sreda, 18. april 2018

Moje poti, moji ljudje

Umetnik naš ne ozira se na meje, 
podarja nam, kar v svojem srcu čuti. 
Življenja radosti se konca še ne sluti, 
iz dneva v dan krepi se vse močneje.
.
Deliti s svetom nikdar potešene žeje 
v stoeni noči v ustvarjanju prečuti, 
ponesô takrat spominov jo peruti, 
na platno tke jih iz še tople preje.
.
Da svet naš lep je, povedati nam hoče, 
lepo živeti je in delati, se igrati, 
na slikah njenih nihče več ne joče! 
.
Njene ljudi nam dano je spoznati. 
Njene poti nam prehoditi je mogoče.
Po njenem svetu smemo potovati.

Iz programa ob otvoritvi likovne razstave


To je bila ideja tiste vrste, pri kateri ne moreš kaj, da je ne bi občudoval z vsem srcem, obenem pa se malce ljubosumno spraševal, kako da se nisi tega sam spomnil. 

Po pošti je prispelo sporočilo od sestrce:
»Babi Ljuba praznuje letos 80 let in mene že od lani matra, kaj za vraga ji kupiti?
Ideja: v Vrhniki ji priredimo prvo samostojno razstavo slik. Sem povprašala naokrog in je malo gužve, ker je Cankarjevo leto in imajo vse polno, ampak ratal se mi je zmenit z Knjižnico Ivana Cankarja, kjer bi lahko pripravili eno tako fajn razstavico cca 15-20 slik, imajo tudi lepo ločeno dvorano za otvoritev, pa naredimo malo cirkusa s kakšnim lokalnim novinarjem, plakati po Vrhniki, brošure, povabljenci , pušeljc in vse kar paše zraven…pol pa ena fajn večerjica…kaj menite

Ideja je bila tako dobra, da smo bili od prvega trenutka vsi navdušeno, skorajda evforično notri. Kreirali smo poseben dopisovalni račun na WhatsAppu (na facebooku bi nas  slavljenka lahko ujela) in se lotili dela. Sestrca je že v začetku postavila okviren plan in ni bilo malo opravil: izbor slik, brošure, plakati, fotograf, pogostitev, kulturni program, prevoz slik (kako in na kakšno finto dobiti tiste, ki jih ima mami še doma?), kako vzdrževati presenečenje, kako navsezadnje spraviti mami na tisti dan v knjižnico (in kako ji preprečiti, da je ne bi obiskala dan prej, ko bi slike obešali?)

Klobasa sporočil v skupini se je večala in daljšala, vsi skupaj smo zagrabili resno, na koncu se je nabralo… ha, saj ne morem preštet. Nekje pri 1100 in 1200 sem se izgubil pa jih še ni bilo konec. Kakšne debate! Naslovi slik? Letnice slik? Tisk brošure? Tekst za brošuro? Na katerih razstavah je že sodelovala? Dovoljenja za obešanje plakatov? Kulturni program? Kozarci za šampanjec? Kaveljčki za obešanje? In vmes malo smeha in miljon emojev.

Slike, ki jih je imela doma smo na koncu odpeljali pod pretvezo, da bi jih radi pofotografirali in naredili »en tak lep katalog vseh slik, njenih, ki jih imamo mi doma (ker smo jih vsa ta leta dobivali v dar) in tistih, ki jih ima še vedno doma ona- vse skupaj«.

Kar nekaj stvari je bilo že postorjenih pa vendar je zadnja dva dni vrelo. Sestrci, ki je budno skrbela, da ne bi šlo kaj narobe se je pregreval telefon. Lesene plošče, ki naj bi bili panoji in sem jih nabavil, da bi viseli s stropa, nanje pa bi obesili slike so se krivili in pri Staši so jih morali dodatno utrditi z okvirjem. V knjižnici so zmanjšali obljubljen prostor za dve tretjini (Cankarjevo leto pač!). Kulturni program še ni bil sestavljen. Zaradi tiska je bilo potrebno prilagoditi pretemno predlogo za brošuro. Dve sliki nista imeli ušesc za obešanje – le kje jih kupiti zadnji hip? In take. Pa tudi pri tekočih opravilih se je kar kadilo: Urška je hitela s pripravami na pogostitev, obešala plakate in pomagala sestrci z nameščanjem kaveljčkov v panoje. Pri Ajdi so pripravili mizice, posodice, še več kaveljčkov, napise, sestrca in Bošt’ sta hitela s pripravo panojev in obešanjem na viseče jeklenice. Ves ta čas smo čekirali, če je mami doma, da se ne sprehaja tod okoli… Pa še obešanje slik, lepljenje napisov poleg slike, utrjevanje visečih panojev, da se niso preveč gugali in bili kolikor toliko poravnani…

Potem pa katastrofa! Pol ekipe in gostov je obstalo v popoldanski prometni konici, zaradi »obnovitvenih del« je promet proti Vrhniki praktično stal. Babi je bila že pripravljena da jo pridemo iskat (»…da gremo nekam ven na eno pijačo, brez veze, da se matra, pa doma štima pogostitev…«). No vsaj tu se ji nismo zlagali: da čakamo zaradi prometnega zastoja je bila pravzaprav resnica.

Končno je prišel trenutek. Urška se jo je odpeljala iskat k njej domov in se – oh, saj res!, spomnila, da ko so pa ravno tu, da je zadnjič iskala eno knjigo za magistrsko in so jo imeli ravno v knjižnici na Vrhniki… Da jo je po telefonu že rezervirala. Če bi lahko skočili samo za pet minut prej še v knjižnico, da gostilna kjer smo zmenjeni je praktično poleg in se ne bi dosti zamudili. Itak še pol povabljenih čaka v prometnem zamašku. 

Postavili smo se v polkrog in špegali zdaj k dvigalu, ki se odpre naravnost v avlo, zdaj proti stopnišču in - saj bi lahko vedeli, da gre naša mami vendar vedno peš, kmalu je prikorakala. skozi stopniščna vrata naravnost proti knižnjičnim pultom, z izkaznico v roki (da si bo v imenu Urške sposodila knjigo…). Stopili smo naprej in ji….. voščili vse najboljše.
Stopili smo naprej in ji voščili vse najboljše.

Kaj se je v tistih trenutkih dogajalo v njeni glavi ne ve niti ona. Najbolje pri tem trenutku je bilo, da je kar trajal in trajal, se razpotegnil in, ne vem če ste že kdaj to že doživeli, ampak vse se nekako osredotoči, usmeri, malo upočasni, tam je stala ne vedoč, ali naj sedaj vendarle stopi po tisto Urškino knjigo, kaj vendar počnemo vsi skupaj tukaj (a smo se pač tu dobili?, ampak zakaj neki tu, v knjižnici??) in potem, slike, panoji, koščki sestavljanke, ki se v glavi sestavljajo skupaj, vsi tisti drobni namigi v preteklih tednih, ki so bili nekako čudni, pa pač skomigneš z rameni, so začeli dobivati smisel, ampak še vedno je bilo vse tako - noro, razstava, plakati, brošure in, kot se spodobi kratek kulturnoumetniški program, čustva so brnela v zraku in v nagovoru se je stricu kar nekajkrat zlomil glas. Najbrž bi se vsem.

Mojčin sine je na klarinet odigral večno prijetno temo Pink Panther in Faillenotov Clarivalse (mulo resnično dobro špila, pa še nima 13 let), jaz in sestrca sva za to priložnost postala poeta in pesmi tudi interpretirala - in čas je bil, da se prereže trak.

Vedeti je treba, da je bilo vse sila preprosto. Ne znamo početi teh reči, nikoli jih še nismo. Tudi trak je bil pač na hitro potegnjen darilni tak (lep, to je treba priznati) od stebra do stebra, prilepljen s selotejpom. Redko se zgodi, da naša mami nikakor ne najde besed, da bi povedala kaj čuti. Toliko simbolike je bilo v tistem rezanju preprostega traku, da prav veliko besed v resnici ni bilo potrebnih. Vsi smo jih že poznali. Vsi smo jih že doživljali v preteklih tednih. Pa vendar so bili naša pričakovanja, naše predstave dogodka, naša upanja in naša želje le bleda senca tistega kar se je danes potem zares zgodilo v tej knjižnici. Rez traku.

In razstava je bila uradno odprta.



    



9 komentarjev:

  1. Prečudovito darilo!
    80 let?? Gospa jih zgleda pol manj!
    In slike! Krasne!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. To ste pa ženske... znate skrbeti za svoje zdravje, rekreacijo in ne nazadnje tudi videz. Ko bi jaz bil pri teh letih tako pri pameti in moči...

      Izbriši
  2. Wooow, kakšno lepo presenečenje! Čestitke mami in seveda tudi vsem vam za izpeljan projekt.

    OdgovoriIzbriši
  3. FENOMENALNO! Ne glede na to da veliko govorim, sem brez besed. Tudi kakšnega globokega komentarja ne bom podajal. Enostavno enkratno, predvsem pa se zavedam logističnega obsega izpeljanega. Moj poklon "organizacijskemu odboru" in še na mnoga leta!

    OdgovoriIzbriši
  4. Res je bilo prelepo! Se enkrat cestitke za izpeljano ;) Babi je zarela ;) lp, Anja

    OdgovoriIzbriši
  5. Super ste to speljali, bravo!

    OdgovoriIzbriši
  6. Vse najboljše slavljenki! In čestitke oganizatorjem!

    OdgovoriIzbriši