ponedeljek, 07. marec 2011

Gora visoka kot golovec

Dolga je bila, ane? Štos je v tem, da se je vse skupaj pač izpelo. Jamrat ne morem več, ker ste me že vsi prečitali, če gre pa dobro pa itak ni kaj pisati, običajno pa tudi za komentirat ne. Novih poskusov se ne grem več, da bi o njih pisal, ker so se mi vsi programi doslej - razen The Prvega, 13. tedenskega programa teka in hoje - sfižili. Letos mi tako ali tako ni šlo najbolje. ni hotelo steči, kot se reče. Potem pa še tista nesrečna veriga, ki mi je potem pol januarja vzela. Ko se je poškodba noge kolikortoliko sanirala, me je pa seveda v križu vsekalo kot že dolgo ne. Saj vem kakšno breme me teži, ampak na živce mi gre, da se vedno znova takole pustim. Enostavno se počutim kot tisti butalec, ki na pločniku zagleda bananin olupek in reče - na, spet bom padel. Ko enkrat vseka, vseka in tu potem ni nobenih hecov, teden je takoj mimo. Še posebej zaradi mojih cepljenih osebnosti. En Wega spotika drugeega, tretji daje potuho in sploh: vse je še vedno tako, kot sem zapisal pred štirimi leti:

Če sem se na začetku zezal z - kako sem že rekel - obsesivno manično šizopresijo imam dandanes občutek, da sem cepljena osebnost in to perverzno: vse osebnosti vedo ena za drugo. (oglejte si film Identity, pa vam bo jasno). Ena oseba lahko teče: ne ravno hitro, pa tudi mar ji ni za to. Tek je zgolj sprostitev in čez 150 utripov srca na minuto se ji zdi že matranje. Druga bi že malo tekmovala. Ta je pametna izključno v obdobjih, ko sedi nekje varno v službi ali sredi noči v postelji - tekla bi kar na Šmarno goro, dvakrat trikrat zapored, to bi bil podvig! In okrog Ljubljane, recimo. Pa če smo že pri tem - kar do zidance? Vse se da, madona, če se hoče, saj veš, vse je v glavi!!! Med tekom prve osebnosti na kratko vskakuje, pospešuje in provocira. Žal (ali pa dobro, da) so druge osebnosti močnejše in jo varno potunkajo nazaj. Tretja je lenoba lena, en tak krofek, buhtelček, čisto v redu tip sicer ampak ni mu pa jasno, kaj je tega teka treba. Na plano udari najraje takrat, ko sta na vrsti dva dneva počitka. Čedalje glasnejši postaja z namigovanjem, da so v resnici vse tekaške osebnosti v bistvu bleferji: nihče od njih ne zmore vkup preteči niti piškave minute. V dokaz recimo malo zalavfa (kot recimo danes ko je v službenem predalu pozabil avtomobilske ključe) in teatrtalno preneha s tekom, češ, saj ne zmorem takole teči. Niti 100 metrov! Ko se bliža ura teka postaja vse bolj nervozen in svojo nervozo širi na vse ostale, najbolj pa na četrto osebnost, bart dvojček in to enojajčni tretje, ki sicer teče ampak je ravno tako kot Tretji prepričan, da sploh ne zmore. Všeč mu je sicer, da se počuti čedalje bolje, skrivaj se pogleda v ogledalo, ko gre nag izpod tuša, če se že kej pozna na trebuščku, rad gre na ekstra sprehod - še posebej če mu družbo dela peta osebnost, ki je prepričana, da je potrebno samo malček več discipline, nič matranja, samo redni sprehodi na Šmarno, redni izleti na daljše kolesarske ture, mogoče fitnes enkrat tedensko (zastojn ga imamo na razpolago, dostikrat predava ostalim, samo telefon je treba zavrteti!). V dokaz spije pivo na vrhu Šmarne potem ko je izboljšal čas za kakšno stotinko ali dve. Tu Četrti odide, ker ne mara preveč šeste osebnosti, ki prisede takoj, ko je na mizi pivo. Bomo še enega? začne takoj, roko na srce, škrtari pa res ne. Ampak ko ne zna nehat. Tako sili, da so prej ali slej vsi od Prvega do Šestega prisiljeni popiti po vsaj enega. Eni ga prenesejo bolje, drugi slabše in počasi pozaspijo v enega samega, ki je zmeden.

Kajti kmalu sta najmanj dve osebnosti, najbrž pa še kakšna, ki je niti poznam še ne, vsekali na plano, da je bilo, oziroma bi bilo, že kar smešno. Vedeti morate, da je to preskakovanje včasih tako bliskovito, da je res težko slediti. Če nisi pozoren pa sploh ne. Samo za primer: se mi zahoče kozarec vina. Pravzaprav špricer z vodo: deci cvička, deci ali dva vode. Pa "se mi vlije" preveč cvička. Kar takoj dajmo po pravici povedat: sam vlijem preveč. Eden od mene pač. Ker mi ni, da bi se ga napil ampak se mi je zaluštal zgolj en špricer za žejo,  se takoj vmeša drugi jaz in začne z alarmom češ, hopla, ti greš danes še tečt, in ni dobro da spiješ preveč vina. Na pomoč priskoči tretji (ali pač tisti prvi, ki si je že v štartu sploh zaželel špricerja) in ODPIJE višek vina, češ, evo, sedaj bo pa špricer dovolj blag za žejo. Tole bi rad še enkrat ponovil, da bo jasno, kako hudo je: nalijem si preveč vina, potem ga pa odpijem, da ga je manj. Pa saj ne gre (samo) za vino, le najlažje je bilo zadevo ponazoriti. Kdo pa mi na podoben način vodi manipulacije s kreditnimi karticami, da se vsake toliko zgodi kakšen popolnoma nepotreben nakup, recimo? In kako mi uspe, da se na dolgi trening spravim popolnoma nepripravljen? Pa to niso najhujše stvari,. Včasih se en od mene spravi na drugega in ga kaznuje, na, da boš videl! Saj bi bilo smešn, če si ne bi delal škode. Ali včasih še huje- če ne bi delal škode svojim bližnjim.

Zadnja takale, ko bi se dejansko kmalu že začel smejat, je bila kmalu po tistem tekaškem počitku zarad noge. Že tisto je bil hec, če bi bilo seveda sploh hecno. A vam po pravici povem, zakaj sem se nasadil na ketno? Ker sem bil frajer. Ker jaz med eno in drugo rundo pira lahko skočim na bankomat ne bi kdo to resno opazil. Saj sem ja Tekač ali ne? Lahko tečem ane? Sem strašansko hiter, ane? In če tečem čez drn in strn po borških gozdoivih, potem lahko tudi tule kakšno bližnico vsekam, ane? Čez parkirišče..., ki ima na koncu čez cesto napeljano ketno. Ampak OK, en teden smo si vzeli pavze, potem tipali s šestimi in sedmimi kilometri in počasi, ko je bila Šentiljska, ki so jo pretekli Resnično srčni varno mimo, sem se spet spravil  malo tečt. Tistega dne je bilo res noro. Že zjutraj sem "pozabil" prečekirat, če me je kdo kaj povohal za Torkovo rekreacijo. Kadarkoli me je nekdo on nas spomnil na to, me je drugi zamotil s kakšno neumnostjo, tako da cel ljubi dfan nisem resno prečekiral morebitne pošte ali SMSov. Ker nekje zadaj je tretji že koval načrt: soočenje. Soočenje z 23. avgustom 2010, ko me je na dveh tretjinah PSTja enostavno pobralo in sem se vsedel na avtobus in potem dokončen flop potrdil 26.9, ko nisem uspel priti niti do Golovca. Kaj šele čez. Vsi skupaj, vse moje vesele osebnosati pa smo vedeli za naslednja dejstva:
- že na tistem popoldnevu po kosilu z Alešem se je v glavo začela vsajati ideja, da ti Golovec pobere vse moči
- vsakič naslednjič si se komaj vlekel prek Livade (kak km po Golovcu), čeprav je bila glavnina poti v resnici že mimo
- vse do tistega dne, ko si se po golovcu vsedel kar na avtobus in se odpeljal domov je bila tista Jurčkova do Livade prava pravcata kalvarija
- in vse od tistega dne, ko ti je moči zmanjkalo natanko kilometer pred Golovcem se PSTja ogibaš
- od takrat je minilo 5 mesecev, ko si se zavestno ogibal misli na PST
- Golovec je Burek. Kucelj. Brez veze. Borške Frate je skoraj ravno toliko, jebenti.
- pred kratkim si se še šparal zarad noge
- enkrat bo treba spet it.

Ne rečem, da je PST en tak mačji kašeljček ampak z mojim tempom se da preteč brez hudih težav. Saj ne ciljam na svetovni rekord. In, kot rečeno, enkrat bo treba spet malo potipat vse skup. Tisti tek z užitkom. Z nasmehom, kot reče Rajko.

Kdo ve zakaj je bil tisti dan ravno pravi za veselico. Ker kar se je dogajalo tisti dan je bilo noro. Najprej ta manipulacija z doseglivostjo: kot sem že rekel, še gmaila sem se ogibal, da me ne bi premamilo na kakšno "samo" rekreacijo, čeprav, kot boste videli, do konca sploh nisem vedel da bom pretekel cel krog PSTja. Šlo je namreč bolj za to, da "grem danes na en malo daljši tek" da vidim, kako mi zdrži noga. Nič hujšega. Mogoče dvakrat gor in dol od bajerja do šteng ali kaj takega. Pa je eden od nase namignil, da bi pa šel danes do Žal. Nobene logike ni bilo v tem: pot je ravno na tem delu pravzaprav zoprna: polno nekih semaforjev in prometnih ulic. In potem, Ah saj ne boš rabil meha za vodo: prvič itak je mraz, drugič pa, do Žal pa nazaj je vsega skup 12 km. Škoda nahrbtnik vlačit za to. Sploh pa, je kot mimogrede navrgel nekdo tretji tam od zadaj, lahko piješ s pip na Žalah in s potočka pod Golovcem, potem pa še s pokopališča na Brdu. Odkod sta se naenkrat znašla slednja dva mi še danes ni jasno. Prav tako mi ni jasno zakaj sem se kar naenkrat spomnil, da bi končno preizkusil kako kaj prenaša mohj želodec neke energijske ploščice, ki smo jih dobili v neki vrečki za štartnino. In ni čisto jasno, kdo se je zadnji hip stegnil za naglavno lučko, ki mi je od vseh pripomočkov še najbolj zoprna za nosit po žepih, in kdo jo je hip kasneje zamenjal za drugo lučko, s sosednje police. Skratka leva roka se je pripravljala na dolg tek okoli Ljubljane, desna pa je vse skup sabotirala, če ponazorim bolj plastično.

Kajti na Žalah kar naenkrat nisem bil prav nič žejen. V bistvu grem itak samo še par kilometrov naprej, potem pa se napijem nazaj grede. Nekdo mi je vstrajno blokiral misel na dejstvo, da je pozimi voda na Žalah (in povsod drugod) zaprta, saj zmrzuje. In kar naenkrat je bilo nekako jasno, da gremo nekje do Polja. Tam je potem avtobus... za katerega nimam sabo niti prebitega centa, kaj šele Urbane. Takrat enkrat sem tudi v žepu zatipal lučko. Za čez Golovec, ker bo najbrž že tema. In kar naenkrat se mi je zazdelo, da moram premagat ta neumni strah pred Golovcem. Da je to prioritetna naloga današnjega teka: dokazati, da je bil lanski avgust pač splet nekih okoliščin, in da mi Golovec ne more povzročati nobenih preglavic. Kucelj, kakšen meter višji od Rožnika, četrt Vršiča (če sploh), kaj sploh kompliciramo. Saj, ampak po tem je potrebno preteči še 15 km... ja IN? Če boš zmatran boš že koga poklical po telefonu.

Lučka, tista druga lučka namreč, je bila seveda tista, ki je bila zanič. Tista ta prva, ki mi jo je nekdovtaknil v žep prvo je bila "ta nova" in nekdo mi je kasneje zadnji hip podtaknil ta staro. Ampak klinc gleda, bomo že. Saj ne tečem prvič po teh potkah. Najbrž ni potrebno posebej pisati, da ni bilo s klanci nobenih težav, ne problemov. Celo zgrešil sem, ker sem bil na koncu prepričan, da je pred zavojem v dolino še en klanec več naravnost. Niti ni bilo posebne utrujenosti kasneje, ko sem tekel prek Livade proti Murglam. Je pa res, da mi je natanko pet minut po Golovcu potegnilo, da vode sredi zime ne bom dobil nikjer. Kar naenkrat sem bil seveda žeeeejen, pljuval suho slino in se odkašljeval da je bilo veselje. Toliko, da pokažem tistemu cepcu, ki me je prepričal, da ne vzamem nahrbtnika z mehom.

Da zaključim počasi: na koncu ni bil zadovoljen nihče od nas. Enemu se je fržmagalo, da je bil čas razmeroma slab. Drugi se je kujal, ker je bilo treba rinit okoli brez ustreznih pripomočkov in vode. Tretji je vedel povedati, da bi nogo moral šparati dlje časa. Spet je nekdo pripomnil, da bi bilo sploh krasno, če bi si tam nekje na kanalih sredi Golovca fino zvil gleženj pa še betico treščil ob kakšno drevo. No čisto potiho pa je nekdo od zadaj mimogrede in kot po naklučju navrgel, da tudi križ ni bil najbolje zaščiten in je na koncu gledal ven v mraz. In ker nič ni mimogrede in nič ni naključno me je potem že čez teden dni vsekalo da je bilo veselje.

Hrbet me je potem držal natanko do dne, ko bi moral opraviti nekaj, kar sem si zadal, da bom opravil do konca meseca in ni imelo s tekom nobene veze. Potem pa, ko tega nisem opravil in je bolečina popustila sem spet začel s tekom kao pametno: lepo počasi in na kratke razdalje. Ampak kaj, ko je vse skup tako težko. Eden vpije "hitreje" drugi bi najraje ostal doma, tretji bi šel kar takoj še enkrat okoli Ljubljane, četrti že riše progo za Napad na Dolenjsko, peti pa resno premišljuje, da bi vse skup pustil in prenehal s tekom za kakšno leto, potem pa začel znova.

Kako naj potem en normalen človek, kakršen sem jaz sploh kaj naredi kot je treba?

7 komentarjev:

  1. tkole:

    - prvega zamoti s kakšno res dobro interaktivno
    računalniško igrco...sto let že nisi špilal
    in bo fajn spet odkriti otroka v sebi :-)
    - drugemu porini v roke obodno žagco in šper
    plato - itak se že par let pripravljaš delat
    ptičjo hišico za na balkon
    - tretji naj zvesto spremlja Animal Chanel in
    v razpredelnico zapisuje, kolikokrat se
    oddaje ponavljajo
    - četrti in peti naj odigrata 100 partij hitripoteznega šaha

    Ti pa superge v roko in po prstih ven, pa
    ne se obut do sredine PSTja....

    OdgovoriIzbriši
  2. Jah. Pol se pa znajdemo bosi a veš kje? Natanko ob vznožju Golovca...

    OdgovoriIzbriši
  3. Brez petega bi bilo čisto vredu;)

    OdgovoriIzbriši
  4. Zanimivo, zanimivo. Šele sedaj vidim, koliko nas je, ko gremo skupaj na rekreacijo. Seveda ti nisi seznanjen s stanjem na FB, kjer se oseba C bori proti osebi A in osebi B. Tvoji bi ju perfektno razumeli, tako pa, živim sama z vsemi in osebi C, ki včasih še spleza na kakšen hrib, že nekaj časa ne pustita do besede.

    OdgovoriIzbriši
  5. Vreme, ah, kaj bi koga podili stran. Peti si pač želi samo da mu kdo reče Wega je car pa je v redu ;)

    Hana, blagor. Moji kričijo en čez drugega ali pa družno kuhajo mulo..

    OdgovoriIzbriši
  6. smešne ste, ve, Wege, pa vseeno glede na vse, pravzaprav, zlo uspešen tim :)

    OdgovoriIzbriši
  7. Hehe, bučka, mogoče pa imaš prav. Še nikoli doslej nisem pomislil, da smo same punce.

    OdgovoriIzbriši