Vedno na7o

Kako malo je potrebno. Pogled na kavč po kosilu in pogled skozi okno. Včasih je zunaj kislo vreme. Nič tisth federčkov v nogah, nič ščemenja. Kaj te potem pripravi da greš vseeno ven? Občutek, da se boš malo sprostil, malo pretegnil, malo predihal? Védenje, da boš ob povratku odličnega razpoloženja? Najbrž je to to. Ampak kaj pa te požene mimo kavča ko veš, da ne bo šlo zgolj za malo sprostitve, pretegovanja, dihanja in zračenja? Ko veš, da gre za čisto konkretno matranje? Sredi tedna, na delovni četrtek, po službi, brez čisto jasnih potrebe in razloga. Hočem reči, a niso torki dovolj? Žrtvovati še eno popoldne za popolnoma neproduktivna opravila?
Ampak nič. Kar sva rekla, sva rekla. Pri Alešu (in Heleni) je tako, da se nekaj domenimo, potem pa noben neče zadeve skenslati. In se potem delamo, kot da nas nič ne motijo dež, neodložjivo drugo opravilo, slabo počutje, nerazpoloženje in - zakaj pa ne, da smo čisto razpoloženi za zadevo, čeprav morda tisti trenutek nismo. Tako smo recimo na Šmarno rinili v snežnem viharju, kos Rokovnjaške obdelali v kislem, deževnem vremenu, Aleš je na Murovico šel že na pol bolan (res sicer da takrat tega še ni vedel, lahko pa bi se mirno obrnila in šla domov), jaz pa ponavadi tik pred zdajci tuhtam, kako bi se vsega skupaj ognil ker se mi reeeees ne da. Pa se ne damo. Torki so torki in z veliko logističnih prijemov in prilagajanj jih odpade zelo malo. Ampak ok, to so torki. Zakaj pa potem še četrtek? Je bilo potrebno tale torek po rekreaciji začet modrovati, da enkrat bo pa treba, enkrat greva skupaj... A nisva mogla v miru (in tišini) tistega piva spit? Naju nista mogli Helena in Darja zabremzat? Ker hja, naslednji teden ne bo šlo, pol je že ultrabalaton, tud ne bo šlo, pol pa se še neve...

Kaj pa TA četrtek? In sva bila že pečena.

Ta presneta PST.

Aleš ima še neporavnane račune z njo od tistega drugačnega rojstnega dne, jaz pa - saj se ve, PST je pač The PST in se mi še kako lušta, pa mi je samemu dolgčas.

Aleš menda ni prav dobro spal, meni pa se čedalje bolj reeeees ni dalo. Ampak kot rečeno - da bi kdo naklikal - ti, danes ne morem, to pa ne. Potem je bilo vse kot je običajno. Služba se mora ravno tisti dan zavleči, promet mora biti ravno tisti dan najhujši (mah, tule pretiravam, vsak dan je najhujši), komaj sem pridivjal domol slabo uro pred dogovorjenim štartom. Pa še vse je bilo potrebno naštimat.^(*)

JA nič. Pa greva. Tokrat sva preizkusila še eno varjanto, namreč štart pri bajerju v Kosezah in v smeri urinih kazalcev (proti ic Šiška). Ni slabo. Do podhoda Celovške se lepo ograješ in še tiste "lažje" začetne kilometre, ko si še igriv in dobre volje je lažje odteči v malo bolj "zoprnem" okolju, z veliko ustavljanji, semaforji in slalomiranju med parkiranimi avtomobili.

Kaj je še za povedat? Do golovca umirjeno, potem na Golovec malo prehitro (sicer hoja ampak vseeno), potem pa se je pri meni začela običajna postgolovška predlivadska kriza. Tu me zmeraj sesuje. No, zmeraj, pač vsakič od zadnjih treh krogov, ko sem šel sam. Ampak Aleš - ta zadevo vedno jemlje tako smrtno resno da me je kar strah - si je zabil v glavo te famozne 4 ure in pika. In sva špricljala skoraj s tempom 6, da je malo manjkalo pa bi me kap. To je tista moja faza, ko začnem gruntat kje je najbližja avtobusna. Na levem podplatu sem si v trenutku izmislil velik žulj^(*), v desnih mečih me je malce začelo emmm, krči?, vnetje?, kar nekaj? ščemeti. Wega poza je postala še bolj vegasta, čas je bil za počitek, hojo, cuker, vse živo ampak ne, Aleš nepopustljivo, odločno in brezkompromisno: v napad! Vrnil sem mu potem nekje pri Murglah. Pravzaprav me je že nekje proti Livadi spreletelo, da sva danes dva km dlje kot običajno in je pravzaprav do konca samo še... no pač dva km manj kot je bilo prejšnikrat,. Kar neka toplina se je razlila po telesu, možgani so odblokirali krč in najbrž sem se kar malo zravnal. Sploh pa, ko meni pade nekam pod 10 km do konca "smo v bistvu že tam". Ker 10 km je pa itak en tak ta mal običajni treningec, kakršne smo včasih tekli redno torek - četrtek - soboto. Aleša pa je ravno takrat zagrabilo. Prisežem, da sem slišal en tak "škljoc". Vsi poskusi, da bi ga vrnil med žive so bili zaman, je bil že v tisti svoji huu - huu zamrznjeni otopeli pozi, ko začne delati na trmo. Niti za punce ob progi se ni zanimal, na moje štose (ajd, morda neslane ampak a niso vedno) je samo nekaj sikal nazaj ("djgmh" al nekaj takega), ampak - kilometri so pa vseeno kopneli.

In potem - kar naenkrat: veliki finiš. Konec! Ne samo Konec, celo čas je bil najboljši doslej. Ajd, 9 sekund ampak saj ni važno. Važno je, da je šlo precej z lahkoto. Tisto moje tam vmes, pa Aleševo proti koncu je pač obvezni repertuar. Kar smejalo se nama je ob pivcu v bližnjem lokalu. Vedela sva, da jutri ne bo nobenega musklfibra. Dokazala sva da zmoreva, nabrala sva si nekaj izkušenj za naslednjič. Prešerno sva modrovala in se veselila svoje nove zmage. Še vedno ne vem, čemu je bilo potrebno žrtvovati četrtkovo popoldne za tako neproduktivno opravilo, sva pa sedela tam, srkala pivce in na obrazih imela tisti posebni "ves svet je moj" nasmešek. Res pa je, da sva načrte za prihodnji podvig tokrat zamolčala.


_____________
(*) opomba


Nikakor mi ni uspelo vmes stlačiti še zgodbe o Sedemki. Počasi se je bilo namreč potrebno posloviti od Štirke. Enka so bile prve in so še vedno v omari. Čisto iz nostalgije. Dvojka so bile zgrešen nakup, nikakor mi niso sedle in po zelo kratkem času so razpadle in so šle naravnost v smeti. Trojka so bile ljubezen na prvi pogled, bile so namreč enake kot Enka. Tudi te še šparam "za hude čase". Imajo rekordno kilometrino. Petka še vedno živi na Borštu. Žal mi na nek način ne sedejo in tako imajo polovično kilometrino od Štirke, pa so bile kupljene istočasno. Šestka so za posebne priložnosti in terene, kilometrina je temu primerna. In tako smo se odločili za Sedemko. Da ne bi filozofiral sem se odločil za isto znamko in model in to je to. Mizuno inspire4 (s svojimi 1300 km) so naredile prostor inspire6, in v torek so prispele skupaj z ruzakom z vgrajenim bidonom za vodo. Oboje sem prvič preizkusil prav na tokratni PST. To je bilo tisto vse kar sem moral naštimat preden sem odšel od doma. Prevezalkat superge, naštimat foodpod, poštudirat kako gre voda v ruzak in take. Vrh vsega seveda ni najbolj pametno sprobati nove superge na takole dolgi poti, kjer ni veliko šans za odstop. Zato mi je med krizo pred Lavrico prišel na misel ravno gromozanski žulj na podplatu. malo kasneje sem si popravil nogavice (najbrž so se nagubale ravno na blazinicah podplata) in je tudi žulj izginil. Seveda doma ni bilo videti čisto nič - še rdečine ne. KAr se pa tiče ruzaka s cevko je pa zakon. Sploh ne vem, kako sem mogel brez tega. Vrh vsega sem spil po moje celo manj kot sicer, oziroma bolj po potrebi: ko sem drugič vlekel stekleničko iz ruzaka z vso potrebno proceduro (odpenjanje pasov, iskanje zadrge, odpiranje zadrge, zapiranje zadrge, ker je flaška v drugem predalu, spet odpiranje zadrge, iskanje stekleničke, glonk, glonk, panično zapiranje stekleničke, ker je na semaforju že zelena...) sem se vedno spil malo na zalogo in (pre)več, da ni bil ves trud zastojn.
Skratka - super!