Kako sem ubil psa.

 Mrrrrr

Sivko

Ne morem. Ne gre. Neprestano študiram, kako bi napisal vse skupaj tako, da bi na koncu izpadlo, pa neeee, saj nisi bil ti kriv, jebi ga, zgodilo se je. Pa itak je bil že star. Koliko že? Šestnajst. Aja, itak. 

Šestnajst. To je ena tistih prvih laži, ki naj bi omilile zadevo. Sploh jih ni imel še šestnajst. Konkretno je manjkalo pol leta. Ampak nima to veze, namreč: pa kaj? Bil je še čisto bistrih misli. 

Aja, no, pa ful je že težko hodil. Spet en tak obliž, ki naj bi omilil zadevo, češ, ma ja, še malo pa bi se začel matrat - če se ni že. In itak se je. Komaj je še rinil v klanec, komaj je vstal po daljšem ležanju. Ampak - rinil je, ane? Vstajal je in rinil. Ni ga bilo treba vleči, rinil je. Še vedno je želel vsakič obiskati vse tiste dobre duše, ki so ga čohale in mu dale kak priboljšek za na pot. Nikogar ni hotel izpustiti, niti ko je na potepanje moral vsakič vzeti poleg še mene, privezanega na vrvico.

Bil je, kot morda veste, en tak poseben pes in še posebej poseben zlatko. Od majhnega mu namreč ni bilo kaj dosti za hrano. Saj ne, da ni z veseljem igral "sedi, lezi, tačko" za priboljšek, ampak podkupiti ga nisi mogel. Če se mu nekaj ni zdelo vredno truda, ni pomagala niti cela krača. Kar se čohanja tiče, no to je bila pa druga pesem. Bil je edini zlatko, kar jih poznam, ki je pustil polno skledo vnemar, z veseljem pa je skočil v crklanje vsakemu, ki se mu je zdelo vredno na sprehodu malo ustaviti in se posvetiti čohanju. Sčasoma so tudi ti sprehajalci počasi začeli s sabo nositi priboljške in skledo so počasi posvojili potepuške mačke, srake in naključni izgubljeni kužki. 

Bil je vaški ljubljenček. Večji del dneva naju ni bilo doma in če se je le dalo je bil privezan zunaj pred hišo. Ograje žal nisem (z)mogel postaviti, pa sem mu napeljal dolgo pletenico, na katero je bil obešen fleksi, tako da je lahko šel praktično kar visoko v hrib in na drugo stran po stopnicah dol k poti, kjer so ga lahko čohali.  Sčasoma sva ga - ko sva bila doma - imela spuščenega in kaj dosti od bližnjih sosedov ni šel. Pa so bili potem vendarle njegovi samostojni sprehodi vse daljši, šel je malo v štric s sprehajalci, šel je še malo naprej od soseda... 

Tako sem kupil GPS sledilnik, mu ga namestil in ga začel puščati nepripetega tudi, ko sva bila v službi. Črtica na zemljevidu je nekaj časa potovala bolj ali manj okoli hiše, pa do bližnjih sosedov (ki so, kot so sami priznali, komaj čakali, da jih obišče, še več - ko je bil zaradi dišečih samičk zaprt - so prišli sami pogledat k nam "zakaj ga ni nič naokoli").

Sčasoma sem vse pogostteje začel dobivati SMS sporočila, da je GPS zaznal, da je zašel izven predstavljene meje v določeni razdalji okoli naše hiše. In nekoč je zemljevid pokazal, da je šel na standardni sprehod kar sam. 

No tole sedaj ni lažniva tolažba, tole je res: to so bila njegova najboljša in najsrečnejša leta, kakršna si pes lahko samo želi. Res. Na svojem vsakodnevnem sprehodu je navezal stike s kakimi petimi, šestimi pasjeljubci in prav vsi so ga imeli radi. Ko sva šla na sprehod skupaj, sem spoznaval enega za drugim.  "Aaa, aha, a tale je vaš, kako mu je pa ime?". In vsakdo je imel za povedat kako zgodbo. 

En je recimo vlažnih oči vsakič povedal, da je "včasih imel dva taka, no, samički". Drugi "ga je navadil, da pride, pa dvakrat zalaja pred vrati, pa dobi poli salamco." Poli salamco..., hehe, kdo je koga česa navadil je tule vprašanje... Spet tretji je puščal ob sobotah, ko je prišel poleti na vikend, ob določenih urah odprta vrata v vežo, "da se je lahko spočil in ohladil na hladnih ploščicah". In najbrž dobil še poli salamco. In tako dalje. Pri nekom "se je tako luštno igral z našim Aronom", pri drugim pa "se otroka tako razveselita ko pride okoli". Skratka, leta so minevala, sosedje so ga posvojili, sovaščani in vikendaši so ga razvajali, vse manjkrat sem čekiral GPS aplikacijo, pritožbe ali žal besede v vseh teh letih niti ene. 

Sčasoma se je postaral in oglušel. V prvem valu je šlo za vnetje, ki smo ga pozdravili, potem pa je zdravljenje pomagalo vse manj in manj. Ker ni slišal sem se bal, da bo zašel pred kak avto in počasi je moral nazaj na vrvico. Tudi sicer, ko sva bila doma ni šel več daleč od hiše, tisti standardni sprehod 1x na dan po "njegovi poti" mu je bil čisto dovolj. Sosed je bil kar malo žalosten, ampak kaj, ko je bil reees visoko v klancu. Zunaj sta potem skupaj lenarila in spala skupaj z mačkom, ki sva ga krstila Sivko, ker, no ker je bil pač siv. Sivko mu je preganjal srake, ki so hodile na skledo, on je preganjal druge mačke. 

Tule pa pridejo spet nazaj tisti občutki krivde: sem ga zdravil dovolj? Bi bil lahko še spuščen, če bi bolje slišal? Bi vendarle moral zgraditi en tak pošten pesjak, z ograjo in brez fleksija na zajli? Bi ga moral zaklepat v hišo, ko sem bil dlje z doma (saj zlatkoti SO dejansko edini psi za katere pravijo da so primerni za tiste ki bivajo v stanovanju v bloku)? Ponoči je tako ali tako spal notri, ker so ga vsi ti zoprni obiskovalci njegove sklede živcirali, ko so se - gluhemu - prikradli za hrbet. In ne nazadnje, kaj sem mečkal s tisto ograjo ob gradbeni jami? Jutri, bom jutri...

Skratka. 

Jutro, tema, megla, v službo bo treba. Naj ostane notri? Pa naj bo zunaj. Vrv je naštelana tako, da gre lahko na travnik in v hrib, ne more pa do luknje, izkopa, kjer so bile včasih stopnice, po katerih je tekal pozdravljat sprehajalce. Odpeljem. Se spomnim, da sem pozabil telefon. Preden ponovno odidem spi blizu roba jame, še enkrat preverim dolžino vrvice (tolažba! prazna tolažba!!) in grem.

Potem sredi dela telefon. Sosed. 

Ne morem. Ne gre. Neprestano študiram, kako bi napisal vse skupaj tako, da bi na koncu izpadlo, pa neeee, saj nisi bil ti kriv, jebi ga, zgodilo se je.

Jebi ga. Zgodilo se je.