nedelja, 10. februar 2019

Ne, res nisem kriv (3/7)

Sodobni potrošnik išče čim več udobja. 
Tako mnogi vsakodnevno kupujejo pijače v plastenkah, 
ki jih nato zavržejo. 

www.bodieko.si

Kar se teka tiče, kaj naj rečem? Prvi teden je šel mimo, ampak prvi teden je šel še vsakič mirno mimo. Nobene pametne treme, nič posebnega. Celo kar malo prazen sem bil. Edena sprememba od vseh teh zaganjanj doslej je ta, da sem ga obelodanil na blog, češ, da bom tako težje še enkrat flopnil. 

Ampak itak do 6 tedna ne bo zanimivo; takrat se teki podaljšajo na 5 minut. Takrat se pravzaprav šele neha hoja pa prične tek. Pa takrat je tisti čas, ki je doslej pri vseh zaganjanjih veljal za zadnjega. Če sploh.

Nekaj je za omenit: spet te goleni. Gruntam ali gre za narobe superge, ali kaj? Mimogrede: superge št. 18. Nekaj mi pravi da se ves čas zgovarjam na superge in kupujem nove in nove. Če sem s ta prvimi pretekel 1400 km, sem predzadnje vrgel v kot po dvaintridesetih. Češ da žulijo. Da nekaj ni v redu. Da so itak v Decatlonu kupljene ene pocen variante. 

Skratka, dokler se v teku ne začne kaj dogajat, naj nadaljujem z mojo "Nisem kriv" zadevo. In to tam, kjer sem končal na zadnje: res, koliko vrečk sem doslej pravzaprav vrgel v morje? Že skoraj trideset let - in ker so mi lastni otroci iz vrtca nosili zgibanke in pobarvanke in mi sploh solili pamet glede tega, vem, da je res toliko let - ločujem. Res. Glede tega sem bil vsa leta strikten. Tečen celo včasih. Prepričeval okili, tudi tiste, ki so tedaj še na vse pretege iskali izgovore, češ, kaj se zajebavaš, pa ločuješ, potem pa pride (en) kamion snage in vse kontejnerje skup sprazne. Ampak, če dovolite se k plastenkam vrnem kasneje. Najprej k z mojimi vrečkami zadušenim želvam. 

Kot prvo, ker vem, da znajo nekateri ljubitelji živali skočiti v luft in me proglasiti za pošast, prasca, človeka nevrednega življenja (ja tudi take berem po komentarjih raznih portalov, ko nekdo vpraša, če kdo ve za koga, ki bi pazil na njihovega psa, ko grejo na morje), naj takoj poudarim: ob HD posnetkih želv, ki se zapletjo v plastične vrečke, se tudi mene trga srce. Pa ob pelikanih prepojenih z nafto. Pa zgrožen sem, resnično zgrožen, ko gledam vrhunske posnetke ogromnega, kot kontinent velikega otoka odpadkov sredi oceana. 

Ampak, ha, zakaj jih kažete, forvardirate, mailate, lajkate, poturavate meni? Kaj naj sedaj jaz? Prvič, vrečk si sploh niseem želel. Čisto dobro sem shajal brez njih. Naš hišnik je enkrat na teden zvlekel dvanajst kovinskih kant za smeti iz  "smetarnice" - ropotal je, da je odmevalo po soseski - za cel osemnadstropni blok. 55 stanovanj in dve pisarni. Danes pa trije kontejnerji za piksne in plastenke in po ena še za papir in steklo. Pa tri črne za vse ostalo. Razen za organske - nekje zadaj je še ena rjava za kosti od župce. 

Pa saj je celo vseeno! Takrat smo imeli razmeroma malo smeti in nekaj kant (in glede kant in "smetarnice" obstaja še anekdota, ampak ajde, o tem kdaj drugič), danes imamo ogromno smeti in ogromno kant, ampak v vsakem primeru, vse kar smo imeli za vreči stran smo vrgli stran. Na neko mesto, kjer smo upravičeno domnevali, da smo plačali neko službo, ki bo ustrezno poskrbela za moj odpadek. Oziroma domnevamo tako tudi danes. Če sem jaz danes vrgel plastično vrečko (pa nikoli same, običajno kot embalažo drugih snmeti) v smeti, sem nekako domneval, da jo bodo primerno obravnavali. Saj ne gre samo za to, da sem jim plačal, ne, še zloženke so mi pošiljali in vse to, me podučevali, me vzgajali... Vsekakor pa potem ne pričakuješ, da bo taista vrečka pristala zavita okoli glave morske želve. Kaj naj si mislim? V moji glavi si slikam film: kamion, ki je plačan, da odtrani moje odpadke moj denar porabi drugače, vse skupaj v stiski odstrani skrivaj, kot Bart Simpson v svojem filmu in potem s prstom kaže name, da sem "potrošnik" ki "išče čim več udobja". Še enkrat: nisem si želel vrečk, ne zdijo se mi niti ne vem kako udobne - navsezadnje sem včasih dobil vse skupaj postreženo v roke, danes pa izbiram, izberem, naberem, stehtam, poiščem ceno (pritisni "28" za gušta), opremim s črtno kodo, poskeniram črtno kodo in plačam - sam. Zakaj bi bilo to tako strašansko bolj udobno zame, ne vem. Predvsem pa tudi tega ne vem, kako se je ta plastična vrečka s črtno kodo 1,54 kg lušta ali pa pomaranč italjanskega izvora znašla v oceanu. 

Uuu, moram nehat. Sem že davno presegel 144 znakov, kolikor jih še lahko prebavimo naenkrat v teh časih. Da se ne bo kdo zadušil s predolgim blogom... 

Torej o plastenkah, o plastenkah pa naslednjič. Ker ne, nisem kriv. Res ne. Bom dokazal.

Če bom še tekel seveda.
















5 komentarjev:

  1. Teci, Rado, teci! Za vse nas, tvoje zveste sledilce!

    OdgovoriIzbriši
  2. Vau, Rado spet piše in teče, super. Meni je to leto tudi uspelo že dvakrat (2) tečt. Sicer pa ne najdem prave motivacije. A praviš, da je sedaj lažje tečt z novim programom. Hm, mogoče pa se tudi jaz spet v roke vzamem, ne vem kolkič že spet! Daj mi pošlji nov program, če ga imaš kje pri roki ;)

    Glede plastičnih vrečk pa se čisto strinjam, nismo jih mi hoteli, dobesedno so nam jih vsilili!

    OdgovoriIzbriši
  3. Pa kje se najdete?? Saj že par let (skoraj) nič ne pišem... :)
    Mojchka, morda tole ne bo več kar je bilo včasih ampak vendarle.
    Rajko, obiš link do razpredelnice. V bistvu gre samo za to da je ponovitev manj. V vadbo so kao vštete še minute predogrevanja, torej lahke hoje in to. Ampak za popopopoponovni zagon je to blagodejno. Pa še hitrost sem močno znižal. (Zato razpredelnica ni javna :) )

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ja pa v novem programu je celih 4 km manj. To pa zna biti zares blagodejno ;)

      Izbriši
    2. Hja, samo štirje kilometri pa le niso. 46 manj jih je glede na prvih prvih prvih prvih 13 tednov. Okoli 25 manj pa če bi po ta starem programu tekel s takim tempom kot danes, torej hudo počasneje. 7:30 za tek in 12:00 med hojo. Če si gledal zadnja zelena stolpca gre za razliko 4 minut med možnostjo ki ti jo dajo od 7 tedna dalje (dva načina teka za vsako vajo)

      Izbriši