četrtek, 17. april 2014

Skoraj, vendar ne čisto, popolnoma drugače.

He had found a Nutri-Matic machine 
which had provided him with a plastic cup filled with a liquid 
that was almost, but not quite, entirely unlike tea.

Adams Douglas, Štoparski vodnik po galaksiji

Ja takole, sedaj pa lahko že kakšno rečemo mojih izkušnjah s približkom neblaženih čeveljcev. Najprej razčistimo tisto o naključnem nakupu, kao nisem vedel kaj kupujem in take. To je seveda laž. Ne sicer mastna laž in ne debela, morda kvečjemu bela (o mastni laži in grenki resnici več prihodnjič). No morda res nisem lagal namenoma, vendar pa bi po tolikih letih druženja z vsemi temi shizofrenimi opsesivno depresivnimi osebnostmi v glavi lahko vedel, da nobeno moje dejanje ni naključno: niti tisto najbolj nenavadno ne. Se že pojavi tretji ali pač šesti Wega in naredi tako, da je prav. Oziroma narobe.

Najbrž se je enemu od teh šestih Wegatov v teh sedmih letih vendarle posvetilo, da nekaj ne more biti prav če kupujem vse bolj blažene, vse bolj stabilizirane in vse bolj debelopodplatne superge, pa nič ne pomaga. Najbrž je tudi kdo od teh šestih mandeljcev slišal ali pa prebral Mravljeta, kako je bentil čez podložena obuvala. In najbrž jih je kar vseh šest zamižalo, ko je pogled v štacuni začel iskati podrobnosti o supergah na embalaži. Zavestno to namreč ne bi šlo skozi: A si nor? Pri skoraj stotih kilah, mega platvusu, superpronaciji in zveriženi tehniki teka bi se šel (skoraj)bosonogca? No Go. Roko na srce in v tolažbo: pri tehle copatkih v resnici ne gre ravno za bosonogi tek, je pa občutek precej hecen, ko jih natakneš. 

Pa začnimo najprej z minusi:
(-) podplat je tanek. Precej bolj tanek kot sem jih vajen sicer. In skozi ta tanek podplat se čuti vsak kurčev kamenček na naših borških razčerupanih cestah. 
(-) delajo menda čisto druge mišice, ali kaj? Spet sem imel namreč po dolgem času muskelfiber.
(-) morda sem kupil prevelike, namreč sploh jih ni čutiti in je čuden občutek, ko se s stopalom nikamor ne opiraš oziroma drgneš.

In še plusi:
(+) podplat je tanek. Precej bolj tanek kot sem jih vajen sicer. Ko tečem dejansko čutim tla pod nogami, zaznavaš neravnine in kamenčke, tako da je tek precej bolj dinamičen in sčasoma veliko prijetnejši.
(+) delajo izgleda čisto druge mišice. Spet sem imel po dolgem času muskelfiber. Pa to je noro! Po tolikih letih odkrijem, da imam na nogah še nekaj teku namenjenih mišic. Krasen občutek!
(+) morda sem kupil prevelike, namreč sploh jih ni čutiti in prav nenavadno je, ko se s stopalom nikamor ne opiraš. Kljub temu mi noga, predvsem pa peta ne zdrsava levo desno in se ne opira na petnik pri teku v klanec. Zelo dobro!

Seveda pa je še prezgodaj govoriti o kakem posebnem navdušenju, pretekel nisem z njimi še niti 50 kilometrov. Bolečina skozi desno nogo je sicer izginila, čakam pa če se bo kje pojavila nova (in tu seveda ne štejemo musklfibra). Vsekakor pa je bila odločitev, da se preizkusim med trinajstedenskim uvajalnim programom teka za začetnike taprava. Škoda le, da ni šlo čisto od prvega tedna.  

sreda, 09. april 2014

Lahkih nog naokrog

The Cloudrunner makes concrete easy.
 An enforced CloudTec® system with 15 high-profile Clouds 
absorbs heavy impact 
and provides the best stability and underfoot protection. 
The Cloudrunner is equipped with the all-new Speedboard
to unleash the natural energy of your feet 
and promote an efficient running gait. 
Win the battle beneath your feet 
and transform impact into a light, natural run.
www.on-running.com

Včasih premišljujem, da je blog kriv, da imam toliko komplikacij s tem božjim tekom. Češ, kaj boš pa pisal, če se ti nič posebnega ne zgodi? Hočem reči, saj tek ni ravno neka huda znanost, vsaj tak tek ne, kot se ga grem jaz. Če te Garmin rangira nekje med "slow jog" in "fast walk", potem to že ne more biti kaj bolj kompliciranega, kot da pač obuješ superge in greš. Roko na srce: po tistih prvih trinajstih tednih bi komot prenehal z bloženjem in morda še kdaj kaj čivknil ali dal na socialna omrežja in to je to. Ampak ne. Kar poglejte, kaj se mi je zgodilo - oziroma sem si dal zgoditi - po približno sedmih letih, dveh mesecih in sedemnajstih dneh odkar sem vstal s kavča in šel teč. 

Že čisto od prvega teka dalje kompliciram. S čim naj merim, kaj naj oblečem, kje naj tečem, kaj naj obujem, kdaj naj grem, kako hitro naj se zaženem, kako naj diham, kaj naj - če sploh - poslušam med tekom, kakšne nogavice naj nadenem, koliko naj se oblečem in cel kup ostalih malenkosti, ni da ni. Sploh kar se superg tiče. Mislim, da niti med profesionalci ni najti nekoga, ki bi v prvih, še ne 10000 kilometrih zamenjal 14 parov superg. In to, prosim lepo, ne kar enih superg, ne, to so vse bile skrbno izbrana antipronacijska, stabilizirana in/ali napredno blažena tehnološka čuda. In pazite tole: stran sem doslej vrgel le štiri. Od ostalih desetih so štiri razmeroma nove (največ imajo salomonke 379 km) in očitno uporabne. 

Predem nadaljujem naj malo podrobneje razložim še nekaj. Nevem če sem že omenil več kot 17x, da me po teku rado boli cela desna noga s kolkom vred? Scenarij je približno tak: najprej je vse v redu, potem me nekaj šteka po levi nogi potem pa se vse skupaj preseli na desno. Z blaženjem in stabiliziranjem se torej pri moji teži in glede na te bolečine ni za hecat. Toliko bolj sem bil razočaran, ko se je bolečina pojavila tudi tokrat, ko sem začel z novim trinajsttedenskim programom. Mislil sem si, lej počival si dosti, sedaj pa lepo počasi naprej in stara "poškodba" bo izzvenela. Figo! Tako sprobavam ene, pa druge, pa spet prve, pa tak vložek pa drugačne štumfe... in študiram kdaj me boli bolj, kdaj pa manj. Ni hudič, da bo enkrat nehalo.

In potem nekega dne nenadejano obtičim v Šiški in mežikam v omaro. Pa v drugo omaro. Pa v omaro na hodniku. Pa v drugo omaro v hodniku. Jebenti, nobenih superg! Seveda, veliki eksperimentator ima ves garnizon v Borštu. Pa sem se odločil: sedaj je pa dosti, če mi vsa čuda visoke tehnologije made in Vietnam ne pomagajo, da me ne bi bolelo, potem me tudi kakšne poceni superge iz Hoferja menda ne bodo ubile, še posebej ker bodo šišenski teki bolj redki. In sem se spravil v Hoferja. Menda je tista njihova znamka Crane čisto v redu. pa še imeli so jih, celo dva modela in to v moji velikosti - ene čisto navadne take bele in ene malo bolj fensi. Valjda bomo tuiste malo bolj fensi ane? Tam sredi Hoferja ni ravno plac, da bi jih sprobal ampak hej, za tiste malo bolj redke šišenske teke bo čisto vseeno, če bodo slučajno malo prevelike. In jih nisem probal. Pametnjakovič.

Naneslo pa je tako, da sem potem moral kar na hitro domov in s šišenskim tekom tako ni bilo nič, superge skupaj z avtom šle naravnost na Boršt, tek pa je za tisti dan odpadel. Ko je naslednji dan končno napočil 5. teden prva vaja pa sem si rekel, ma klinc, če sem jih že pritrogal na Boršt jih bom pa še sprobal preden jih odpeljem nazaj v Šiško. Že ko sem jih dajal iz embalaže mi je bilo nekaj čudno, ko sem jih obul pa sem embalažo končno tudi dobro pogledal. Poleg napisa Crane je z velikimi jasnimi črkami pisalo 
"barefoot". 

petek, 04. april 2014

Nazaj v stare vode

Bzzzzzz-trli! Pospesite!
Bz-bz-bz-pi! Ste v zelenem obmocju.
Bzzzzzz-trli! Pospesite!

Garmin 310 XT (Vadba "Slow jog").

No, končno. Za mano je prva tretjina the Programa in čas je za kratek rezime. 

So plusi in je prostor za izboljšave. Plus je definitivno ta, da sem ponovno začel. Hkrati je tu še veliko prostora za "impruvment" s katerim se kaže spoprijeti v prihodnosti, namreč: začel že začel, ampak redno pa tole ravno ni bilo. Tako sem gladko spustil in kasneje začel še enkrat 3. teden, pa tudi lukenj sem naredil že toliko, da se je 1. vadba v tednu premaknila s torka že na četrtek. To sigurno ni v redu. Če je pravilo rednost, vstrajnost in počitek to pomeni, da morajo biti te tri stvari v ravnovesju. Čim eno reč odstraniš ali preobremeniš se vse skup prekucne.

Druga reč je  - kako bi temu rekel, zagnanost. Ko sem minute teka in minute hoje dal posebej vsake na svoj kupček se je pokazala čudna reč: medtem, ko mi tempo hoje nekako ostaja enak se tempo teka drastično zvišuje. Jezi me predvsem to, da gre za očitno lenobo ne pa daljšanje minut teka. Sploh zadnje tri vaje so pod kritiko. Ena od idej ob ponovnem začetku je bila ta, da bi poskušal držati tempo teka nekje konstantno dobrega vse do tistih 30 - 1 - 30 vaj. 



To je torej to za danes. Začel sem peti teden, spet ne preveč dobro, če sem pošten, ampak evo, se bom bolj potrudil. Vsaj upam.