet pomenilo vstajanje sredi noči. Ob treh, presneto! Pa vožnja, vožnja, vožnja...

O samem izletu ne bom govoril. Kod smo hodili in statistično obdelavo prepuščam Alešu in Heleni, sta veliko bolj spretna. Samo primerjajmo recimo moje in njune fotografije... Razlika je očitna. Sam se med takim pohodom, kjer se odpirajo po mnenju mnogih in tudi po mojem mnenju najlepši razgledi, raje posvetim malenkostim. Vasici nekje spodaj, daleč spodaj. Gosenici na poti. Oblaku v obliki kamele. Planikam ki rastejo točno na sredi kamnite poti, pa jih nihče ne pohodi. Vrtenju filma v glavi, kako so tisti naloženi skladi pred Rodico "miljone in miljone let" rinili proti nebu. Premišljevanju o imenih gora, kako so nastajala, kako so jih uskladili tisti, ki so na vrh gledali z različnih strani? O gravitaciji in tretji dimenziji brez katere ne bi mogla obstajati, ali pač? O ljudjeh, in živalih. O tem, če bi lahko natreniral kozo, da bi dala tačko za košček kruha? O vsem takem in še o marsičem. Tok misli je sem ter tja prekinil veličasten pogled na Triglav, pa pogled na jezero, iskanje Jadrana tam daleč, pogledi na vrh te ali one gore.

Na koncu sem bil zmatran. Niti na misel mi ni pršlo, da ne bi uporabil gondole (čeprav mi je bilo potem žal) za spust z Vogla. Vidite, tule je razlika med mano in drugimi. Jaz sem imel čisto dovolj. Naužil sem se razgledov, izzivov, sonca, zraka, narave in vsega tega, sedaj grem pa domov. Tek je tek, gore so pa gore.

Sem pa potem naslednji dan na račun tega izleta najprej prešprical in prestavil, dan kasneje pa kar malo skrajšal predviden tek. 7000 kilometrov bo čisto dovolj.

9 komentarjev:

  1. Priznam, da sem od smeha skoraj padel s stola! Juuuuuuuuuuu!

    Ampak res, tole Prečenje je hudo, pa ne toliko fizično, kot psihično. Kot sem že takrat opisal, je meni skozi čas fokus vedno manjši postajal, ker preprosto ni šlo več v glavo. Zato so te tvoje majhne stvari pravzaprav super.

    Če bi hodi po hribih toliko kot jaz, bi šel tudi peš dol, če pa bi midva oba hodila po hribih toliko kot kakšni drugi, pa bi najbrž pritekla v Bistrico, ne pa se pripeljala s kombijem...

    Tja do srede so me še precej bolele stegenske mišice. Tisti grušč je hudičev.

    In mislim, da sem bolj trpel od (pol) pice kot pa od hribov. Pa še tiste polovice nisem nikoli več videl... šmrc.

    Kako torej zdaj? Greva potem pozimi kam gazit?!

    OdgovoriIzbriši
  2. Aja: čestitke, vsekakor!

    Sedemtisoč?

    A to se sploh da preštet?

    OdgovoriIzbriši
  3. Ko bi jaz bil malce bližje doma, verjamem, da bi vaju še bolj gnal v hribe :))), ampak ker teh pač ni v izubilju v moji bližini sem se zadovoljil z maratoni in podobnimi stvarmi....z veseljem sem prebral, tvojo prijavo na LM!

    OdgovoriIzbriši
  4. Piskec, greva, ampak da bova do enih doma.

    Rajko, malo me skrbi limit. Sicer sem dolenjc ampak sem vse življenje živel v zgornji Šiški, v službi sem pa tudi bolj na gorenjskih koncih, tako da res nisem hotel zamuditi najcenejše možnosti za prijavo.

    OdgovoriIzbriši
  5. Z limitom bova že opravila, saj ne zaprejo proge natančno po 2:15, mi smo šli komot skozi 2:20, pa še nismo bili zadnji ;)

    OdgovoriIzbriši
  6. Pravzaprav te čisto razumem, ravno zato, ker ne razumem tistih, ki jim je tek po že znanih poteh, po možnosti v krogih, lahko v užitek. Vidiš, meni ni. Niti tek ni zame. In me zaman prepričujete, kako je dober občutek izboljševati svoj osebni čas in dosegati primerljive rezultate na organiziranih tekmovanjih. Pa to ne pomeni, da ne vzpodbujam tvojega teka. Super se mi zdi celotna zgodba, da si začel in da vztrajaš, migaš in tečeš.
    Vendar kako bi sicer vedeli?
    Hvala, ker greš včasih z nami. Opazuješ in čutiš tisti drugi svet morda bolj, kot jaz tvojega. Meni je hoja v hrib v veselje, Borške klance pa bom tudi še kdaj pretekla z E-kipo Srčnih. Drugačnost nam daje več skupnega in zato se lahko cenimo in prav je tako.

    OdgovoriIzbriši
  7. Rajko, imaš prav. Če sem že ves čas v limitu, ne vbem zakaj ne bi bil še na LM.

    Hana, je pa res, da se je včasih dobro vprašati zakaj nekaj zavračamo.

    OdgovoriIzbriši
  8. Ah, pa še stara gajba je šla rakom žvižgat. A to je zdej cena optike?!

    OdgovoriIzbriši
  9. ? Meni še vedno normalno preusmerja.

    OdgovoriIzbriši