(Prazno)

Morda je praznine res več, ali pa je vse to pač del procesa staranja. Kot na primer čedalje daljši odmik lista od nosu, ko želim kaj prebrati.

Na primer.

Na primer na dopustu sem si na telefon naložil knjigo 3333 vicev in jo prebiral na plaži. Ne verjamem, da sem se zasmejal več kot dvakrat. Pa še od tega sem enkrat narobe razumel poanto vica. Drugi je bil tisti z ježem: ločiti se hoče, ker ima dovolj ženinega zbadanja. Vsi ostali, seksistični, nacionalistični, rasistični, morbidni in absurdni vici so se mi zdeli enostavno žaljivi brez potrebe ali pa čisto brez soli. Itak sem jih pa že 3312 že poznal od prej, 15 pa se jih je ponovilo bodisi dobesedno, bodisi malce obrnjeno. Skratka prazno.

Potem je naneslo, da me je zagrabila peta sezona Housa. Buljil sem po 3 epizode naenkrat – ali pa še kakšno več. Saj veste, zaključek epizode vedno obeta skrivnostno nadeljevanje. Kakšen napor! Brez reklam in prekinitev, brez nategovanja, brez suspenza. Nenadoma me je spreletelo – kakšna praznina! In to pri eni najkvalitetnejših nadaljevank. Ni kaj. Obrtniki manipulacije ampak takole na šus – prazno. Kot bi gledal rokohitčeve trike v ultra počasnem HD posnetku. Brrr. Me kar zmrazi, koliko slame moramo požreti sicer tam v oglasnih blokih nadaljevanke.

Je pa zadeva udobna. Človek si izprazni glavo, manipulatorji mu jo nafilajo s svojo sluzjo in potem je tako udobno obležati. Nikamor iti. Preložiti na jutri. Poiskati izgovor. Dež recimo. Živeti prijetno, udobno, prazno življenje.

Nedelja zjutraj. Saj je itak dež kajneda? Kar pasalo je. Zdaj zdaj bo prišel SMS da zadeva odpade. Pa vendar: ob nekaj čez sedem je prenehalo in ker je bilo že kar pozno sva se s spominčico prav na hitro spakirala z Boršta v Krtino. Kar je sledilo, je bil en najlepših dni letos. Ne samo po vremenu. Izziv, ne kakršenkoli, tak, Krtinski iziziv je bil letos nekaj posebnega. E-kipi srčnih se je pridružilo ŠD Krti in imeli smo hudo nalogo: čisto pravi treking! Res je sicer da sva z Vremenom dosegla bolj turistični čas (ajd, bila sva čisto odtazadnja), ampak je že tako da je tudi to čar takih tekem: na pol poti mi je uspelo izgubiti karto in navodila in tako sva pretrekala 4 do 5 km več kot bi bilo treba. O organizaciji ne bi: jasno da je vse klapalo, jasno da je bilo vse tipi topi, jasno da ni druge kot čista desetka ampak tu gre za nekaj drugega. Toliko pozitivne energije, (naj se sliši še tako iz(lo)rabljen, toliko sonca,toliko polnosti...
Sluz je ostala nekje v tistih hribih, življenje pa spet dobilo smisel. A da pretiravam? Ja, pa ne prav dosti.